Psihoanalitična psihoterapija
Razumevanje subjektivnega sveta, ki vključuje tudi nezavedno dinamiko, omogoča izboljšanje kakovosti posameznikovega življenja.
Glavni cilj je spodbujati posameznikov osebnostni razvoj in pomagati razreševati psihične konflikte, s katerimi se vsakodnevno sooča.
Glavna tehnika psihoanalitičnega pristopa je analiza transfera, s pomočjo katere posameznik v odnosu s terapevtom začne bolje razumevati sebe, kar mu pomaga pri obvladovanju psihičnih težav.
Razumem, da vas je tem trenutku preplavil strah, kot ste ga doživljali kot otrok, ko ste nemočno opazovali nasilje očeta. Mogoče pa poleg strahu občutite še kaj drugega, vam pride na misel še kakšna druga izkušnja povezana s tem?
Klient aktivno sodeluje pri samospoznavanju v odnosu s terapevtom. Terapevt pomaga klientu na tej poti, ga spodbuja in zaščiti, ko je to potrebno.
Setting in frekvenca seans sta odvisna od konkretnih ciljev psihoterapije in vrste težav, katerimi se sooča klient. Običajno poteka dvakrat tedensko.
Trajanje psihoterapije je odvisno od ciljev in vrste težav. Če je cilj terapije zahtevnejši, kot je npr. sprememba osebnostnih vzorcev, lahko traja tudi več let.
Glede na naravo problema in možnosti za izvedbo, se psihoanalitična terapija lahko izvaja v različnih oblikah: individualni ali skupinski obliki.
Psihoanalitična psihoterapija je s svojimi modifikacijami primerna za obravnavo različnih težav in psihičnih motenj, predvsem pa čustvenih motenj, osebnostnih težav, težav v medosebnih odnosih, težav z doživljanjem sebe itd.
Posebnost pristopa sta uporaba transferja (raziskovanje odnosa med terapevtom in klientom) in hipoteza, da je pretežen del človekovega delovanja nezaveden, a skozi terapijo tudi zmožen ozavedenja (npr. s tehniko prostih asociacij).
