Spolna zloraba in travma - 2. del
Spodnji članek je drugi del mojega zapisa o spolnih zlorabah. V prvem delu sem se dotaknila splošnega opisa zlorabe ter njenih posledic, ki se kažejo v odraslem življenju. V drugem delu, ki je pred vami, pa se dotaknem razlik v posledicah med spoloma ter opišem nekaj značilnosti storilcev.
Po raziskavah, ki jih navajata Ullman & Filipas (2005) je razširjenost spolne zlorabe otrok nekje okrog 15% do 33% za ženske ter med 13% in 16% za moške, med tem pa Tanja Repič pravi, da naj bi po nizkih ocenah prevalenca za moške bila nekje med 3% in 9%, po višjih ocenah pa nekje med 16% in 34%
Repičeva (2006) ugotavlja tudi, da kar se tiče razlik med spoloma v splošnem ocenjujejo, da so fantje prvič spolno zlorabljeni pri nižji starosti kot dekleta. Prav tako so fantje redkeje žrtve s strani avtoritet, so pa bolj pogosto analno zlorabljeni ter obenem tudi žrtve fizičnega nasilja med spolno zlorabo. Manjkrat so prepoznani kot žrtve, čeprav imajo več posledic na telesu, manjkrat tudi povedo, da so bili spolno zlorabljeni in kasneje redkeje iščejo profesionalno pomoč zaradi zlorab
Značilnosti storilcev, ki spolno zlorabljajo otroke se delijo v dve skupini. Kot povzema Repičeva (2006) je tistih, ki jih spolno privlačijo otroci ter imajo zelo malo ali nič interesa za odraslega partnerja zelo majhen odstotek. Večina je takšnih, ki so sposobni čustvenih in spolnih odnosov z odraslimi osebami, vendar pa se otrokom ne morejo odpovedati, ker jih neustavljivo privlačijo. Take odrasle osebe otroke zapeljujejo s prijaznimi besedami, obljubami, darili, lahko pa uporabijo celo silo in grožnje
Značilnosti tistih, ki spolno zlorabljajo otroke so tako naslednje: običajno je to odrasla poročena oseba in le redki so taki, ki se ne poročijo in se zanimajo samo za otroke. Nagnjeni so k temu, da se bolje počutijo v družbi otrok in običajno imajo le redko odrasle osebe za prijatelje. Pogosto se zanimajo za otroke točno določene starosti, nekateri celo točno določenega spola, nagnjeni so tudi k temu, da službo iščejo v poklicih, kjer so v vsakodnevnem stiku z otroki; zasledujejo otroke zaradi spolnih namenov, na otroke pa se lahko celo tako močno čustveno »navežejo«, da njihovo naklonjenost pridobivajo preko krivde, ko jim govorijo o svoji žalosti, pogrešanju in osamljenosti. Nekateri pogosto tudi fotografirajo oblečene ali gole otroke z namenom, da se pri tem vzburjajo in žrtve celo zlorabijo za spolni akt. Nagnjeni so k zbiranju otroške pornografije, ki jo uporabijo za različne namene – za fantaziranje ko potencialne žrtve ni na dosegu roke, da sprostijo svojo spolno slo, da žrtev izsiljujejo… Pogosteje se poslužujejo alkohola in drugih narkotikov; z otroki se pogovarjajo na način ki izenačuje odnos in često govorijo o otroku kot svojem ljubimcu ali partnerju; pogosto se zadržujejo na mestih, kjer so prisotni otroci – v parkih, na otroških igriščih, …
Pa da povem še nekaj o zdravljenju oseb, ki so bile spolno zlorabljene v otroštvu. Glede na to, da je post travmatska stresna motnja (PTSM) pogosto posledica spolne zlorabe v otroštvu, bom nekaj besed namenila njeni obravnavi. Če delamo z otroki se obravnava seveda razlikuje od dela z odraslimi, je pa pri obeh bistveno, da delamo na opolnomočenju zlorabljene osebe
Kot pravi Putnam (2009) imajo najboljše empirične dokaze uspešnosti kognitivno vedenjski pristopi. Kot ugotavljajo Peterson in ostali (1991, po Putman, 2009), je iz behavioristične perspektive otrokov odziv na spomine travmatičnega dogodka ta, ki ustvari pojav PTSM. Nadalje pa domnevajo, da so sekundarne lastnosti motnje tudi, direktno ali indirektno, posledica otrokovih reakcij na svoj spomin. Torej je »primarni fokus behavioristično usmerjenega pristopa do PTSM otrokov spomin na originalno travmo«
Že med prebiranjem in pisanjem obeh člankov sem se ukvarjala z idejo, da bi kot terapevtka delala z žrtvami spolne zlorabe. Ta ideja mi sicer ni nova, kajti večkrat ko berem ali poslušam o spolnih zlorabah dobim podobne vzgibe. Se pa po drugi strani sprašujem kako učinkovito ohraniti distanco do žrtev in ne zapasti v vlogo rešiteljice, kajti zdi se mi, da se to lahko dokaj hitro zgodi. Vsekakor si želim, da do zlorab ne bi več prihajalo oz. da bi se zlorabe jemalo bolj resno. Še prevečkrat vidim, kako je družba strpna do določene vrste zlorab. Še posebej imam v mislih razna otipavanja, predvsem žensk, neprimernih opazk in podobnega. Tudi sama se lahko spomnim velikega števila primerov, ko sem bila tudi sama žrtev, vendar pa nihče ni ukrepal – vključno z mano. Zato se mi zdi pomembno, da izobražujemo tako starše otrok kot tudi otroke, predvsem pa tudi, da smo kot družba bolj kritični do vseh vrst zlorab, ne le skrajnih oblik kot je posilstvo. Pomembno je, da se vsi zavedamo odgovornosti ki jo nosimo, tako kot opazovalci, žrtve ali bližnji oseb, ki takšne izkušnje imajo. Prav tako pa menim, da si moramo prizadevati tudi k opogumljanju izpostavljanja zlorab ter temu, da se ne bomo več bali posledic upora, ampak da bo zavrnitev vsake oblike zlorabe nekaj splošno uveljavljenega in ne razlog za sram.
Piše: Špela Vončina Gajšek, specializantka geštalt psihoterapije
Viri:
Putman, S. E. (2009). The Monsters in My Head: Posttraumatic Stress Disorder and the Child Survivor of Sexual Abuse. Journal of Counseling & Development, 80-89.
Repič, T. (2006). Spolna zloraba fantov v otroštvu: prevalenca, značilnosti žrtev, njihovih družin in storilcev ter posledice, ko zlorablja moški in ko ženska. Psihološka obzorja, 15, 2, 89-101.
Fotografija: Pezibear, Pixabay