Osnove klasične psihoanalize

Čeprav psihoanaliza že več kot stoletje predstavlja enega izmed stebrov humanističnega znanja, splošna javnost še vedno ni povsem seznanjena z njo. V vsakdanjem življenju se lahko pogovarjamo o nezavednem, psihični travmi, gonih, psihični realnosti, otrokovem psihoseksualnem razvoju, transferu, odporu, potlačitvi, psihičnih obrambah in podobnem, toda poglobljeno razumevanje teh konceptov si moramo šele pridobiti.

Psihologija kot znanost se je od preučevanja človeka kot predstavnika vrste preusmerila v tipološki pristop, a pot do razmišljanja o individualni psihologiji, ki bi vsako človeško bitje prepoznala kot izvirno in edinstveno, je še dolga. To še zlasti velja za psihologijo duševnega trpljenja, psihosomatske motnje in psihične izkušnje brez fizioloških korelacij, ki so jih v časih pred rojstvom psihoanalize označevali za subjektivne izkušnje.

V zadnjih desetletjih je postal priljubljen intersubjektivni pristop, ki se osredotoča na medsebojne vezi in dinamiko obeh udeležencev v psihoanalitičnem procesu, analitika in klienta. Zato se je spekter indikacij za psihoanalitično terapijo precej razširil, sodoben razvoj psihoanalize pa vključuje integracijo različnih pristopov in tehnik. Toda klasični model psihoanalitične terapije je še vedno zelo uporaben, ker psihologija konfliktov in gonov vmes ni zastarela, psihoanalitska paradigma pa se navkljub določenim premikom v svojih poudarkih ni radikalno spremenila.

Sigmund Freud je pisal v jasnem knjižnem jeziku in se skušal izogibati zapleteni terminologiji, ki je tako značilna za medicinsko pisanje v devetnajstem in na začetku dvajsetega stoletja. Njegovi kasnejši privrženci, ki so prispevali k razvoju psihoanalitične teorije in tehnike, so si precej uspešno prizadevali za bolj znanstveni jezik, žal pa je zaradi tega večina psihoanalitičnih tekstov za širše občinstvo precej težek bralni zalogaj. Čeprav se je od časov Sigmunda Freuda psihoanalitično razumevanje bistveno spremenilo, se moramo pred obravnavo specifičnih vprašanj in sodobnih usmeritev vrniti k osnovnim psihoanalitičnim konceptom in zgodovini metode, ki je neločljivo povezana z osebno zgodovino svojega utemeljitelja.

Freudovo delo je izjemno vplivalo na vsa področja humanističnih ved, od filozofije, psihologije, sociologije in medicine do moderne kulture kot take. Izrazi, ki jih je vpeljal (npr. libido, sublimacija ali Ojdipov kompleks), navdihujejo umetnike in pozna jih vsak izobražen človek, saj so postali del naše vsakdanje govorice.                     

Ker psihoanaliza zadnje čase igra vse pomembnejšo vlogo v izobraževanju in kulturi, menimo, da bi tudi tisti, ki so poklicno precej oddaljeni od področja psihoanalize, morali poznati vsaj osnove človekovega osebnega razvoja in nezavednih procesov, da bi bolje razumeli ne le sebe, temveč tudi druge in svet, v katerem živijo.

Cilj tega učbenika je pomagati študentom, da pridobijo splošen vpogled v psihoanalizo kot psihodinamično teorijo in psihoterapevtsko prakso. Zainteresiranemu novincu pride naproti na njegovi ravni splošne izobrazbe ter mu predstavi pregled večine konceptov klasične psihoanalize in njenih glavnih sodobnih smernic. Ta didaktični cilj je moral odgovoriti na številna odprta vprašanja, kot so: kaj štejemo za osnove psihoanalize in mora biti vključeno v knjigo, kakšne so sodobne smernice v psihoanalitični obravnavi in kako vidimo prihodnji razvoj tega področja v teoretičnem in praktičnem smislu.

To delo poskuša najti to ravnovesje, zato ni namenjeno le poglobljenemu študiju psihoanalize, temveč je priporočljivo čtivo tudi za strokovnjake humanističnih poklicev, kot so psihologi, psihoterapevti, socialni delavci, sociologi, učitelji, filologi, politologi in drugi. Nenazadnje lahko služi tudi kot dobrodošel pripomoček za izkušenega psihoanalitika, ki želi osvežiti svoje znanje.