sl

Psihoanalitična psihoterapija

pa

 

Razumevanje subjektivnega sveta, ki vključuje tudi nezavedno dinamiko, omogoča izboljšanje kakovosti posameznikovega življenja.

Cilji psihoterapije po pristopu Psihoanalitična psihoterapija

Glavni cilj je spodbujati posameznikov osebnostni razvoj in pomagati razreševati psihične konflikte, s katerimi se vsakodnevno sooča.

Tehnike dela v pristopu Psihoanalitična psihoterapija

Glavna tehnika psihoanalitičnega pristopa je analiza transfera, s pomočjo katere posameznik v odnosu s terapevtom začne bolje razumevati sebe, kar mu pomaga pri obvladovanju psihičnih težav.

Primer intervence

Razumem, da vas je tem trenutku preplavil strah, kot ste ga doživljali kot otrok, ko ste nemočno opazovali nasilje očeta. Mogoče pa poleg strahu občutite še kaj drugega, vam pride na misel še kakšna druga izkušnja povezana s tem?

Pričakovanja glede vloge, udeleženosti klienta/terapevta

Klient aktivno sodeluje pri samospoznavanju v odnosu s terapevtom. Terapevt pomaga klientu na tej poti, ga spodbuja in zaščiti, ko je to potrebno.

Setting, frekvenca

Setting in frekvenca seans sta odvisna od konkretnih ciljev psihoterapije in vrste težav, katerimi se sooča klient. Običajno poteka dvakrat tedensko.

Trajanje procesa

Trajanje psihoterapije je odvisno od ciljev in vrste težav. Če je cilj terapije zahtevnejši, kot je npr. sprememba osebnostnih vzorcev, lahko traja tudi več let.

Oblike izvajanja

Glede na naravo problema in možnosti za izvedbo, se psihoanalitična terapija lahko izvaja v različnih oblikah: individualni ali skupinski obliki.

Za koga ali za katere težave ali za kakšno rast je primeren pristop Psihoanalitična psihoterapija

Psihoanalitična psihoterapija je s svojimi modifikacijami primerna za obravnavo različnih težav in psihičnih motenj, predvsem pa čustvenih motenj, osebnostnih težav, težav v medosebnih odnosih, težav z doživljanjem sebe itd.

Posebnost pristopa Psihoanalitične psihoterapije, po katerih se pristop loči od drugih pristopov

Posebnost pristopa sta uporaba transferja (raziskovanje odnosa med terapevtom in klientom) in hipoteza, da je pretežen del človekovega delovanja nezaveden, a skozi terapijo tudi zmožen ozavedenja (npr. s tehniko prostih asociacij).