Ubogaj!
Odrasli ljudje se v življenju trudimo vzpostaviti ravnotežje med avtonomijo in močjo in to tako, da uporabimo moč za doseganje avtonomije. Zanimivo je, da so odrasli, razmišljujoči posamezniki nagnjeni k uboganju avtoritete in to (pogosto) na račun drugega. To je jasno pokazal Milgramov eksperiment, kjer je kar dve tretjini ljudi uporabilo smrtno jakost električnega šoka za kaznovanje ljudi, ki jih niso poznali. Ko so jih kasneje vprašali, zakaj so ubili nedolžne ljudi na podlagi banalnih vprašanj, jih je večina odgovorila, da so »zgolj sledili avtoriteti« ter do »umrlih« niso čutili posebne odgovornosti. Na podoben način se je na sojenju v Jeruzalemu izrekel tudi vodja SS, Adolf Eichmann, ki je posredno odgovoren za smrt milijonov Židov. Je moč avtoritete res lahko tako močna?
Raziskave o uporabi posameznikove moči so pokazale, da slednjo uporabljamo tako dolgo, dokler si ne izborimo avtonomije. Podobno, na svoj način to počnejo tudi otroci. Ko jim rečemo, da morajo pospraviti igrače, so najprej žejni, nato lačni, nato utrujeni, potem bi se še malo igrali, na koncu pa z jokom izsilijo, da to namesto njih naredite vi.
Dovoljevanje avtonomije ne pomeni, da kot starši ne vztrajamo pri nalogah, ki jih morajo opraviti naši malčki. Če je njihova naloga, da pospravijo svojo sobo, jo morajo pač pospraviti. Lahko pa jim damo moč, da se sami odločijo, na kakšen način se bojo tega lotili. Bodo najprej pospravili igrače ali najprej zložili barvice? Bodo najprej pojedli ali bi raje z opravilom čim prej zaključili? Poskušajmo jim kot starši dati prostor, da prevzamejo določen del odgovornosti. Saj vem, da bi mi včasih stvari naredili čisto drugače in hitreje! Pa vendar – dajmo mladenki/mladeniču priložnost, da se spozna s svojo močjo. Ta mu bo prišla prav, ko bo moral v šoli razporediti svoj čas med igro in učenjem, treningi in domačo nalogo, zahtevnimi nalogami in časovnimi roki.
Druga stvar pa je zanašanje na modrost telesa. Podobno kot odrasli »prebavljamo« svoje izkušnje, jih prebavljajo tudi otroci. Knjige in priročniki nas učijo optimalno filozofijo bivanja in življenja, a vsak od nas ima svoj ritem. Otroci se bivanja v tem svetu šele učijo in vi ste jim vzor nadzora nad sabo. Moč in nagon sta nam prirojena, ker obljubljata pot do avtonomije, ki je ena izmed treh temeljnih psiholoških potreb. To je živalsko, instinktivno, prirojeno, v tem ne potrebujemo nobenega treninga. Trening se začne pri kultiviranju človečnosti. Pri tem, da začutimo lakoto in jo znamo ustrezno potešiti. V tem, da začutimo čustva in jih znamo primerno izraziti. V tem, da lahko razmišljamo o sebi in si ustvarimo vizijo prihodnosti. Ustvarjanje vizije zahteva avtonomijo, da torej posameznik o sebi lahko razmišlja kot o ločenem od ostalih, doseganje ciljev pa zahteva naučen občutek moči. In izkušnjo, da zmorem.
Odnos pomeni ustvarjalnost, a če želimo biti ustvarjalni, moramo upoštevati zlasti dve stvari – da je odnos dinamična celota, ki se počasi gradi in hitro podre. In drugo – da izhajamo iz svojega notranjega sveta, ki ga moramo zato razumeti. Razumevanje sebe se začne s čutenjem, s preplavljenostjo senzacij, ki postanejo obvladljiva z nežnim dotikom, razumevajočimi besedami, v varnem prostoru, ki ga lahko ponudi samo zavetje staršev.
Piše: Andreja Erman, specializantka sistemske psihoterapije
Fotografija: Pexels, Tookapic
