sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 16. 03. 2020

Slišim glasove! Kaj se mi dogaja?

Sova

V vsakodnevnem življenju se srečujemo s temami, ob katerih se lahko počutimo nelagodno in posledično se veliko ljudi nanje odzove tako, da o njih preprosto ne govori. Med te teme spada slišanje glasov. Ali smo kdaj pomislili, kako tabuizirana tema je to?

Tabuje večinoma ustvarjajo zmotna prepričanja. V zvezi s slišanjem glasov je kar nekaj mitov, oziroma zmotnih prepričanj. En tak mit je mnenje, da je slišanje glasov le kazatelj psihiatričnih motenj, v katere spada paranoidna shizofrenija. Drugo takšno prepričanje je, da je možen le en sam vzrok za ta pojav in ne kombinacija več simultanih faktorjev. Zmotno prepričanje je tudi, da ljudem, ki slišijo glasove, ni pomoči, razen farmakološke pomoči, oziroma hospitalizacije.

Kako nam lahko poznavanje dejstev pomaga pri tej temi? Tabuiziranje določene teme ne dela v prid uporabnikom in prav gotovo ne igra pozitivne vloge pri kvaliteti življenja ljudi. Zato so raziskave, opravljene v tej smeri, odprle vrata k resničnejšemu odgovoru na vprašanja o vzrokih, zakaj nekateri ljudje slišijo glasove. Odgovorili bomo torej na tri vprašanja:

  • Kateri so vzroki, da nekateri ljudje slišijo glasove?
  • Kako je travma povezana s tem, da kdo sliši glasove, in z vsebino teh glasov?
  • Ali si lahko ti ljudje pomagajo, in če »DA«, kateri so tisti dejavniki, ki pomagajo?

KATERI SO VZROKI, DA NEKATERI LJUDJE SLIŠIJO GLASOVE?

Slišanje glasov, ki jih drugi ne slišijo, je po današnji psihiatriji pogosto bolezenski simptom, ki mu rečemo, slušna besedna halucinacija. Ti simptomi se večinoma obravnavajo z diagnozo psihotičnih motenj (shizofrenija, akutna psihoza) in medikamentoznim zdravljenjem. Včasih so lahko avditorne halucinacije tudi začasni stranski učinek nevroleptikov na centralni živčni sistem. Vendar so raziskave pokazale, da je tudi travma relevanten vzrok, da nekateri ljudje slišijo glasove.

KAKO JE TRAVMA POVEZANA S TEM, DA KDO SLIŠI GLASOVE?

Ameriško psihiatrično združenje, kot travmatske izkušnje, ki lahko povzročijo pojav »glasov«, našteva sledeče izkušnje: udeleženost v vojaškem spopadu, udeleženost v osebnem napadu, mučenju in v hudih prometnih nesrečah. Drugi raziskovalci povezujejo s travmo dogodke, ko je bila oseba direktno ali potencialno ogrožena s smrtjo ali resno poškodbo, ali pa je bila ogrožena njena fizična integriteta. (Repič, 2008)

V članku Travmatske življenjske izkušnje in slišanje glasov (Škraban in Dekleva, 2019), je izpostavljeno, da raziskave kažejo na močno povezavo med slišanjem glasov in travmatičnimi življenjskimi dogodki, ne glede na psihiatrično diagnozo, ki jo ima posameznik. Močna korelacija je tako med izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu in slišanjem glasov v odrasli dobi. »Po nekaterih raziskavah je kar 36 % psihiatričnih pacientov s simptomi glasov, žrtev spolne zlorabe v otroštvu, in obrnjeno, 56 % psihiatričnih pacientov, ki je doživelo spolno zlorabo v otroštvu, poroča o glasovih. Obenem tudi 22 % slišalcev glasov, ki sicer niso psihiatrično obravnavani, poročalo o izkušnjah spolne zlorabe v otroštvu.« (Škraban in Dekleva, 2019)

V drugi raziskavi sta Corstens in Longden (2003) proučevala 100 primerov ljudi z diagnozami shizofrenije in drugih psihotičnih stanj, ki so slišali glasove. Pri 89 % udeležencih sta zabeležila zgodovino travmatičnih dogodkov, kot so družinski konflikti, telesno nasilje, spolno nasilje in vrstniško nasilje. »V 94 % primerov je bilo mogoče jasno identificirati čustveni konflikt, ki so ga utelešali ali predstavljali glasovi. V 78 % primerov je bilo mogoče prepoznati identiteto glasov.« (Corstens in Longden, 2003)

V članku Travmatske življenjske izkušnje in slišanje glasov (Škraban in Dekleva, 2019) je izvor porekla glasov razdeljen takole:

  • identitetne povezave – mogoče je določiti identiteto osebe, katere glas, oseba sliši;
  • povezanost lastnosti glasov in lastnosti glasu povzročitelja travmatskega dogodka;
  • zgodovinske povezave – glasovi v sedanjosti, se časovno povezujejo s časom travmatičnega dogodka;
  • vsebinske povezave – vsebina slišanih glasov je enaka tematski vsebini travmatičnega dogodka;
  • situacijske povezave – ob dogodku, ki spominja na travmatični dogodek (večkrat imenovano z angleško trigger), lahko oseba sliši glasove, ki posnemajo travmatični dogodek in posamezne čustvene odzive.

Zaradi naštetega, gibanje »Slišanje glasov« (mednarodno gibanje Hearing voices), umešča pojav slišanje glasov v povsem drugačen kontekst, kakor sodobna psihiatrija, ki to simptomatiko večinoma uvršča med hudo psihiatrično motnjo (shizofrenija, akutne psihoze) in jo obravnava predvsem z medikamentoznim zdravljenjem. Vendar novejše raziskave, pojav slišanje glasov, prevalentno pripisujejo strategijam preživetja, oziroma so lahko vir, po katerem posameznik posega na nezavedni ravni, da bi razrešil travmatičen dogodek.

ALI SI LAHKO TI LJUDJE POMAGAJO, IN ČE »DA«, KATERI SO TISTI DEJAVNIKI, KI POMAGAJO?

V projektu »Slišanje glasov Slovenija« je bilo opaziti, da so tudi v Sloveniji podobni statistični rezultati, kakor drugje po svetu. V večini primerov se je travma prizadetim osebam zgodila v otroštvu ali adolescenci, oziroma v zgodnji odraslosti (kot travmo so opisovali enkratni dogodek ali ponavljajoče travmatične dogodke) in predvsem gre za osebno prizadetost in vključenost. Samo v enem primeru je oseba, ki je slišala glasove, govorila o nesreči, ki se je zgodila tretji osebi in ji je bila priča. Vse druge osebe so pričale o travmatičnih dogodkih, ki so se zgodili ali dogajali njim osebno. Zato gibanje »Slišanje glasov Slovenija«, glasove razume, kot potencialno pomenski fenomen in kot okvir za razumevanje travmatičnih izkušenj. To še ne pomeni, da se prizadeti posamezniki zavedajo povezave med travmo in slišanjem glasov. Ta povezava se največkrat lahko zgodi šele v dolgotrajnem psihoterapevtskem procesu. Veliko oseb, si pomaga sama tako, da išče razlago v abstraktnih obrazložitvah, kot so duhovna razodetja, različne vrste energije… Obrazložitev, ki ne pripisuje glasov bolezni, zunanji entiteti, niti tehnološki manipulaciji, ampak življenjski zgodovini posameznika, je pogosto boleča in obkrožena s sramom, z občutji krivde, kar je značilno za soočenje in ubeseditev travmatičnih vsebin.

Katera pomoč je učinkovita za posameznike, ki se soočajo s slišanjem glasov?

Destigmatizacija

Zelo pomembna je destigmatizacija samega pojava, saj deluje osvobajajoče za javnost in za posameznike, ki to doživljajo. Miti o slišanju glasov prispevajo k izolaciji in povzročajo, da se ljudje zapirajo v svet lastnega doživljanja, vendar posameznik, ki ni stigmatiziran, hitreje poišče pomoč ali podporo. (Dekleva, 2019)

Potreba po upanju

Raziskovalci v sklopu projekta »Slišanje glasov Slovenije« (skupine niso namenjene psihoterapevtski obravnavi, temveč podpori in raziskovanju), so zabeležili upravičenost pogovora o sami problematiki, ki že sama po sebi razbremenjuje posameznika in mu lahko obeta višjo kvaliteto življenja v prihodnosti.

Varen pogovor

Današnja psihiatrija pri avditornih halucinacijah zelo pogosto posega po medikamentozni kurativi. Istočasno pa si posamezniki, ki slišijo glasove, zelo pogosto želijo zaupen in neobsojajoč pogovor. Psihoterapevtska obravnava naj bi torej nudila sprejetost in varnost, ki lahko pripeljeta do odkrivanja povezave med pojavom slišanja glasov in potlačeno travmatično vsebino. Takšne povezave in varen terapevtski odnos, lahko znatno zmanjšajo stisko, ki jo oseba doživlja.

Ali lahko torej trdimo, da bodo s strokovno izbranimi načini dela in strokovno obravnavo posameznika, glasovi utihnili in da bo posameznik lahko zaživel brez njih? Tega ne more nihče obljubiti. Čeprav se je v nekaterih primerih zgodila prekinitev tega pojava, lahko pa zagotovo trdimo, da je veliko ljudi doseglo izboljšavo v svojih odnosih, razvili so potrebne veščine za spoprijemanje s slišanjem glasov, našli so potrebno čustveno podporo zase in za svojce ter olajšanje v svojem čustvenem svetu.

 

Članek Travmatske življenjske izkušnje in slišanje glasov (Škraban in Dekleva, 2019) jasno opredeljuje vpliv travme na slišanje glasov in deloma pokaže statistično pogostost tega pojava. Raziskava relevantno prispeva k destigmatizaciji in odpira vrata k pogovoru med psihiatrijo in psihotravmologijo. Istočasno je članek odličen vir upanja in spodbude za posameznike, ki se soočajo s problematiko slišanja glasov.

 

 

Tabita Ruiz

 

VIRI

Corstens, D., Longden, E. (2003). The origins of voices: Links between life history and voice hearing in a survey of 100 cases. Psychosis, 5(3), 270–285.

Dekleva B. (2019). Melbournška deklaracija o slišanju glasov. Kairos, 13(3–4), 229–230.

Repič T.  (2008). Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje. Celje: Društvo Mohorjeva družba, Celjska Mogorjeva družba.

Škraban J., Dekleva B. (2019) Travmatske življenjske izkušnje in slišanje glasov. Kairos, 13(3–4), 79–97.