Sistemska psihoterapija in osredotočenost na vire v kontekstu kriznih situacij - uvod

Epidemiološke razmere, ki jih je s seboj prinesel Covid-19, so na raznolike načine (glej npr. Cullen idr., 2020) vplivale na slehernega človeka, pri čemer mnogi ta čas doživljajo kot krizno obdobje. Psihoterapija pri tem predstavlja ključno obliko pomoči, ki sočloveka lahko podpre pri soočanju z življenjskimi spremembami in pomaga raziskovati psihološke posledice socialne izolacije, izgube službe, strahu pred okužbo, žalosti itd. Strategije za tovrstno podporo je moč najti v vseh psihoterapevtskih pristopih in sedaj je čas, da iz svojih bogatih psihoterapevtskih zakladnic (spo)znanj in izkušenj izluščimo tiste sestavine, ki lahko služijo kot terapevtska opora v kontekstu kriznih situacij. Uporaba kriznih intervencij namreč zahteva prilagojen način terapevtskega dela, saj, kot navajata Gilliland in James (1997), ne gre za ločene teorije in tehnike, temveč za pristop, katerega cilj je čimprejšnja stabilizacija in produktivno reševanje trenutne situacije. Skladno s tem, terapevtsko delo s človekom, ki doživlja krizo, zahteva čimprejšnje osredotočanje na rešitve (Feinstein, 2021), aktivno držo terapevta pri iskanju teh rešitev in smiselno vključevanje drugih ljudi v obravnavo (npr. družinskih članov, prijateljev) (Leiper in Kent, 2001). Pomembno je, da je terapevtska obravnava človeka v krizi usmerjena tudi na poudarjanje njegovih prednosti in uporabo drugih virov, ki olajšajo vrnitev h konstruktivnemu vsakdanjemu delovanju (Corey in Corey, 2020; Feinstein, 2021; Kanel, 2019). Ta osredotočenost na vire pa predstavlja tudi eno od osrednjih značilnosti sistemske filozofije pomoči. Namen pričujočega prispevka je predstaviti, kako lahko z osredotočanjem na vire moči, pomagamo posameznikom, ki potrebujejo psihosocialno pomoč pri spoprijemanju s kriznimi situacijami.

Pomembnost razumevanja krizne situacije v življenjskem kontekstu posameznika

Roberts (2005) navaja, da je kriza subjektivni odziv na stresni dogodek, ki ogrozi posameznikovo psihološko ravnovesje, preseže posameznikove dotedanje strategije soočanja s stresom, se kaže s stisko in z oteženim funkcioniranjem. Vpliv, ki ga bo kriza imela na posameznika, je odvisen od posameznikovega subjektivnega doživljanja dogodka kot vzroka za stisko in/ali motnjo in od posameznikove (ne)zmožnosti rešiti to motnjo skozi spoprijemajoče mehanizme (Kanel, 2019). Ljudje se torej ne odzivamo na samo situacijo, ampak na pomen, ki ga pripisujemo tej situaciji. Skladno s tem je za pomoč človeku v krizi ključno, da najprej razumemo osnovni življenjski kontekst posameznika, v katerega je umeščena določena stiska. Življenje pred krizo namreč pomembno določa, ali bo neki stresor postal akutna kriza. Tako lahko skozi raziskovanje doživljanja dogodka, posamezniku pomagamo prepoznati vpliv, ki ga ima krizni dogodek na njegovo življenje (Feinstein, 2021; Leiper in Kent, 2001).

Na vire usmerjen pristop v teoriji

Ena od osrednjih značilnosti sistemske psihoterapije je obravnava klientov s perspektive njihovih moči, sposobnostih, kompetentnosti in razvojnih potencialov, ki krepijo občutek klientove lastne vrednosti in pozitivno vpliva na soustvarjanje terapevtskega delovnega odnosa. V psihološkem in psihoterapevtskem okviru pojem »vir« predstavlja teoretični konstrukt, ki med drugim vključuje psihične in fizične kvalitete ter nematerialne pogoje za človeško vedenje. To so na primer prepričanja, predstave ali vizije (Schiepek, 2001, v Možina, 2011) in druge človekove prednosti, talenti, sposobnosti, spretnosti, dosedanje izkušnje, zaupanje vase, duhovnost, intuicija, itd. Kot nakazuje že sama beseda (iz)vir, ima vsak človek možnost črpanja iz bogatega nabora teh moči (Theuretzbacher in Nemetschek, 2021).

Tovrstne vire lahko oživimo, da dosežemo nek namen, ki je lahko na primer konstruktivno obvladovanje stresne situacije. Kateri viri bodo prišli prav, pa je odvisno od klientovega cilja in osebnega stila in strategij, ki jih uporabimo. Skladno s tem, so viri vpleteni v dva odnosna vzorca, to sta odnos sredstvo – cilj in odnos figura – ozadje. Figura se nanaša na razpoložljive vire. Ozadje pa na cilj, naloge, želje in vizije, ki omogočijo, da določena figura dobi nek obris in obratno – tudi figura potrebuje določeno ozadje (življenjski kontekst), da sama dobi obris. To si lahko predstavljamo tudi s prispodobo žeblja in kladiva, tisti, ki želi zabiti žebelj v steno, išče kladivo. Kdor ima kladivo, pa išče žeblje, ki jih bo zabil v steno, kar v prenesenem pomenu predstavlja področje delovanja (Schiepek, 2001, v Možina, 2011).

Če ostanemo pri prispodobi kladiva in žebljev, lahko tudi rek, ki pravi, »če je tvoje edino orodje kladivo, potem ti vsi problemi izgledajo kot žeblji«, razumemo v kontekstu na vire usmerjenega pristopa. Raziskovanje raznolikih virov, izostrenih z različnimi ozadji, med katerimi so tudi krizne situacije, predstavlja enega od pomembnih doprinosov psihoterapije. Kajti pri osebnostnem razvoju lahko klienti ravno preko odkritja svojih virov najdejo zamisli za doseganje želenega razpleta in nadaljevanje svoje življenjske poti (Theuretzbacher in Nemetschek, 2021).

Na vire usmerjen pristop v praksi

Osredotočenost na vire moči lahko v terapevtsko obravnavo vpeljemo na mnogo načinov, kar odpira prostor za prilagodljivost, odprtost in dostopnost za kliente z različnimi željami, pričakovanji in cilji (Roy-Chowdhury, 2015). Verjetno pa je s pojmom »vir« najožje povezana k rešitvi usmerjena sistemska psihoterapija (Berg in Miller, 2020).

V nadaljevanju navajam nekaj iztočnic, kako lahko s klientom raziskujemo, na kaj v sebi se lahko opre in kaj napaja njegovo notranjo moč/živost (za podrobnejši pregled glej Berg in Miller, 2020).

Vprašanje, ki je še posebej uporabno pri klientih, ki so v akutni krizi je »kako zmorete?«. S tem vprašanjem lahko rahločutno zanetimo dvom v klientova prepričanja o brezupni situaciji in hkrati spodbudimo predstavo o majhnih premikih v želeno smer. Z opisovanjem, kako klient zdrži, se osredotočimo na še tako neznatne korake, ki nakazujejo, kako se klient prebija skozi dan in to postane temelje za grajenje tega, kar je konstruktivno početi še naprej.

Podobno si lahko v kontekstu kriznih intervencij in nespodbudnih okoliščinah pomagamo z vprašanji za iskanje izjem. Izjeme so tisti trenutki, ko je bilo nekaj drugače, bodisi se to zgodi spontano ali pa kot posledica konkretnih in načrtovanih korakov. Skladno s tem, lahko posameznika na primer vprašamo, ali se je v kakšnem trenutku od začetka krize morda počutil bolje. Nadalje lahko skupaj razmišljamo, kaj je bilo takrat drugače, kaj mu je takrat pomagalo in kako bi lahko več tega vpeljal v svoje življenje. S tovrstnim raziskovanjem te izjeme postanejo oprijemljivejše in pogostejše.

Osredotočimo se lahko tudi na predhodne izkušnje pri spoprijemanju s kriznimi situacijami in razvijanje strategij, ki so mu v preteklosti že pomagale (Leiper in Kent, 2001). Theuretzbacher in Nemetschek (2021) navajata, da skladno z motom: »kar me ne ubije, me naredi močnejšega«, pretekle krize predstavljajo dragoceno zakladnico virov, iz katere lahko črpamo.

Klientom lahko predstavimo tudi druge strategije, ki postanejo vir moči. Na primer razne vaje za umiritev, kot so zavestno dihanje, progresivno mišično sproščanje ali sproščanje na namišljenem varnem kraju. Ob tem je "sistemsko", da klienta pohvalimo, opogumljamo in vzpodbujamo na primer ukvarjanje z raznimi konjički ali pa vzdrževanje in negovanje medosebnih odnosov z družinskimi člani, prijatelji ali širšim socialnim sistemom (Leiper in Kent, 2001).

Sklepna misel

V tem prispevku sem skozi razumevanje sistemske osredotočenosti na vire osvetlila vlogo le-teh pri spoprijemanju s kriznimi situacijami. Prenos težišča iz problema na miselno naravnanost, da človek v sebi že nosi rešitve za obvladanje akutne krize (Theuretzbacher in Nemetschek, 2021), lahko predstavlja velik doprinos za ljudi v krizi, katere navadno prežemajo dvomi, negotovost, depresivno razpoloženje in zmedenost (Leiper in Kent, 2001). Pri tem ne gre pozabiti, da je psihoterapija trdo delo, pri katerem morajo biti notranje vsebine, med njimi tudi viri, skrbno prepoznani oz. ozaveščeni, razumljeni, začuteni in integrirani. Tako naša življenja najbolj osvetljujejo tisti viri, ki izvirajo iz poglobljenega notranjega procesa.

Pri terapevtskem delu usmerjenost na vire presega okvir tako orientiranih tehnik, metod in intervencij, saj je pomembno, da se slednja zrcali tudi v terapevtovi drži. Takšna temeljna drža terapevta z izžarevanjem prave mere (za)upanja, optimizma in motivacije poraja mnogotere koristi, saj konstruktivno vpliva na terapevtski proces in izid (npr. Coppock idr., 2010; Duncan, 2014).

Špela Verbnik, mag. psih., specializantka sistemske psihoterapije in strokovna sodelavka na SFU Ljubljana. 

Literatura

Coppock, T. E., Owen, J. J., Zagarskas, E. in Schmidt, M. (2010). The relationship between therapist and client hope with therapy outcomes. Psychotherapy Research, 20(6), 619-626.

Corey, M. S. in Corey, G. (2020). Becoming a helper. Cengage Learning

Cullen, W., Gulati, G. in Kelly, B. D. (2020). Mental health in the COVID-19 pandemic. QJM: An International Journal of Medicine, 113(5), 311-312.

Duncan, B. L. (2014). On becoming a better therapist: Evidence-based practice one client at a time. American Psychological Association.

Feinstein R. E. (2021). Crisis Intervention Psychotherapy in the Age of COVID-19. Journal of psychiatric practice, 27(3), 152–163.

Leiper, R., in Kent, R. (2001). Working through setbacks in psychotherapy: Crisis, impasse and relapse. Sage.

Kanel, K. (2019). A guide to crisis intervention. Cengage Learning.

Možina, M. (2011) Prispevek sistemske psihoterapije k evoluciji psihoterapije. V Žvelc, M., Možina, M., Bohak, J. (ur.). Psihoterapija (str. 504-536). Ljubljana: IPSA.

Roberts, A. R. (ur.). (2005). Crisis intervention handbook: Assessment, treatment, and research. Oxford University Press.

Roy-Chowdhury S. (2015). Why Does a Systemic Psychotherapy ‘Work’?. V O’Reilly, M., Lester, J.N. (ur.). The Palgrave Handbook of Child Mental Health. Palgrave Macmillan, London.

Naslovna fotografija: Pexels, Snapwire