Pomen in vrednost osebne izkušnje v psihoanalizi
Osebna psihoanalitična izkušnja
V izobraževanju in delu psihoterapevtov so ves čas prisotni trije stebri, ki omogočajo psihoterapevtu doseči kompetence za opravljanje svojega dela in hkrati “vzdrževati” lastni psihični aparat, da ga lahko uporabi kot delovno orodje za pomoč klientom. Ti trije stebri so: teoretični študij, osebna psihoterapevtska izkušnja in prakticiranje pod supervizijo. V tem prispevku bo poudarek na osebni psihoanalitični izkušnji. Namen osebne psihoterapevtske izkušnje je doseči psihično delovanje, ki bo terapevtu omogočilo prenašanje obremenitev poklicne poti ter bolj kakovostno in ustvarjalno življenje (Bohak, 2008). Skozi članek bo postalo jasno, zakaj te edinstvene osebne izkušnje, ni mogoče zares razumeti, če je nisi izkusil na lastni koži.
Osnova in pogoj za uspešno psihoanalizo
Osnova in pogoj za uspešno psihoanalizo in psihoterapijo nasploh je skupek terapevtovih, klientovih in skupnih dejavnikov. Med te sodijo motivacija klienta po spremembi in njegova pričakovanja, klientovo življenje zunaj terapije, usposobljenost terapevta, odnos med terapevtom in klientom, terapevtova empatija, zaupnost in tudi okolje v katerem terapija poteka. Pri psihoanalizi pa je za ustvarjanje analitične atmosfere potreben tudi okvir oziroma setting, ki zajema srečevanje dveh istih oseb daljše časovno obdobje pod čim bolj konstantnimi pogoji in stalnostjo prostora, od katerih je eden analitik in drugi klient ter telesni položaj klienta in analitika s pomočjo kavča. Ob tem pa vključuje tudi osnovno pravilo psihoanalize, uporabo prostih asociacij (prosto klientovo izražanje vseh misli, doživljanj, vtisov, telesnih senzacij) in prosto lebdečo pozornost analitika (popolno posvečanje klientovim mislim in občutjem ter sočasno zavedanje svojih). S tem se ustvari prostor, v katerem lahko klientu analitik služi kot prazen list papirja, na katerega projicira svoja občutja (Boban, 2016). Psihoanaliza je dolg proces, ki se šteje v letih in obsežen po številu srečanj na teden. Zahteven je tako za klienta kot terapevta. Tudi tukaj je osebna izkušnja neogibna in kot navaja Bohak (2008): »Psihoterapevti, ki niso opravili svojega psihoterapevtskega procesa, ampak so le tako ali drugače zbrali minimalno število ur osebne izkušnje, se nagibajo h kratkim obravnavam in so jim daljše obravnave tuje« (str. 77).
Psihoanalitik svojega razumevanja klienta ne oblikuje le na podlagi besed, ki jih sliši. Skupaj s klientom čuti in doživlja vse, kar se dogaja. V to spada tudi posebni odnos, ki se razvije med klientom in analitikom (Filipović, 2016). Ta odnos ima fazo nezaupanja, globokega zaupanja, morda celo odvisnosti v nekem obdobju, diferenciacije od analitika, ko klient že ustvari nove psihične strukture in separacijo, ko se klient začne poslavljati, ker zmore sam. Za to je potrebno poleg teoretičnih znanj tudi analitikovo razumevanje sebe in svojih vsebin, ki jih prinaša v prostor. Klientu je pomembno, da ga analitik čuti in razume njegovo trpljenje in tesnobo ter verjame, da se analitik ne bo ustrašil tudi tistih bolnih delov njegove osebnosti (Filipović, 2016).
Transferna in kontratransferna doživljanja in občutja
Velik del psihoanalitičnega procesa so transferna in kontratransferna doživljanja in občutja. Transfer opisujemo kot prenos klientovih občutij do pomembnih oseb v njegovem življenju na analitika. Ta občutja v resnici ne odražajo klientovih občutkov do analitika. Klient se tega ne zaveda, tega sam ne prepozna (Boban, 2016). Analitik zavzame vlogo, ki je podobna vlogi klientovih primarnih objektov (mama, oče, stari starši, bratje, sestre...) (Šoškić, 2016). Naloga analitika je, da transfer klienta prepozna, s svojimi in klientovimi občutji zdrži in se s pomočjo izkušenj in znanja na transfer odzove. Odzove se s komentarji in držo, ki omogočata klientu podoživljanje občutkov in ustvarjanje nove korektivne čustvene izkušnje (Boban, 2016). Svoja doživljanja pa analitik predeluje v superviziji in jih ne udejanja na uri s klientom. Tako je analitik za klienta nekaj že znanega in hkrati nekaj novega (Filipović, 2016). Nova izkušnja odzivanja analitika, ki je reparativna, drugačna od izkušenj odzivanja klientovih bližnjih oseb v zgodnjih odnosih.
Ob transferju se pojavi tudi kontratransfer. Ta opisuje analitikova občutja (ki prav tako prihajajo iz nezavednega) do klienta kot odziv na klientova doživljanja. Tako je za psihoanalitika pomembno, da ob klientovih spremlja tudi lastne nezavedne vsebine (Boban, 2016). Že samo iz tega lahko sklepamo, da je za analitika osebna izkušnja prepoznavanja lastnih vsebin neizbežna in nujno potrebna. Analitično dojemanje in zdravljenje klientov je nemogoče brez lastnega izkustva, kako se doživljanje v odnosu odvija pod vplivom nezavednega (Bohak, 2008).
Analitik je nekdo, ki prevzame specifičen odnos, v katerega klient projicira. V tem odnosu prevladujejo transferni odnosi, maksimalno razumevanje klientovih težav, analitikova sposobnost prenašanja klientovih občutkov in analitikova zmožnost empatije. Za to mora biti analitik dovolj izkušen, opremljen s teoretičnim znanjem in predvsem tudi sam psihično zdrav, osebnostno močan in živeti mora v stabilnih razmerah (Šoškić, 2016). Našo osebnost bistveno oblikujejo zgodnji odnosi in ti zgodnji odnosi odsevajo in determinirajo osebnost in njene kasnejše odrasle odnose, kar je v vsebinskem smislu predmet psihoanalize, »Celovit odnos matere do otroka, njeni občutki, prepoznavanje otrokovih potreb in čustveni odgovor na potrebe, vse to ustvarja objekt, ki bo zagotavljal ozračje, v katerem otrok lahko napreduje in raste. Analitik mora v psihoanalizi ustvarjati prav takšno klimo, tj. takšno, ki ni vidna, ki se je ni mogoče dotakniti, a se jo občuti« (Šoškić, 2016, str. 21). Bodoči psihoanalitik, ki se odloči za izobraževanje in kasneje za psihoanalitično delo, bo tako težko razumel, kaj je tisto neoprijemljivo in tako posebno v odnosu med klientom in analitikom, če sam nima te izkušnje.
Vsak človek, ne glede na željo po spremembi in prizadevanju, nosi v sebi nezavedni strah pred neznanim. V psihoanalitičnem procesu se spremembe zgodijo in klient, kljub temu, da se je zavestno odločil za spremembe, nezavedno brani svoje stanje, ki mu je domače, znano in ki ga na nek način obvladuje. Ob porajanju sprememb, nastopijo odpori, ki delujejo kot zaščita nezavednega in se ne želijo razkriti. Skrivajo se v doživljanjih, vedenjih, mislih. Ti so neizbežni in sestavni del psihoanalitičnega procesa, kateri pa lahko na potek terapije delujejo zaviralno ali celo onemogočajo delo. Tukaj je naloga analitika, da odpore, prepozna, ve, kako z njimi ravnati in na kakšen način jih nasloviti, da se ti ne poglobijo (Boban, 2016). Kot je zapisal Bohak (2008) o zavračanju osebne izkušnje: »Načelno zavračanje osebne izkušnje se mi zdi bolj racionalizacija odporov kot navajanje prepričljivih razlogov« (str. 81).
Tako v psihoanalizi kot drugih psihoterapevtskih smereh je darilo terapije, da obogati življenje in odnose, ki so vredni spremembe (Boban, 2016). Analitik s časom postane nova oseba v klientovem življenju, model odnosa, kjer je klient razumljen, spoštovan, slišan, vreden ljubezni. Za tvorjenje takega odnosa mora biti analitik zrela oseba, ki je sposobna iskreno začutit klienta (Filipović, 2016).
Osebna izkušnja psihoterapevta za globlje razumevanje sebe
Iz vsega zapisanega je očitno, da je za kakovostno izvedbo psihoanalize in seveda tudi drugih globinskih psihoterapevtskih načinov dela, osebna izkušnja nujni in obvezni del analitikove ali psihoterapevtove profesionalne poti. V psihoterapiji je odnos med klientom in terapevtom eden izmed sestavin, ki zdravijo in opolnomočijo, pri tem gre za specifičen in čustven odnos dveh oseb, vsak s svojo vlogo v tem odnosu. V odnosu sta vključeni dve osebi, ki sodelujeta pri istih ciljih, kar je različno od npr., samopomoči z branjem psihološke literature, kjer gre bolj za intelektualno dejavnost osebe same, ne pa pozitivno čustveno razmerje, ki gradi psihične strukture. Osebna izkušnja psihoterapevta tako ponudi globlje razumevanje sebe, klienta, analize same in je orodje, s katerim terapevt pomaga sebi na terapevtski poti, ki je vse prej kot enostavna. Zaključiti želim s citatom hrvaške psihiatrinje, psihoterapevtke in psihoanalitičarke Tamare Šoškić, ki pravi: »Niti osebe iz pacientove okolice niti celotna družba, v kateri živimo, ne more razumeti močne čustvene potrebe osebe, ki je vstopila v poseben psihoanalitični odnos. To z besedami ni mogoče posredovati drugi osebi, samo pacienti, ki so šli skozi ta proces, dobro vedo, razumejo in čutijo drugo osebo, ki je v analitičnem procesu zdravljenja ali lastne čustvene rasti« (Šoškić, 2016, str. 21).
Avtorica: Brina Brodnjak, magistrska študentka psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana.
Literatura:
Boban, S. (2016). Na kavču (dogajanje v sobi psihoanalitika). V E. Klain in B. Varjačić Rajko (ur.), O psihoanalizi povsem odkrito (str. 13–18). Ljubljana: Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo in Zavod za psihoterapijo Ljubljana.
Bohak, J. (2008). Od učne analize do osebne izkušnje in učne terapije. Kairos – Slovenska Revija Za Psihoterapijo, 2(3-4). Pridobljeno od https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/62.
Filipović, O. (2016). Psihoanaliza kot nova čustvena izkušnja. V E. Klain in B. Varjačić Rajko (ur.), O psihoanalizi povsem odkrito (str. 23–26). Ljubljana: Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo in Zavod za psihoterapijo Ljubljana.
Šoškić, T. (2016). Zakaj pacienti pridejo v psihoanalizo. V E. Klain in B. Varjačić Rajko (ur.), O psihoanalizi povsem odkrito (str. 19–21). Ljubljana: Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo in Zavod za psihoterapijo Ljubljana.