sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 13. 09. 2021

Psihoterapija za vsakogar

afghsj

V vsakdanjem besednjaku lahko pogosto slišimo ljudi, ki govorijo o psihični utrujenosti, prekomernem stresu, hudem strahu ali celo paničnih napadih, pomanjkanju motivacije kjer se lahko skriva težko eksistencialno vprašanje ipd. Ko se nam nekdo zaupa o takšnem počutju, smo navajeni iskati neko teoretično rešitev ali pa vsaj vzpodbudno besedo za drugo osebo. S tem seveda ni nič narobe, vendar pa to ne bo bistveno pomagalo našemu prijatelju. Poleg tega da smo lahko mi ob njem, je pogosto zelo koristno poiskati pomoč pri psihoterapevtu. »Vendar zakaj?« se mogoče sprašujete, »saj imamo vsi težke dni« ali pa si mogoče mislite »saj tako hudo pa ni, saj nisem/ni psihično bolan«. V strahu, da bi si priznali, da potrebujemo pomoč drugega, pozabljamo na empatičen odnos do sebe. Naše počutje namreč ni črno belo in bi zato bilo nenaravno se opredeliti kot popolnoma zdrav ali pa popolnoma bolan. Ne glede na to na katero stran premice se bolj nagibamo, je človeško, da včasih potrebujemo pomoč drugega.

Na naše zdravje močno vpliva naš čustveni svet. Tudi v tem svetu ne obstajajo zgolj negativna ali pozitivna čustva temveč neprijetna in prijetna, ki so med sabo skladna. Živimo v družbi, ki neprijetna čustva želi nemudoma odstraniti, kot da so velik strup. Vendar pa se v ozadju skriva en velik strah, ker ne znamo neprijetna čustva regulirati. Starši, ki se bojijo neprijetnih čustev, ne morejo svojega otroka naučiti samoregulacije. Vendar zakaj je samoregulacija tako pomembna in zakaj je tako pomemben naš odnos do lastnih čustev in občutkov?

»Sposobnost jasnega izražanja čustvenih stanj je bistvena sposobnost človeškega iskanja stika z drugimi ter iskanja uglašenosti. Tudi razumevanje lastnih čustev in čustev drugih je odvisno prav od te čustvene vzajemnosti, torej nezavedne sposobnosti uglasiti se na drugega in preko te uglašenosti vzdržati v stiku s seboj.« (Kompan Erzar in Poljanec, 2012, str. 73)

Temelji za način regulacije emocij, obliko navezanosti in obseg sposobnosti za regulacijo stresa pa se zarišejo prav v zgodnjem obdobju našega življenja. Otrok v prvih mesecih še nima časovne in prostorske orientacije, zato ga vsi občutki povsem preplavijo. Ni zmožen še  razumeti, da bo to minilo in bo lažje, prav tako si ne more pomagati z racionalizacijo. Takrat potrebuje mamo, ki začuti njegovo stisko, jo sprejme in z njo zdrži toliko časa dokler se otrok ne pomiri. Tako otroku zrcali, da je to stanje obvladljivo in nudi tudi globljo povezanost v odnosu (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

Kaj pa kadar mama tega ni zmožna, kadar mama ne more vzdržati z otrokovo stisko, ker ne uspe regulirati niti svoje? Pravzaprav je zelo pogosto in povsem normalno, da mama včasih tega ne zmore. Lahko sama predeluje izgubo, strah, jezo, nezvestobo partnerja ali pa zgolj stres, ki ga ne zna predelati. Vendar pa otrok takrat nima razvitih možganskih kapacitet za široko razumevanje situacije. Sam ostaja preplavljen z občutki, ob tem pa se v njem razvija nezdrav odnos do sebe in lastnih čustev. Pravzaprav gre za travmatično doživetje. V knjigi notranji svet travme, Donald Kalsched travmo opredeli kot »vsaka izkušnja, ki otroku povzroča neznosno psihično bolečino ali tesnobo. Izkušnja je neznosna kadar predre običajne obrambne mehanizme.« (Kalsched, 2019, str. 13) Otrok, ki je preplavljen s tesnobo ter popolnoma odvisen od mame, ki ni zmožna prisotnosti (fizične ali čustvene), je preobremenjen in mu njegov mali spekter obramb v tistem trenutku lahko omogoči zgolj preživetje. Prav te obrambe, ki otroka v zgodnjih letih ščitijo, pa kasneje predstavljajo bistvo problema posameznika. Primitivna obramba se namreč ne nauči ničesar o realni nevarnosti, ko otrok odrašča. Deluje z enako ravnjo zavedanja, kot jo je imela, ko se je pojavila prvotna travma. Vsaka nova življenjska priložnost je napačno zaznana kot nevarna grožnja ponovne travmatizacije in je zato napadena (Kalsched, 2019). Kasneje v odraslosti se to lahko občuti kot težki občutki, ki si jih ne znamo razložiti. Gre za to, da se travmatična izkušnja ne zabeleži v eksplicitni (zavedni) spomin kjer je zgodba povezana v času in kontekstu. Takrat se zabeležijo zgolj posamezni delci spomina kot določeni telesni občutki, čustva, določene slike, podobe, vedenje, določen vonj ipd. Torej gre za bolj nezavedni implicitni spomin, ki je povezan z delovanjem amigdale, ki je razvita že ob rojstvu. Za ta spomin ni besed vendar so zgolj telesni občutki. Ti telesni občutki potrebujejo biti slišani, sprejeti, poimenovani in zregulirani v varnem okolju, ki nam ga lahko nudi psihoterapija.

Oleg Filipović v knjigi »O psihoanalizi povsem odkrito« lepo opiše pomen odnosa med psihoterapevtom in klientom. »V postopku psihoanalize se med analitikom in pacientom vzpostavlja odnos, ki vsebuje nekaj starega, že znanega, in nekaj novega. Pacient bo na analitika prenesel svoja stara in že znana pričakovanja, ki jih je gojil do ljudi, ki so v otroštvu skrbeli zanj in imeli velik čustven pomen – do staršev, starih staršev in drugih sorodnikov, s katerimi je preživel veliko časa. Veliko pacientov ima precej slabih izkušenj iz teh odnosov, še zlasti s starši, ki so jim vsiljevali svoje misli in občutke, kot da so njihovi. Tak otrok ima lahko pozneje težave z oblikovanjem svojih misli, čustev in doživetij ali pa tega sploh ne zmore. Med izvajanjem psihoanalize analitik polagoma preneha biti prenesena podoba osebe iz pacientove preteklosti, kot npr. strog in krut oče, ali pretirano zaščitniška ali čustveno odsotna mama. Analitik sčasoma postane v pacientovem življenju popolnoma nova oseba, oseba, ki ga pazljivo posluša, je potrpežljiva in se z razumevanjem posveča njunemu skupnemu delu v letih psihoanalize, ga ne obsoja, ne zasmehuje in ne dokazuje svoje premoči nad njim. Za pacienta je izrazitega pomena, da analitik lahko začuti, kaj jih muči, a da ga to ne zruši, tako kot njih. Tako se analitik lahko skupaj s pacientom spusti v največje globine njegovega oceana trpljenja in muk ter se nato vrne nazaj na površino, kjer lahko v miru ''prebavi'' njegova močna čustva in jih izrazi z ustreznimi besedami. Kasneje pacient analitika doživlja kot svoj notranji glas, ki jih umirja, razume v njihovem trpljenju ter jim daje podporo in moč za nadaljevanje (Filipović v Klain, 2016, str. 23-26)«

Naše zgodnje otroštvo oblikuje psihični aparat, ki ga uporabljamo tudi kasneje v življenju. V veliki meri se oblikuje v odnosih z našimi bližnjimi. Ker pa so ti bližnji pogosto tudi v lastni stiski ali primežu nezrelih vzorcev, je povsem človeško, da otroku pustijo boleče posledice. Spomin na takratno stisko se zabeleži glede na otrokovo starost v tisti situaciji. Kadar je to v zgodnjih letih, ko otrok še ne govori, se torej v spomin zabeležijo zgolj čustva in občutki. Prav zato si kasneje težje obrazložimo naše reakcije ali občutke, zelo pogosto pa tudi težko prepoznamo globino in vpliv tega spomina. S psihoterapijo lahko v varnem odnosu ponovno zakoramo skozi svoja zgodnja leta ter čustvenemu spominu dodamo sliko (ali obratno – sliki dodamo čustva, ki smo jih takrat potlačili), ob tem pa uporabimo ali razvijamo čustveno samoregulacijo, ki jo takrat naši starši niso zmogli.

 

Avtorica: Ajda Oblak, študentka magistrskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana 

 

Viri:

Kalsched, D. (2019). Notranji svet travme: arhetipske obrambe osebnega duha. Ljubljana: Hermes IPAL.

Klain, E. idr. (2016). O psihoanalizi povsem odkrito. Ljubljana: Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo: Zavod za psihoterapijo.

Kompan Erzar, K. in Poljanec, A. (2012). Rahločutnost do otrok. Ljubljana: Brat Frančišek:

 

Vir slike: Engin Akyurt from Pexels