sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 17. 05. 2021

Sovražim te. Ljubim te.

a

Že ob samem izrazu mejna osebnostna motnja ali borderline (kratica MOM) posameznik občuti nekakšno tesnobo, ki mu večkrat daje občutek strahu. V prispevku bom opisala, za kakšno osebnostno razvojno težavo gre in kako čustvujejo osebe, ki živijo z MOM.

 

Definicija osebnostnih motenj v psihiatriji

Diagnostični statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5, 2013)

Osebnostne motnje so trajen vzorec notranjega doživljanja in vedenja, ki pomembno odstopa od pričakovanega v posameznikovi kulturi (motnje v adaptaciji). Kaže se na vsaj dveh od naslednjih področij: kognicija, čustvovanje, medosebno funkcioniranje in nadzor nad impulzi. Vzorec je nefleksibilen in vztrajen tudi v različnih osebnih in socialnih situacijah ter vodi do klinično pomembnih težav ali motenj na socialnem, delovnem ali kakem drugem pomembnem področju delovanja. Vzorec je stabilen in dolgotrajen. Nastopi lahko že v adolescenci ali zgodnji odraslosti. Vzrok za težave ni izraz ali posledica kake druge duševne bolezni. Trajni vzorec tudi ni posledica neposrednega fiziološkega učinka substanc (droge, zdravila) ali splošnega bolezenskega stanja.

Ljudje z zdravo osebnostjo so z svojim življenjskim  slogom zadovoljni, navdušeni nad življenjem, se dobro prilagajajo skozi okoliščine. Ljudje z motnjo osebnosti pa svoje življenje opisujejo kot nesrečno. Velikokrat se zdijo, da so težko prilagodljivi. Težko nadzorujejo svoja čustva in težko si zgradijo nek določen odnos.

 

Osebnostne motnje, opredeljene v DSM-5:

·       obsesivno kompulzivna osebnostna motnja,

·       narcistična osebnostna motnja,

·       odvisnostna osebnostna motnja,

·       izogibajoča osebnostna motnja,

·       histrionična osebnostna motnja,

·       borderline osebnostna motnja,

·       antisocialna osebnostna motnja,

·       paranoidna osebnostna motnja,

·       shizoidna osebnostna motnja,

·       shizotipska osebnostna motnja.

 

Dejavniki tveganja za razvoj motnje

Na oblikovanje osebnostne strukture vplivajo naše najzgodnejše izkušnje v otroštvu in že celo v materini nosečnosti. Tako so tudi za pojav in razvoj mejne strukture najvplivnejši dejavniki okolja v katerem otrok odrašča. Predvsem so tu najpomembnejši prvi meseci takoj po rojstvu, faza simbioze z mamo, pa vse tja do nekako tretjega oziroma četrtega leta starosti otroka, ko govorimo o fazi separacije. V tem obdobju otrok oblikuje svojo identiteto, vse od telesne identitete, pa preko emocionalne, psihološke, socialne, vse do mentalne identitete. Prisotnost mame, tako fizično kot tudi psihično in čustveno, je tu izrednega pomena. V kolikor je mama v občutku odsotna in z otrokom ni uglašena, torej ni z njim v interakciji, to za otroka pomeni nekonsistentnost, kar vodi v razvoj občutka, da je drugi včasih koristen in varen, včasih pa ne. Mame, ki zaradi različnih razlogov ne zmorejo biti »dovolj dobre mame« in so prepogosto odsotne, fizično, čustveno ali mentalno, onemogočajo, da bi bila otrokova čustva in potrebe pravilno in pravočasno zadovoljene, zato tudi otroci ostajajo negotovi v tem ali bodo njihove potrebe zaznane in zadovoljene. S tem se v otroku utrjuje nezaupanje, delitev na dobiti vse ali nič ter strah pred izgubo stika z najpomembnejšo osebo.

 

Obrambni mehanizmi

Obrambni mehanizmi, ki jih uporabljajo posamezniki z mejno osebnostno strukturo so bolj primitivni, kar pomeni, da se nanašajo bolj na meje med sebstvom in zunanjim svetom. Uporablja se tudi izraz »nezrele« obrambe, med katere vključujemo primitivno precenjevanje in razvrednotenje, omnipotentno kontrolo, razcepljanje, umik vase, potlačevanje, racionalizacija, intelektualizacija, projektivno identifikacijo, izolacijo čustev, tajenje in še nekatere druge. Ob vsem tem se v procesu psihoterapije opazuje še prisotnost realitetnega načela, torej koliko se posameznik zaveda oziroma si priznava realno dogajanje znotraj sebe  in v odnosu sebe do okolja ter obratno, kar je pri mejnih strukturah relativno dobro ohranjeno.

 

Ne-varna navezanost v otroštvu

Ti klienti so lahko zmedeni glede svoje identitete, vendar pa vedo, da eksistirajo in izkazujejo dojemanje realnosti. Ko se spustimo malo bolj v sam izvor mejne osebnostne strukture, pa se moramo dotakniti najzgodnejšega obdobja otroštva in predvsem oblikovanja stila navezanosti med dojenčkom in primarnim skrbnikom, ki je najpogosteje mama. Pri osebah z mejno osebnostno strukturo govorimo o ne-varni navezanosti v otroštvu, natančneje o ambivalentnem stilu navezanosti, za katerega je značilno nihanje med iskanjem bližine in odporom do bližine z materjo. Zaradi slabe oziroma nepopolne simbiotično-separacijske izkušnje so ti otroci, in kasneje tudi odrasli, v notranjem konfliktu med impulzom in željo po samostojnosti ter strahom pred izgubo ljubezni najbližje osebe.

 

Simptomi mejne osebnostne motnje 

Simptomi oziroma znaki, ki nakazujejo na mejno osebnostno strukturo posameznika, se precej odražajo v odnosih z najbližjimi. Ne-varna izkušnja odnosa s skrbnikom iz zgodnjega otroštva jih pušča v negotovosti, kjer se ni varno navezati, obenem pa je to v njih pustilo neizmerno hrepenenje po nezadovoljeni ljubezni in pozornosti. Tako kot si po eni strani želijo ljubečega in tesnega odnosa, jih po drugi strani taki odnosi utesnjujejo in strašijo. Živijo v nenehnem strahu pred zapuščanjem, hkrati pa odnos pogosto ogrozijo z impulzivnostjo in izbruhi jeze. Kadar se čutijo blizu druge osebe, jih zajame panika, saj se bojijo, da jih bo drugi popolnoma »použil«, ko pa so sami, pa se počutijo travmatično zapuščeni. Ker težko integrirajo slabo in dobro v eni osebi ali v eni situaciji, doživljajo črno-bel pogled na svet in ljudi (Pault Mason, 2011).

 

Z osebami z MOM potrebno ohraniti mirno kri- tudi, če nas zelo razburi, da ostanemo mirni in pozitivni. Razumeti moramo, da ta oseba ni namerno zlobna- saj te osebe ne želijo namerno prizadeti. Moramo si postaviti razumne meje, saj mi oseba z MOM lahko večkrat, da občutek, da so moje meje pretirane, kar nas lahko to hitro zbega. Vsekakor pa pazimo, kaj rečemo oz. na kakšen način jim nekaj povemo, da ne bodo napačno razumeli.

Mejna osebnostna motnja se izoblikuje na osnovi travmatičnih preteklih izkušenj. Po mojem mnenju biološki del zato ni toliko raziskovan, ker menim, da ni krivo napačno delovanje možganov ampak travmatične izkušnje, vpliv družbe, družine itd.

 

Avtorica: Jasmina Banovšek študentka bakalavreata Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

 

VIRI IN LITERATURA

Praper, Peter (1994). Narcisistične in borderline motnje osebnosti. Psihološka obzorja (Ljubljana), letnik 3, številka 1, str. 81-91. URN:NBN:SI:DOC-216FL9K8 na http://www.dlib.si

Židanik, Miloš (2001). Osebnostne motnje. Psihološka obzorja (Ljubljana), letnik 10, številka 1, str. 105-112. URN:NBN:SI:DOC-TCBHYB2C na http://www.dlib.si

Židanik, Miloš (2002). Psihična dekompenzacija pri osebnostnih motnjah. Psihološka obzorja (Ljubljana), letnik 11, številka 1, str. 145-156. URN:NBN:SI:DOC-LXFPPZX7 from http://www.dlib.si

Chafos, V. in Economou, P. (2014). Beyond Borderline Personality Disorder: The Mindful Brain. Social Work, 59(4), 297-302.

Daniel J. Fox (2019). The Borderline Personality Disorder Workbook. Oakland, United States: Založba New harbinger publications.

Elliot, C. in Smith, L. (2013). Mejna osebnostna motnja za telebane. Ljubljana: Založba Pasedana.

Kreger, R. in Mason, P. T. (2015). Ne stopajte več po prstih. Ljubljana: Založba Chiara.

 

Vir naslovne fotografije: Pixabay na Pexels