Zadnji dnevi ljubljenih oseb. “Tolažilno je, če zmore človek odpustiti sebi”

V intervjuju je dr. Tatjana Rožič, družinska terapevtka in predavateljica na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana, spregovorila o stiskah in izzivih, s katerimi se srečujejo svojci ob spremljanju umirajočega bližnjega.

Poudarila je pomen anticipirajočega žalovanja, ki se začne že v obdobju paliativne oskrbe, ter dragocenost t. i. zadnjih pogovorov, kjer se prepletajo izrazi ljubezni, opravičila in duhovnost. Ti trenutki lahko prinesejo globoko spremembo, saj pomagajo svojcem lažje živeti z izgubo in ohranjati povezanost z umrlim.

Dr. Rožič izpostavlja, da je za umirajočega pomembno, da lahko sam izrazi svoje želje in voljo, svojcem pa svetuje, naj se ne obremenjujejo s krivdo in neuresničenimi priložnostmi. Ključno je sprejemanje, sočutje in zmožnost, da si dovolimo tudi odpuščati – sebi in drugim.

Kot najpomembnejša opora ob soočanju z neozdravljivo boleznijo izpostavlja dve dimenziji upanja: bližino zaupanja vredne osebe in izročanje stvari v »višje roke«. Ob tem opozarja na nevarnost izčrpanosti svojcev ter pomen skrbi zase, hvaležnosti in iskanja drobnih lepih trenutkov tudi v težkem obdobju.

Proces žalovanja se po njenem lahko odvije naravno, če se svojci ob smrti zavedajo, da je bilo izrečeno in storjeno, kar je bilo mogoče. Bolečina in pogrešanje ostaneta, a se s časom omilita, vez z umrlim pa ostaja kot nevidna nit.

Celoten intervju z dr. Tatjano Rožič lahko preberete na linku. 

Fotografija: Tina Martinec Selan