Zapri meni
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2017/18

Psihoanaliza

Uraden naziv psihoterapevtskega pristopa: Psihoanaliza

Trajanje programa: 4 leta oz. 8 semestrov

Naziv ob zaključku: psihoanalitik

 

Opis pristopa

Na SFU Ljubljana poučujemo sodobno psihoanalizo, se pravi temelje, ki jih je postavil Freud in prva generacija psihoanalitikov, kot tudi vse pomembne dosežke stoletnega razvoja psihoanalitske teorije in klinične prakse.

Študij psihoanalize se navezuje na spoznanje, da psihoanaliza ni niti naravoslovna niti humanistična ali socialno znanstvena poddisciplina, marveč je znanstvena disciplina s samostojnim predmetom, z dinamičnim nezavednim. Psihoanaliza je prvič metoda raziskovanja tega nezavednega, drugič obsega teorije o delovanju človeške duše in človeškega duha, ki temeljijo na spoznanjih, pridobljenih s to metodo. Tretjič je psihoanaliza uporaba teh teorij in spoznanj v obravnavi bolnikov, v socialnih, kulturnih in literarnih znanostih.

Učni cilj študentov je po eni strani v tem, da si pridobijo sposobnost spoznavanja samega sebe in uporabe psihoanalize kot terapevtske metode. Po drugi strani pa se hkrati naučijo uporabljati in se znanstveno soočati s psihoanalizo kot metodo zdravljenja – tudi v primerjavi in v razmejevanju od drugih psihoterapevtskih pristopov – ter se je posluževati kot instrument spoznavanja v humanističnih znanostih.

SFU daje veliko vrednost povezanosti spoznavanja sebe – izkustvu lastnega nezavednega v osebni analizi – s teoretičnimi spoznanji in praktično terapevtskimi spretnostmi. Uporaba psihoanalitske metode kot metode zdravljenja temelji na teh stebrih: po eni strani je soudeleženo opazovanje (on-line-raziskovalna metoda) na živem človeškem subjektu, po drugi strani pa je uporaba že pridobljenega znanja iz dosedanjih raziskav in teorij (off-line).

Katalog predmetov študija psihoanalize se meri ob Freudovem idealu o katerem je pisal v sklepu svojega dela o »Vprašanju laične analize« o univerzitetnem študiju psihoanalize: splošni predmeti študija psihoterapije nudijo potrebne znanstvene osnove, na katerih lahko gradi specifično soočenje s psihoanalizo.

Več o psihoanalizi

Osnovna načela psihoanalitske teorije

 

Osnovna načela in predpostavke Freudove psihoanalize so: psihični determinizem, osrednji pomen nezavednega, intencionalna (namenska) narava vedenja, razvojno-zgodovinski pristop.

 

Psihični determinizem

Simptomi niso nekaj naključnega, ampak so proizvod človekove duševnosti in jih je mogoče z analizo pojasniti in odpraviti. Celo na videz tako postranske in nepomembne reči, kot so govorni spodrsljaji, napake in pozabljanje, kažejo na pomembne napetosti in konflikte v duševnosti, in je mogoče pojasniti njihov nastanek in pomen. V tem je jedro psihičnega determinizma.

 

Nezavedno

Freud je razvil pojmovanje, po katerem se človek zaveda samo majhnega dela dogajanja v svoji duševnosti in svojih motivov, večji del pa je nezaveden. In ker človekovo nezavedno neredko deluje mimo ali proti njegovi volji in zavestnim namenom, človek ni nikdar povsem gospodar v svoji lastni hiši, kot se je slikovito izrazil.

Freud ni odkril nezavednega in ni bil prvi, ki bi nezavedno omenjal, opisoval in pojasnjeval. Pojem nezavednega je bil znan od Platona dalje in več Freudovih predhodnikov je omenjalo, da so nezavedni duševni procesi sestavni del človekove duševnosti. Vendar je bil Freud prvi, ki je nezavednemu pripisal osrednji pomen v človeški duševnosti. S tem ko je trdil, da je človekovo odločanje pod vplivom bistveno pomembnih nezavednih dogajanj, ki se le delno odražajo v zavesti in niso podrejena avtonomni volji posameznika, je izzval tradicionalno predpostavko o človeku kot avtonomnem subjektu svobodne volje. Človek se zaveda samo izidov zelo zapletenih notranjih procesov, ki niso podvrženi hotenemu usmerjanju in kontroli, ampak delujejo po svojih lastnih zakonih. Je torej orodje ali plen svojih lastnih notranjih procesov. To pomeni, da ni avtonomen, da ne odloča svobodno, saj mu vladajo naravni zakoni psihodinamike, ki ga v veliki meri determinirajo. Po Freudu je nezavedno sila, gibalo duševnega življenja in ne le nekakšen koš za odpadke: za občutke, spomine in misli, ki so pod pragom zavesti, ker so sorazmerno nepomembni za človeka. Res ravno nasprotno: nezavedno ima bistveno vlogo v duševnem življenju. Svojo energijo črpa iz nagonov, njihova vsebina pa je zunaj zavesti ne zato, ker ne bi bila pomembna, ampak zato, ker je tako pomembna, da predstavlja grožnjo  zavestnemu delu osebnosti. Kadar se v duševnosti pojavijo misli in čustva, ki ogrožajo jaz, jih človek potlači v nezavedno. Od tam pa se spet skušajo prebiti  v zavest, kar se zgodi na indirekten način v obliki bolezenskih simptomov, sanj in drugih izrazov (spodrsljaji ipd.) ali osebnostnih potez. Ti simptomi so kompromisna rešitev konflikta med primitivnimi nagoni, ki terjajo zadovoljitev, in ozaveščenim jazom, ki se zaveda realnih omejitev, ter nadjazom, ki pozna družbene zapovedi in prepovedi.

 

Namenskost (bolezenskega) vedenja

Pri svojem zgodnjem ukvarjanju s histerijo je Freud spoznal, da bolezenski simptomi niso zgolj nepotrebna in odvečna nadloga, ki se je bolnica želi znebiti, pri čemer naj bi ji zdravnik pomagal. Simptomi so imeli svoj pomen in namen, so nečemu služili. Bolnica s histerijo je pozabila dogodke, ki jih je hotela pozabiti, ker so bili zanjo boleči in ker se jih je sramovala. Pozabljena in potlačena čustva in želje pa so se izrazili v obliki simptoma, ki je pomenil za bolnico bolečino in trpljenje, hkrati pa je z njim po ovinkih dosegla svoj namen. Freud je tudi menil, da ni bistvene kvalitativne razlike med nevrotičnim in normalnim vedenjem in da gre le za razliko v intenziteti ali kvantiteti simptomatike.

 

Razvojni in zgodovinski pristop

Ker je psihoanaliza skušala pojasniti nastanek simptomov in ker so bili sedanji simptomi povezani s preteklim dogajanjem, se je raziskovanju pokazal kot najprimernejši razvojno-zgodovinski pristop. Da bi odkril mehanizem pacientovih težav, je v postopku psihoanalize Freud raziskoval dogajanja v pacientovem otroštvu, s predpostavko, da so v dogajanjih  tega obdobja korenine kasnejših težav.

 

Osebnost

Freud je svoje pojmovanje  osebnosti razvil v dveh etapah: najprej kot topografski model osebnosti in nato kot strukturni model. Prvi model psihe sestoji iz treh instanc: nezavedno, predzavestno, zavestno. Strukturni model psihe: ono, jaz, nadjaz  – to niso posebni deli osebnosti, ki bi obstajali neodvisno drug od drugega in bi jim ustrezale določene anatomske nevrološke strukture. So bolj imena za procese in sile, ki delujejo v osebnosti. Ono je v celoti nezavedno, nadjaz in jaz pa segata v vse tri sloje.

 

Odnos psihoanalize do sorodnih znanosti – medsebojno vplivanje in integracija različnih konceptov

 

Psihoanaliza  je danes – za razliko od njenega začetnega obdobja –  povezana z različnimi znanstvenimi paradigmami tako na teoretski kot tudi na klinični ravni. Tako psihoanalitično misel in delo bogatijo  tri znanstvene paradigme (Wöller in Kruse, 2001), ki pa marsikatero vzpodbudo ali celo svoj izvor dolgujejo prav psihoanalizi. Pravimo, da je ena od pomembnih paradigem sodobne psihoterapije prav integrativna paradigma.

Danes si psihoanalitskega kliničnega dela in teoretskega razmišljanja ne moremo predstavljati brez upoštevanja naslednjih znanstvenih paradigem: teorije navezanosti, opazovanja dojenčkov in majhnih otrok ter nevrobioloških raziskav.

Obogatena s spoznanji, ki so prišla iz lastnih virov in iz virov sorodnih znanosti je psihoanaliza postala način zdravljenja pacientov, ki trpijo tako za nevrozo kot tudi za ljudi s težjimi osebnostnimi motnjami. V svojem razvoju je presegla omejenosti njenega zgodnjega obdobja in meje začetne gonske paradigme. Tukaj velja omeniti izjavo Nobelovega nagrajenca za področje nevroznanosti iz leta 2000 Erica Kandela, ki psihoanalizo označi za »še vedno najbolj koherenten in intelektualno najbolj zadovoljiv pogled na duševnost.«

Danes je tudi psihoanalitikov klinični manevrski prostor širši, saj je že pred desetletji v ospredje stopil pomen terapevtskega odnosa in empatičnega vživljanja v pacientovo psiho. Tudi psihoanalitski odnos se je spremenil – nekoč odmaknjen in čustveno nevtralen terapevt je postal enakovreden partner v medčloveškem odnosu psihoterapevtskega srečanja.

Na naši fakulteti poučujemo sodobno psihoanalizo, se pravi temelje, ki jih je postavil Freud in prva generacija psihoanalitikov, kot tudi vse pomembne dosežke stoletnega razvoja psihoanalitske teorije in klinične prakse.

Predavatelji

1. letnik: Blaž Ules, bak. psihoterapevtskih znanosti, psihoanalitični psihoterapevt 

2. letnik: viš. pred. mag. Janko Bohak,  spec. klin. psih., psihoanalitik 

3. letnik: viš. pred. Alen Latini,  spec. klin. psih., psihoterapevt psihoanalitične-psihodinamske, razvojno analitične smeri in hipnoanalize 

4. letnik: doc. dr. Emil Benedik,  spec. klin. psih., psihoanalitik 

Vodja pristopa in kontakt

Vodji pristopa: dr. Emil Benedik in viš. pred. mag. Janko Bohak

E-pošta: emil.benedik@sfu-ljubljana.si

                janko_bohak1@t-2.net

 

 

Predmetnik in literatura