Strah pred vožnjo in kako ga premagati
Vozna fobija, imenovana tudi vehofobija ali strah pred vožnjo, je lahko dovolj huda, da se šteje za intenziven, vztrajen strah ali fobijo. (Taylor, Derane, Podd, 2000; Tahseen, Ismat, 2015).
Veliko ljudi ima vozno tesnobo, ki je oblika tesnobe, ki lahko predstavlja velik problem. Kot vsaka tesnoba se tudi ta razlikuje po intenziteti glede na vsakega posameznika. V nekaterih primerih je tesnoba konstantna in človek se počuti nesposeben, nezmožen za vožnjo. V hujših primerih je tesnoba pretirana in človeka ohromi do te mere, da sploh noče voziti. V primeru, ko je tesnoba pri vožnji dovolj intenzivna in huda, da človek sploh noče voziti, postane vozna fobija. Strah pred vožnjo lahko v težjih voznih situacijah, kot sta avtocestna vožnja ali prenatrpan promet, preraste v fobijo (Mathew, Weinman, Semchuk, Levin, 1982). Prometne situacije, ki se smatrajo za zahtevnejše lahko povzročijo stresno reakcijo kot posledica strahu tudi pri voznikih, ki se drugače ne soočajo z vozno tesnobo.
Ljudje, ki se bojijo vožnje, lahko občutijo tresenje, potenje, pospešen pulz, izgubo občutka za resničnost in misli, da bodo med vožnjo izgubili nadzor, tudi v razmerah, ki so dokaj varne. Ta strah bo mnogim povzročil, da se bodo izognili vožnji, ustvarili izgovore, da ne bodo vozili. Takšni ljudje pogosto potrebujejo več let, da so se pripravljeni dovolj soočiti s strahom in začeti s pridobivanjem vozniškega dovoljenja.
Za strahom pred vožnjo se v nekaterih primerih skriva posttravmatska stresna motnja, ki je nastala kot posledica prometne nesreče ali neugodne izkušnje v prometu. Takšne osebe lahko občutijo vsiljive misli ali sanje o prvotni nesreči – tako med samo vožnjo kot tudi kadar niso udeleženci prometa - pomanjkanje čustvene odzivnosti in razdražljivosti (Beck, Coffey, 2007).
Tisti, ki se soočajo s strahom pred vožnjo, pogosto opisujejo lastnosti skladne z različnimi anksioznimi motnjami, vključno s panično motnjo, agorafobijo, specifično fobijo in socialno fobijo. (Taylor, Deane, Podd, 2000).
Ker je vožnja že sama po sebi nevarna dejavnost, bo skoraj vsakdo do neke mere naletel na tesnobo zaradi vožnje, čeprav ni nujno, da je to fobija.
Obstajajo tri glavne kategorije vozne fobije, ki se odlikujejo po nastanku.
Prvi in najpogostejši vzrok strahu pred vožnjo so prometne nesreče. Te situacije povzročijo PTSD vozniško fobijo, kjer se strah razvije kot odziv na travmatičen dogodek. Običajno takšne situacije sprožijo strah pred vožnjo samo v specifičnih situacijah, povezanih s prvotnim vzrokom, čeprav lahko sprožijo tudi strah pred vožnjo nasploh (Walshe, Lewis, Kim, O'Sullivan, Wiederhold, 2003).
Ni nujno, da se vsem ljudem, ki so doživeli prometno nesrečo razvije PTSD. Nekateri o strahu pred vožnjo po nesreči sploh ne poročajo, spet drugi razvijejo situacijski strah, kar pomeni, da so tesnobni zgolj pred specifičnimi situacijami, ki jih spominjajo na preteklo negativno izkušnjo. Ta situacijski strah pred vožnjo ima 25–33% ljudi, ki so bili udeleženi v nesreči, zaradi katere so morali v bolnišnico (Beck, Coffey, 2007). V večini primerov takega strahu gre za lažjo obliko anksioznosti, ki je dokaj hitro obvladljiva.
Druga najpogostejša oblika je vozna fobija kot specifična fobija. Ker vožnja vključuje nevarnost in možnost trka, pri mnogih racionalnih ljudeh obstaja nekaj strahu ali previdnosti. Toda za nekatere bo strah pred trkom, izguba nadzora nad avtomobilom, kritiziranje ali nevarnost povzročila paniko (Taylor, Deane, Podd, 2000). Vožnja pri hitrejši hitrosti, izguba kontrole nad vozilom, samostojna vožnja, vožnja ponoči, vožnja v koloni, vožnja v neugodnih vremenskih razmerah, vožnja po nepoznanih cestah, vožnja v okolici velikih vozil in prvo učenje vožnje so najpogostejši razlogi za razvoj specifične fobije pred vožnjo. Ni tako redko, da imajo novi vozniki težave pri vožnji, ko se prvič učijo voziti, še posebej mladi odrasli, ki jih lahko prizadenejo njihovi dobronamerni starši ali skrbniki, ki jih poskušajo naučiti previdnosti v prometu, a s tem ustvarijo pretirano skrb in strah pred vožnjo. Pogosto pride tukaj tudi do medgeneracijskega strahu – nekdo v družini je doživel nesrečo ali ima iz drugih razlogov strah pred vožnjo in ta strah prenaša na svoje bližnje z vzgojo, neprestanim katastrofičnim razmišljanjem/pripovedovanjem, naštevanjem potencialno nevarnih prometnih situacij in podobno.
Najmanj pogosta kategorija je razširitev agorafobije (Taylor, Deane, Podd, 2000), tesnobe zaradi napada panike v gneči ali na javnih mestih. Ena manifestacija agorafobije je nezmožnost potovanja na dolge razdalje od doma. Med vožnjo lahko agorafoba oseba začuti, da se spravlja v strašno situacijo in lahko se razvije fobija pri vožnji.
Zgoraj našteti primeri veljajo predvsem za ljudi, ki se soočajo s strahom pred vožnjo v situacijah, kjer so oni za volanom. Obstajajo pa tudi ljudje, ki trpijo za tako imenovano splošno vozno tesnobo, ki jim onemogoča sproščeno vožnjo v avtomobilu kot sopotniki, saj nimajo nadzora nad vozilom (Neuman, 2012). Takšni ljudje se pogosto izogibajo tudi potovanju z vlaki, avtobusi in letali. Strah pred tem, da ne bodo sami imeli nadzora je enostavno prevelik in jim preprečuje normalno, sproščeno udejstvovanje v prometu.
Najpogostejše zdravljenje tako fobije pri vožnji kot tudi splošne vozne tesnobe je vedenjska terapija (Kraft T, Kraft D, 2004) - natančno sistematična desenzibilizacija (zmanjšanje, odprava česa neprijetnega) (Lauer, 1992).
To vključuje predvsem terapijo izpostavljenosti in tehnike sproščanja med vožnjo. Premagovanje vozne tesnobe se ponavadi spreminja v samozavest preko seznanjanja s potmi in manevri, ki jih boste običajno morali opraviti. Dodatno vozniško usposabljanje in vadba sta ponavadi najboljši način za premagovanje vozne fobije. Vozniki, ki želijo premagati svojo anksioznost, bi lahko s pomočjo nekaterih ali vseh teh metod pripomogli k izpostavljenosti v okolju z zmanjšanim tveganjem, medtem ko se delajo na desenzibilizaciji vozniške naloge. To jim bo omogočilo, da se bodo počutili bolj samozavestno in pripravljeno ter bodo manj verjetno trpeli zaradi tesnobe (povzeto po: "How to Overcome Driving Anxiety (+Infographic)". 2COOL Traffic School).
Pri vozni fobiji se pojavlja nova metoda zdravljenja tega strahu z uporabo virtualne terapije (Wiederhold B, Wiederhold M., 2005).
Pri večkratni izpostavljenosti z vožnjo s pomočjo virtualnosti so leta 2003 Walshe, Lewis, Kim, O'Sullivan in Wiederhold pri vseh preiskovancih opazili bistveno manjše odstopanje od normalnega pri pospeševanju srčnega utripa, odčitkih depresije, subjektivni stiski in ocenah posttravmatskih stresnih motenj.
Ljudje s fobijami so postali navajeni, da se pri njih sproži stresna reakcija v situacijah, ki načeloma sploh niso nevarne. Najboljši način za preprečevanje tega je odstranjevanje navad: usposobiti se za pravilno odzivanje na dogodke, ki jih dojemajo kot nevarne. To se stori tako, da se postopoma izpostavljajo stvarem, ki se jih bojijo, in doživljajo strahove, ne da bi zbežali. Tako postanejo manj občutljivi nanje (Marks, 1987).
Ideja premagovanja vozne fobije je preprosta in ne potrebuje nujno pomoči strokovnjakov, vendar zahteva precej poguma in odločnosti. Pomoč družine in prijateljev lahko samozdravljenje precej olajša, zato se mnogi tudi raje pridružijo skupini za samopomoč, kjer lahko dobijo podporo ljudi v podobni situaciji.
Kdor se odloči, da bo poskusil desesenzibilizacijo (zmanjšanje, odprava česa neprijetnega), mora sestaviti osebni program usposabljanja. To pomeni, da najprej oceni kje je sedaj in kje želi biti na koncu, ter si zastavi čim več postopnih korakov izpostavljanja vmes, kolikor jih pač potrebuje.
Očitno je, da so fobije ljudi na različnih ravneh in se lahko osredotočajo na veliko različnih strahov, vendar tukaj je en primer kako bi lahko razvrstili korake samoizpostavitve za vozno fobijo. Te korake je razvil professor I. M. Marks iz Univerze Oxford v Veliki Britaniji.
1. faza: sedite v avto s prižganim motorjem.
2. faza: Zapeljite nekaj metrov navzgor po cesti in nato parkirajte, izklopite motor in se sprehodite nazaj.
3. faza: Vozite okoli bloka/hiše, po poteh, ki jih dobro poznate, nato parkirajte, izklopite motor itd.
4. faza: Zapeljite se na nekoliko daljši izlet s spremljevalcem.
5. faza: Izlet ponovite brez spremljevalca.
6. stopnja: Pojdite na še daljše potovanje.
7. faza: S spremljevalcem se peljite po „zahtevnejši“ cesti, kot je avtocesta.
8. faza: Preizkusite vožnjo po avtocesti brez spremljevalca.
9. faza: Pojdite na dolgo potovanje po cestah, ki jih ne poznate.
Koraki so tako veliki kot majhni, velike korake pa se lahko razdeli na več manjših. Vsak korak bi moral tesnobo izzvati nekoliko manj kot prejšnji.
Sprostitvene tehnike so lahko koristne pri reševanju vsakega naslednjega koraka. Kadar se izbrani koraki izkažejo za nemogoče, če imate depresijo ali druge hude težave z anksioznostjo, bo morda potrebna strokovna pomoč kliničnega psihologa, psihiatra ali psihoterapevta (Marks, 1987).
Večina tistih, ki se bojijo vožnje, se štejejo za varnejše voznike kot povprečni vozniki, čeprav so manj sproščeni (Taylor, Deane, Podd, 2000).
Ana Petrovič
Vir foto: https://unsplash.com/photos/yjmJBkKn26k
Viri in literatura:
Taylor JE, Deane FP, Podd JV (2000). "Determining the focus of driving fears". J Anxiety Disord. 14 (5): 453–70. doi:10.1016/s0887-6185(00)00033-5. PMID 11095540.)
Tahseen, Ismat (October 13, 2015). "Today's 'Face Your Fears Day'! How will you face it?". The Times of India. Retrieved March 6, 2017.
Mathew RJ, Weinman ML, Semchuk KM, Levin BL (August 1982). "Driving phobia in the city of Houston: a pilot study". Am J Psychiatry. 139 (8): 1049–51. doi:10.1176/ajp.139.8.1049. PMID 7091430.
Beck JG, Coffey SF (December 2007). "Assessment and treatment of PTSD after a motor vehicle collision: Empirical findings and clinical observations". Prof Psychol Res Pract. 38 (6): 629–639. doi:10.1037/0735-7028.38.6.629. PMC 2396820. PMID 18509507.
Taylor JE, Deane FP, Podd JV (2000). "Determining the focus of driving fears". J Anxiety Disord. 14 (5): 453–70. doi:10.1016/s0887-6185(00)00033-5. PMID 11095540.
Kraft T, Kraft D (2004). "Creating a virtual reality in hypnosis: a case of driving phobia". Contemporary Hypnosis. 21 (2): 79–85. doi:10.1002/ch.293.
Lauer G (1992). "The Treatment of Driving Phobia". International Journal of Psychology. 27 (3): 469–469.
"How to Overcome Driving Anxiety (+Infographic)". 2COOL Traffic School. 2019-05-21. Retrieved 2019-06-03.
Wiederhold B, Wiederhold M. Fear of Driving. Washington, DC, American Psychological Association, 2005. doi:10.1037/10858-013
Walshe DG, Lewis EJ, Kim SI, O'Sullivan K, Wiederhold BK, 2003: "Exploring the use of computer games and virtual reality in exposure therapy for fear of driving following a motor vehicle accident" Cyberpsychol Behav. 6 (3): 329–34. doi:10.1089/109493103322011641. PMID 12855091.
Neuman, F, 2012: Driving Phobia: An Ideal Treatmant, Psychology Today
Marks M, 1987: Fears, Phobias and Rituals, Oxford University Press
