Nevroznanost o čustvih
Zaradi njihove fundamentalno subjektivne narave so čustva dolgo veljala za neprimerna kot predmet znanstvenega raziskovanja in smo jih namesto tega obravnavali predvsem s fenomenološkega in teoretskega vidika. Čustva so bila poleg tega v številnih diskurzih opredeljena kot razlikovalna specifika, ki človeka loči od večine ostalih živalskih vrst. Pomemben obrat v obeh pogledih je prinesla sodobna nevroznanost, ki se danes raziskovanja in pojasnjevanja čustev loteva z objektivnimi empiričnimi metodami. Razvoj afektivne nevroznanosti pogojujejo vse širše možnosti raziskovalne tehnologije za posredno in neposredno opazovanje možganskih aktivnosti pri ljudeh, predvsem pa pri živalih. Zlasti v nevroznanosti danes do številnih odkritij in spoznanj prihajamo ravno z raziskovanjem živalskih možganov, saj so nam ti lažje dostopni od človeških. Tudi temeljne ugotovitve nevroznanosti glede čustvenih procesov in čustvenega delovanja tako izhajajo iz študij na živalskih modelih. Pionir in v zadnjih desetletjih vodilni raziskovalec področja afektivne nevroznanosti z več kot 400 objavami o čustvenih mehanizmih in procesih je bil Jaak Panksepp (1943-2017).
Panksepp je s svojim delom vpeljal spoznanje, da so čustva lahko predmet objektivnega znanstvenega raziskovanja in da čustvovanje zdaleč ni posebnost človeške vrste. Z identifikacijo možganskih poti, ki ustvarjajo primarne in temeljne čustvene odzive, je zavrnil tudi predpostavke nekaterih predhodnih teoretikov, da so čustva produkt višjih jeder v možganski skorji. Danes tako vemo, da temeljna čustva izhajajo iz bolj primitivnih možganskih področij, kot sta amigdala in hipotalamus, višje strukture pa ta občutja dograjujejo. To spoznanje prinaša pomembne implikacije za razumevanje človekovega čustvenega delovanja in v zdravljenju čustvenih motenj. Pod vprašaj na primer postavlja zlasti tako imenovane zgoraj-dol pristope, pri katerih poskušamo globoko ukoreninjene čustvene vzorce spreminjati z miselnimi in vedenjskimi tehnikami. Za uravnavanje primarnih čustvenih procesov, ki jih bomo podrobneje spoznali v nadaljevanju zapisa, so bolj učinkoviti implicitni, intuitivni in globinski spodaj-gor pristopi. S temi postopki posegamo v temelje čustvenega delovanja ter posredno vplivamo na izražanje in doživljanje čustvenih občutij višjih ravni. Nevroznanost tudi sama razvija nove možnosti za globinsko obravnavo čustvenih motenj, in sicer terapije z možgansko električno stimulacijo.
Električna stimulacija možganskih struktur je v nevroznanosti primarno v uporabi za raziskovanje možganskih poti in procesov. Tudi čustva v nevroznanosti raziskujemo tako, da stimuliramo specifični del možganov in ugotavljamo, ali s tem povzročimo specifični afektivni odziv. Osredotočamo se na nevronske poti, ki ustvarjajo koherentne in kompleksne čustvene odgovore organizma, vključujoč komponento avtonomnega živčnega sistema in komponento vedenja. S stimulacijo globokih možganskih struktur smo na ta način klasificirali sedem primarnih čustev, ki izzovejo močne in koherentne odzive. Štiri od teh lahko opredelimo kot temeljna pozitivna čustva: iskanje, strast, nega in igra, tri pa kot temeljna negativna čustva: strah, panika in bes. Glede poimenovanja primarnih čustvenih procesov moramo v mislih ohraniti, da je sama nomenklatura drugotnega pomena. Nevroznanstvena tipologija čustev namreč ne izhaja iz človekovega doživljanja, ampak iz nevronskih sistemov. Njihovo poimenovanje nima namena opredeliti vsebine človeškega doživljanja ob aktivaciji poti, ampak služi zgolj kot delovno ime, ki ga bomo mogoče še prilagodili novim spoznanjem. Poimenovanje je v primeru temeljnih čustvenih procesov drugotnega pomena tudi zato, ker je jezik sam produkt višjih možganskih središč možganske skorje. Zaradi tega lahko upravičeno dvomimo, ali je primarna čustva sploh mogoče pojasniti z jezikom. Temeljne čustvene procese lahko mogoče opazujemo le od zunaj, ker ima človekova celostna izkušnja tako pomembno kognitivno komponento.
Možganske sisteme primarnih čustev smo odkrili s simulacijo nevronskih jeder, ki ležijo v globljih možganskih področjih in so skupna vsem sesalcem. Pri stimulaciji jeder v možganski skorji, ki upravljajo čustvene procese na višji ravni, pa (še) nismo dosegli sistemskih odzivov. Kognitivnih komponent čustvenega doživljanja tako danes z nevroznanstvenimi orodji še ne dosegamo in zato se za zdaj osredotočamo na primarne sisteme. Te komponente raziskujemo na živalskih modelih, medtem ko bi za raziskovanje kognitivne komponente potrebovali velike vzorce ljudi, ki bi več mesecev prebili v laboratoriju in sodelovali v raziskavah. To je težko izvedljivo, zato vsebino doživljanja ugotavljamo na osnovi organizmičnega in vedenjskega odziva živali. Odgovori avtonomnega živčnega sistema se lahko pojavijo na ravni srčnega utripa, krvnega pretoka, dihanja, reakcije zenic in kože ipd. Vedenjski odgovori pa so lahko približevanje ali odmikanje, hitro ali počasno gibanje, ponavljanje ali prekinitev, tudi oglašanje, mikrogibi ipd. Pri interpretaciji odzivov tudi upoštevamo, da si žival prizadeva povzročiti občutja ugodja in preprečiti občutja neugodja. Na takšne načine pridobivamo smernice in odgovore glede vsebine doživljanja, ki izhaja iz aktivacije možganskih sistemov primarnih čustev.
Možganske poti primarnih čustvenih procesov so na ravni vrste oblikovane in programirane genetsko ter na ravni posameznega primerka epigenetsko prilagojene. So podedovani potencial možganov in starodavni instrumenti preživetja, ki so namenjeni temu, da usmerjajo vedenje organizma. So neke vrste primarni čustveni prototipi in operativni sistemi delovanja, ki niso pogojeni ali naučeni na ravni primerka, vendar pa so dovzetni za vplive okoliščin. Generirajo lahko instinkte ali nepogojene odzive, vendar fleksibilne stalne vzorce aktivnosti, ki so ključnega pomena za čustveno učenje. Temeljna čustva, ki izvirajo iz globokih možganskih struktur, delujejo kot subkortikalni substrati ali temelji afektov, ki se na višjih možganskih ravneh nadgrajujejo v kompleksnejša občutenja. Temeljna čustva nastajajo kot osnovni delci vzdraženja, ki jih višje ravni možganov preberejo in interpretirajo. Na srednji ali sekundarni stopnji s klasičnim in instrumentalnim učenjem tako nastajajo pogojeni dražljaji, ki se stalno povezujejo s temeljnimi nepogojenimi čustvenimi stanji možganov. Terciarni procesi pa izhajajo iz možganske skorje, ki ustvarja misli in kognitivno zavedanje glede čustvenega življenja. Na višjih ravneh čustvovanja vse bolj kompleksnim mehanizmom sledijo vse bolj kompleksne preživitvene strategije. Ljudje svoja čustva zaznavamo na najvišji stopnji, kjer so dopolnjena s kognitivnimi atributi.
Čeprav so primarni čustveni procesi esencialni gradniki čustev na višjih ravneh, čustva na višjih ravneh zajemajo fenomenološke sestavine, ki jih zgolj na osnovi primarnih sestavin ne znamo in ne moremo predvideti. Odražanje primarnih čustvenih procesov na ravni višjih možganskih procesov nevroznanost tako danes šele izrisuje. Manjka nam tudi še vedenje, do katere mere primarni procesi usmerjajo višje procese in obratno, vendar pa stopnje nadzora že vidimo kot »gnezdno hierarhijo« z dvosmernimi vzročno-posledičnimi potmi. Tako kot primarni čustveni vzorci usmerjajo čustveno odzivanje na sekundarni in terciarni ravni, lahko tudi čustvovanje na višjih ravneh do neke mere posega v primarne čustvene procese. Povezovanje nižjih in višjih možganskih struktur in procesov v dvosmerne kortikolimbične povezave usmerjajo posameznikove življenjske izkušnje. Primarni čustveni vzorci se skozi doživljanje in družinski, družbeni in kulturni kontekst povezujejo v socialno konstruirane čustvene vzorce, ki jih lahko opazujemo fenomenološko. Temeljnih čustvenih poti v možganih ne razumemo le kot osnovne mehanizme učenja, doživljanja in čustvovanja, ampak tudi kot temeljne pogoje za konstrukcijo osebnosti in značaja. Afektivna nevroznanost s temi spoznanji odpira nove možnosti za boljše razumevanje duševnih bolečin, težav in motenj, ki se odražajo v širokem obsegu duševnih fenomenov in ne samo kot čustvene motnje. S tem se pridružuje skupnim prizadevanjem za razvijanje terapevtskih strategij, ki bi posegle v različne primere človeškega trpljenja, ob katerih smo danes še vedno nemočni in neučinkoviti.
Piše: Malka Čeh, študentka podiplomskega študija psihoterapevtske znanosti, specializantka psihoanalitične psihoterapije
Reference:
Langer, E. (2017). Jaak Panksepp, »rat tickler« who revealed emotional lives of animals, dies at 73. Washington post, 17(04), 21.
Panksepp, J. (2004). Affective neuroscience: The foundations of human and animal emotions. Oxford: Oxford university press.
Panksepp, J. (2010). Affective neuroscience of the emotional BrainMind: evolutionary perspectives and implications for understanding depression. Dialogues in clinical neuroscience, 12(4), 533–545.
Panksepp, J. (2014). The science of emotions. Seattle: TEDxRainier.
Panksepp, J. in Biven, L. (2012). The archaeology of mind: Neuroevolutionary origins of human emotions. New York: WW Norton & Company.
Panksepp, J. in Watt, D. (2011). What is basic about basic emotions? Lasting lessons from affective neuroscience. Emotion review, 3(4), 387–396.
Weintraub, P. (2012). Discover Interview: Jaak Panksepp pinned down humanity's 7 primal emotions. Discover 12(5), 31. Pridobljeno z http://discovermagazine.com/2012/may/11-jaak-panksepp-rat-tickler-found-humans-7-primal-emotions (13. 11. 2017).
Viri slik:
Naslovna: Pixabay
Slika 1: Soteris oz. Elliott, V. (2015). Social neuroscience. Woolloongabba: Soteris.
Slika 2: Vir: Weintraub, P. (2012). Discover Interview: Jaak Panksepp Pinned Down Humanity's 7 Primal Emotions. Discover 12(5), 31. Pridobljeno z http://discovermagazine.com/2012/may/11-jaak-panksepp-rat-tickler-found-humans-7-primal-emotions (13. 11. 2017).
