»V svojih sanjah sem razreševala to kar v budnosti nisem znala«

Razveselila sem se povabila, možnosti, da psihoterapevti in specializanti psihoterapije, ki delujemo v okviru Psihoterapevtske ambulante Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani sodelujemo v projektu Beletrinine literarne šole kreativnega pisanja. Prepletanje psihoterapije in literature združuje dve področji, ki sta mi najljubši in ob katerih se najbolj zavem kdo sem. Odkar pomnim mi je bilo najljubše brati, brati, brati in poslušati življenjske zgodbe. Našega prvega srečanja sem se udeležila z radovednostjo in odprtostjo saj še nisem imela izkušnje literarne delavnice. Globoko so se me dotaknile zgodbe udeležencev delavnice in njihov pogum za razkrivanje svojega notranjega dogajanja. Očaralo me je Gabrielino subtilno vodenje delavnice in milina s katero se je posvečala vsakemu od udeležencev. Naše druženje je prevevala odprtost, sprejemanje in človeška toplina. Svojevrstna izkušnja je bila tudi ustvarjanje pesmi na temo Prvega spomina k čemur nas je po prvem srečanju spodbudila Gabriela. Ne, ni lahko prebrati in deliti napisanega, izstopiti iz tišine in vzpostaviti dialog s sabo in drugimi, še posebej če ima izraženo močno emocionalno ozadje. Ko sem poslušala pesmi in prozo udeležencev mi je večkrat prišlo na misel Freudovo videnje odnosa med literaturo in psihoanalizo in njegovo mnenje, da velja pričevanja literatov visoko ceniti, saj, kot pravi »po navadi veliko vedo o stvareh, ki so med nebom in zemljo in o katerih nam naša šolska modrost še ne pusti sanjati«. Psihoanaliza si je tako za jedrni kompleks izposodila ime iz znamenite antične drame Kralj Ojdip. In prav pesniki, pisatelji in dramatiki so bili poleg filozofov prvi, ki so govorili o nezavednem, o nezavednih čustvih, o afektih, sanjah, racionalizaciji, sublimaciji in determinizmu vsega psihičnega dogajanja ter opisovali vpliv socialnih in psihičnih dejavnikov pri nastanku psihičnih motenj in bolezni. Zavezništvo med literaturo in psihoanalizo se je na svojstven način pokazalo tudi pri nas, v pisanju Slavka Gruma, ki je v Dogodku v mestu Gogi upošteval temeljne psihoanalitične aksiome in Vladimirja Bartola, ki je napisal roman Čudež na vasi v katerem je glavni junak psihoanalitik, kar je bilo v času nastanka romana edinstveno v evropskem prostoru. Vladimir Bartol velja tudi za prvega slovenskega »klinika«, saj se je psihoanalize lotil tudi praktično. Stik z nezavednim dogajanjem je preveval tudi pisanje udeležencev delavnice, ki so med drugim govorili o dogajanju pobranem iz sanj, o pisanju na nezavedni ravni in želji ozavestiti kar je le bežna slutnja. Ena od udeleženk delavnice je z globokim uvidom svoje notranje dogajanje ubesedila takole: »V svojih sanjah sem razreševala to kar v budnosti nisem znala«. Naše srečevanje na delavnicah se bo nadaljevalo s skupinsko terapijo in individualnimi psihoterapijami. Srčno upam, da nam bo uspelo izpeljati tudi nadaljevanje delavnic in razviti terapevtsko orodje za uporabo pisanja o travmatskih, stresnih in emocionalnih dogodkih. Zahvaljujem se vsem s katerimi smo se srečevali in srečali.

Piše: Brigita Kropar, bak. pst znanosti, specializantka psihoanalitične psihoterapije

Slika: Magritte