Dve skrajnosti, ena zgodba: življenje z bipolarno motnjo
Kaj je bipolarna motnja?
Bipolarna motnja je resna duševna motnja, za katero so značilna obdobja izrazito povišanega razpoloženja (manija ali hipomanija) in globoke depresije. Ta izmenjujoča se razpoloženja niso navadna nihanja, temveč ekstremna čustvena stanja, ki pomembno vplivajo na delovanje posameznika – v službi, v odnosih in v vsakdanjem življenju.
Po podatkih WHO za bipolarno motnjo trpi približno 1–2 % svetovnega prebivalstva, kar pomeni okoli 20.000 ljudi v Sloveniji.
Simptomi, ki jih ni mogoče spregledati
Bipolarna motnja se običajno pojavi med 15. in 30. letom starosti. Simptomi se razlikujejo glede na epizodo:
V manični fazi:
nenavadno povišano razpoloženje ali razdražljivost
zmanjšana potreba po spanju
hitre misli, pretirana govornost
impulzivna dejanja, pretirano zapravljanje
občutek vsemogočnosti
V depresivni fazi:
močan upad energije
izguba zanimanja za stvari, ki so prej veselile
občutki brez vrednosti, krivde, brezupa
samomorilne misli
Resnična zgodba: Petra, 35 let
"Dolgo sploh nisem vedela, da je z mano karkoli narobe. Včasih sem bila polna energije, kar sem pripisovala navdihu – spala sem po dve, tri ure, vse se mi je zdelo mogoče. Imela sem sto idej naenkrat, začela sem projekte, jih pustila, govorila hitro, veliko kupovala in se počutila, kot da me svet ne more dohiteti."
Petra danes ve, da so bila to manična obdobja. Takrat pa jih je doživljala kot obdobje intenzivne kreativnosti in navdiha.
"Problem je bil, da sem po teh 'navdihujočih' tednih padla v popolno praznino. Nič več me ni zanimalo. Vlekla sem se skozi dneve, izogibala ljudem, jokala brez razloga. Včasih sem si želela, da me ni več. A ker je spet prišlo 'boljše obdobje', sem mislila, da samo pretiravam."
"Prvič sem pomislila, da rabim pomoč, ko sem brez pravega razloga odpovedala službo in teden dni preživela v nakupovanju stvari, ki jih nisem potrebovala. Ko sem se čez en mesec znašla brez energije, brez prihodkov in z dolgovi, sem šele dojela, da gre za nekaj več kot nihanje razpoloženja."
Petra je po priporočilu prijateljice obiskala osebno zdravnico, ki jo je napotila k psihiatru. Diagnoza: bipolarna motnja tipa II, za katero so značilne hipomanije (blažje oblike manij) in hude depresije.
"Najtežje je bilo sprejeti, da moje telo in um delujeta drugače. Včasih sem lahko v enem dnevu naredila več kot drugi v tednu – drugič pa nisem mogla vstati iz postelje. Počutila sem se lena, šibka, nora."
Danes Petra živi stabilno, a z jasnimi mejami. Hodi v službo s skrajšanim delovnim časom, ima razdelan dnevni ritem, ki vključuje spanje, obroke, gibanje in redno psihoterapijo.
"Danes živim polno življenje. Sem zaposlena, v partnerstvu, imam psa. Ni vedno lahko, a sem se naučila poslušati svoje telo in čustva. Psihoterapija mi je pomagala razumeti sebe in me opremila z orodji, ki jih uporabljam vsak dan. Naučila sem se, da ni sramotno poiskati pomoč. Bolj pogumno je vztrajati."
Če se ob branju Petrine zgodbe vprašaš, ali si morda tudi ti del te izkušnje, si že naredil/a prvi korak.
Pomembno je vedeti:
da bipolarna motnja ne izgine sama od sebe,
da ni znak šibkosti,
da psihiatrična in psihoterapevtska pomoč ne pomeni konec življenja, temveč začetek razumevanja.
Zdravljenje: življenje brez ali z zdravili?
Za uspešno obvladovanje bipolarne motnje je običajno potrebna dolgotrajna kombinacija zdravljenja, ki vključuje:
Zdravila
stabilizatorji razpoloženja (npr. litij)
antipsihotiki
antidepresivi Po drugi epizodi je zdravljenje priporočeno vsaj pet let, po tretji pa običajno življenjsko (OMRA, b.d.)
Psihoterapija
pomaga prepoznavati sprožilce in znake začetka epizod, saj je izobraževanje o bolezni nadvse pomembno, ker pomaga nadzirati potek bolezni in ob znakih poslabšanja še pravočasno ukrepati.
nudi orodja za obvladovanje stresa in čustev, le ti prispevajo h krepitvi občutka samonadzora in kompetentnosti ter k zmanjševanju občutka izoliranosti in preprečevanju nesporazumov z okoljem.
podpira samopodobo in obvladovanje stigme.
Čeprav psihoterapija ne nadomešča zdravil, je izjemno pomemben del zdravljenja in izboljšuje dolgoročno prognozo.
Stigma in napačne predstave
Bipolarna motnja je pogosto napačno razumljena. Ljudje z njo niso “nevarni” ali “čudni” – so posamezniki z močnimi notranjimi nihanji, ki potrebujejo razumevanje, ne obsojanja.
“Zdi se, da me nekateri manj cenijo, ko povem za diagnozo. Kot da vse, kar sem, kar naenkrat nima več vrednosti,” pove Petra.
Zmanjšanje stigme pomeni več ljudi, ki si bodo pravočasno upali poiskati pomoč.
Bipolarna motnja ne definira človeka. Je le del njegove zgodbe – skrajnosti, ki se jih da uravnovesiti, če ima posameznik ob sebi prave ljudi, ustrezno obravnavo in varen prostor za rast.
Kam po pomoč?
Če se prepoznate v opisu simptomov ali opazite podobne znake pri bližnjih, ne čakajte.
V psihoterapevtski Ambulanti SFU Ljubljana nudimo varen in zaupen prostor za pogovor, razumevanje in strokovno podporo.
Na psihoterapijo se lahko naročite vsak delavnik med 9:00 in 15:00 uro:
- na telefonsko številko 051 382 484 ali
- na elektronski naslov ambulanta@sfu-ljubljana.si
Viri:
OMRA. (b. d.). Zdravljenje bipolarne motnje razpoloženja. Pridobljeno 26. marca 2025, s spletne strani https://www.omra.si/e-ucilnica/bipolarna-motnja1/zdravljenje-bipolarne-motnje-razpolozenja/
Svetovna zdravstvena organizacija. (b. d.). Mental disorders. Pridobljeno 26. marca 2025, s spletne strani https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/mental-disorders
