Narava kot terapevt

Narava je naš najstarejši sopotnik na poti iskanja notranjega ravnovesja. V hitrem tempu vsakdanjika, kjer nas elektronski zasloni bombardirajo z informacijami, delo zahteva stalno prisotnost. Študije in izkušnje terapevtov vse bolj dokazujejo, da že krajši sprehod po gozdu ali trenutki tihega opazovanja morske gladine znatno znižajo raven stresa, povečajo čuječnost in posledično vplivajo imunski sistem.

V uvodu je pomembno poudariti, da “naravna terapija” ni le modna muha: že leta 1989 sta Rachel in Stephen Kaplan v svoji knjigi The Experience of Nature opisala, kako “mehka fascinacija”, neopazno, a globoko doživetje občutkov, kot so šelestenje listja ali ptičje petje, pomaga umu obnoviti oslabelo usmerjeno pozornost. To pomeni, da nam narava dovoli, da za hip odložimo zahteve in skrb, ter se povrnemo k sebi z novimi močmi (Kaplan, 1989).

Že petnajst minut bivanja v zelenem okolju zniža raven kortizola, ključnega stresnega hormona, ter zniža krvni tlak in srčni utrip. Bolniki s pogledom na naravne motive okrevajo hitreje in potrebujejo manj analgetikov kot tisti, ki gledajo na betonsko steno (Ulrich, 1984). Tudi dandanes terapevti priporočajo “gozdno kopanje” (shinrin-yoku), saj v japonskih raziskavah inhalacija fitoncidov, hlapnih snovi, ki jih izločajo drevesa, poveča aktivnost obrambnih celic v telesu.

Poleg fizioloških koristi narava krepi čuječnost in sočutje. Sprehodi ali vrtne delavnice spodbujajo zavedanje telesnih občutkov in dihanja, kar je osnova čuječih praks (mindfulness). V skupinskih naravnih programih se razvijajo tudi socialne vezi: medsebojno opazovanje, skupno doživljanje lepote in spodbuda k skrbi za okolje krepijo občutek pripadnosti, ki nas varuje pred osamljenostjo in izgorelostjo.

Na koncu je ključni premislek: za terapevtski stik z naravo ne potrebujemo posebnih dovoljenj, opreme ali pretiranih finančnih vložkov. Zadostuje nam odprt um, volja, da za nekaj trenutkov odložimo vsakdanje skrbi, ter prostor, kjer se nam odpira bogastvo gozdne poti, parka ali obalne poti. Narava čaka kot tih, a zanesljiv terapevt, ki nam pomaga obnoviti moč, jasnost in radost bivanja.

Narava nam pravzaprav ponuja enostaven, a globok pristop k negi duha: ne potrebuje recepta, čakalnih vrst ali posebnih znanj. Potrebujemo zgolj voljo, da stopimo izza zaslona in se prepustimo toku gozdne poti ali valov, ki šume ob obali. Morda bo prav tišina gozda ali spokoj ob morju navdihnila novo razumevanje sebe, sprostila zaklenjena čustva in nas znova povezala z osnovnim občutkom, da smo del večjega, medsebojno povezanega sveta.

Avtorica: Eva Wabra Guzelj, študentka na praksi v Psihološki svetovalnici

Viri:

Kaplan, R., in Kaplan, S. (1989). The Experience of Nature: A Psychological Perspective. Cambridge University Press.
Ulrich, R. (1984). View through a window may influence recovery from surgery. Science, 224(4647), 420–421.