Uspešno izpeljan 3. študijski dan SFU Ljubljana
V torek, 19. marca. 2024 je na SFU Ljubljana potekal 3. študijski dan. V veliko čast nam je, da so se našemu povabilu odzvali gostje iz louvainske univerze (UCL) v Belgiji, ki so študijski dan obogatili s svojim bogatim znanjem in izkušnjami. Med nami so bili izr. prof. Jochem Willemsen ter doktorski študenti Camille Boever, Niccolò Fiorentino Polipo in Hubert de Condé.
Po uvodnem nagovoru glavne organizatorke študijskega dne, doc. dr. Tatjane Rožič in vodje oddelka za psihologijo na SFU Ljubljana, dr. Andreje Poljanec, sta vzporedno potekali dve sekciji. V prvi, ki jo je vodila psihoanalitična psihoterapevtka Amal Trivan, so se predstavili Niccolò Fiorentino Polipo, Hubert de Condé, Sara Agrež, mag. zakonskih in družinskih študij ter Lina Ihbeisheh, mag. psihoterapevtske znanosti.
Polipo je predstavil ugotovitve o naravi kliničnega razmišljanja v vsakdanji praksi psihoterapevtov, de Condé pa celostno perspektivo usposabljanja terapevtov, znotraj katere je osebnostni razvoj enako pomemben kot razvoj strokovnih veščin in kjer ima posebno mesto ohranjanje refleksivne prakse. Agreževa je predstavila, da lahko področje dojemanja zaključka terapevtskega procesa vsebinsko razvrstimo v sedem kategorij oziroma področij, med katerimi so na primer vprašanja o tem, kako se posloviti, kaj ostane po koncu in kaj takrat, ko ni zaključka? Ihbeishehova je predstavila, kako se najzgodnejše izkušnje internalizirajo in odražajo v odraslosti, zlasti v intimnih odnosih, kot so romantični in psihoterapevtski.
Drugo sekcijo je vodila dr. Danaja Rutar iz SFU Ljubljana, v njej so se predstavile Camille Boever ter Nina Grudina in Ana Zore Grmek, magistrici psihoterapevtske znanosti.
Boeverjeva je predstavila tematsko analizo izkušenj, o katerih so poročali v belgijski študiji in sicer v zvezi z omejitvami obredov ob koncu življenja in pogrebnih obredih v času pandemije. Posebej jo je zanimalo, kaj se jej zgodilo, ko so žalujoči prestopili ukrepe. Grudina je predstavila nalogo, kjer se je poglobila v doživljanje posvojiteljev o lastni opremljenosti za izzive, povezane s posvojitvijo ter kako so se nanje odzivali njihovi štirje posvojeni otroci, ki jih je tudi vključila v raziskavo. Zore Grmekova je preučevala živete izkušnje klientov z namenom ugotovitve v kolikšni meri je bil fenomen osebne odgovornosti prisoten znotraj njihovega psihoterapevtskega procesa.
Sledil je ogled znanstvenih posterjev z naslovi: Bolezni in poškodbe možganov (B. Frank, T. Horvat, S. Bajuk, K. Stanič, A. Jordan, S. Končan), Evalvacija triažnega sistema v ambulanti za duševno zdravje (D. Gašić), Doživljanje disleksije pri dijakih srednjega poklicnega izobraževanja (H. Mraz), Kreativnost in umetnost (A. Papež Kristanc, N. Tekavec, R. Juko Pšenica, J. Zupančič, A. L. Klopčič, J. Medle), Povezava med promocijo duševnega zdravja in zmanjšanjem absentizma ter merjenje zaznavanja stigme in doživljanja promocije duševnega zdravja pri odgovornih osebah za ravnanje z ljudmi znotraj delovnih organizacij (K. Klančar), Lajšanje simptomatike sindroma razdražljivega črevesja in kronične črevesne bolezni z metodami biološke povratne zanke in sinergističnega navigacijskega sistema (B. Bušelič), Povezava med starostjo otroka ob ločitvi staršev in njegovim doživljanjem lastnega partnerskega odnosa v odraslosti (A. Osvald) ter Uporabi ali izgubi, vpliv gibanja na možgane (N. Juras, P. Šašek, D. Tkalec).
Po tem smo udeleženci prisluhnili osrednjemu govorcu na dogodku izr. prof. Jochemu Willemsenu, predavatelju klinične psihologije, psihoanalitičnemu terapevtu in koordinatorju louvainske raziskovalne skupine za psihoanalitično terapijo. Navzočim je predstavil kaj se lahko naučimo iz ene same študije primera. Skozi zelo zanimivo predavanje je osvetil, kako lahko statistika poda večinsko razlago, za katero pa ni nujno, da ustreza posameznemu klientu. T. i. Tarin problem, ki nam ga je predstavil, bi bil glede na statistiko razumljen drugače, kot se je izkazalo v njenem konkretnem življenju in psihoterapevtski obravnavi. Številke lahko tako zgrešijo posameznika, ki ga ima strokovnjak pred seboj, zato je zelo dragoceno, da vidimo človeka v zgodbi, statistiko pa uporabimo kot širši okvir, ki pomaga razumeti pojav. Povprečje je imaginarna, kvantitativna številka , ko pa je pred nami konkreten človek, se lahko izkaže, da ne spada v ta okvir, saj se nam pri delu z njim odstre globina njegove zgodbe. Študija primera omogoči kompleksnost pogleda nekega stanja, kar je zelo pomembno tudi za psihoterapevtski proces - da terapevt pozna širšo sliko klientov. Tudi znotraj raziskovanja je pomembno, da splošno sliko sestavljajo številne posamezne zgodbe, ki v statistiki sicer dobijo skupni imenovalec, uporabnik, ki ga ima strokovnjak pred sabo, pa le v enem delčku svoje zgodbe nosi ta skupni imenovalec. Raziskovalna metoda študije primera je tako pomembna komponenta raziskovanja, ki omogoča videti posameznika izza številke.
V nadaljevanju je Matej Vajda, mag. soc. predstavil izsledke raziskave mag. Mirana Možine, predstavil pa je tudi Schiepkov sinergetski navigacijski sistem in njegovo vlogo pri povratno informirani obravnavi. Pokazal je tudi, kako se lahko SNS implementira v spremljanje procesa znotraj drugih disciplin, npr. v edukaciji in superviziji.
Sledil je sklepni del 3. študijskega dne; okroglo mizo je vodil Matej Vajda, mag. soc., na njej pa je gostil študentko magistrskega programa psihologije na SFU Ljubljana Kajo Klančar, Nino Grudina, mag. psihoterapevtske znanosti, izr. prof. dr. Jochema Willemsena ter doktorskega študenta Huberta de Condéja. Voditelj je sodelujoče na okrogli mizi povabil k deljenju njihovih zgodb, izkušenj, dogodkov, ki so pomembno kreirali njihovo psihoterapevtsko oz. psihološko izobraževanje ter nadaljnjo strokovno pot. Odprle so se različne teme, kako lahko do spoznanja svoje poklicanosti pride posameznik že v otroštvu in mladosti ali pa človeka na to pot pripeljejo nenavadni spleti okoliščin. Ključno za profesionalni in osebnostni razvoj vsakega strokovnjaka je, da ostaja na svoji poti odprt, da sledi svoji strasti in da ima pri tem oporo svojih bližnjih. Vsi govorci so se strinjali, da je poklic psihologa in psihoterapevta zaznamovan z zanimivo karakteristiko in sicer, da se zasebnega dela življenja ne da čisto ločiti od strokovnega; že na primer sobotna kava sogovorniku pušča vtis, da se v pogovoru odzivamo kot psihoterapevti ali psihologi. Poleg tega so govorci izpostavili, da je psihologija in psihoterapija z dolgotrajnostjo študija zelo zahtevna pot, na kateri se mora študent naučiti skrbeti zase, prepoznavati svoje meje, potrebe ter se nanje tudi ustrezno ter pravočasno odzivati. To je po besedah sogovornikov tudi kasneje na strokovni poti ena izmed ključnih terapevtovih oz. psihologovih drž pri delu z ljudmi.
Fotografije: Alja Smerdel
