sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 03. 08. 2022

Pomen sočutja v psihoterapiji

Pomen sočutja v psihoterapiji

Psihoterapija ja namerna uporaba kliničnih metod in medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških principih z namenom spreminjanja klientovega vedenja, mišljenja, čustvovanja in/ali drugih osebnostnih značilnosti v smeri, kot jih klient želi (Prochaska in Norcross, 2003). Psihoterapija se izvaja z določenimi cilji, ki se v različnih oblikah psihoterapevtskih pristopov razlikujejo. Nekateri pristopi so podporni, nekateri se osredotočajo na odpravo neželenega simptoma oziroma vedenja, drugim pa je pomembno ozaveščanje in uvid, tretjim spet osebnostna rast. Vsem pa je skupno, da želijo reševati psihološke težave po psiholoških poteh, preko razgovora, v konkretnem odnosu psihoterapevt – klient (Žvelc, Možina in Bohak, 2011). Pomemben terapevtski dejavnik, ki prispeva k učinkovitemu izidu psihoterapije je terapevtovo sočutje do klienta.

Sočutje – avtentično, iskreno sočutje – lahko izhaja samo iz lastnega srca, ki sprejema vse, kar je v njem, objema svoje sence, bolečine in veselja, objema vse. Se ne obsoja in samo toliko, kolikor lahko sprejemaš sebe, boš lahko sprejemal tudi druge. Kolikor zmoreš biti sočuten do sebe, boš lahko sočuten tudi do drugih. To je ključ dobrega spremljevalca umirajočih in prepričana sem, da tudi ključ dobrega psihoterapevta… Kajti najbolj zdravilen za katerikoli odnos je človek, ki je spravljen sam s seboj. Tak pa je lahko le tisti, ki je objel tudi svoje lastne sence. Jih je pretrpel in zato zdaj iz svoje razkošne polnosti lahko zasveti in žari. Ko soočimo človeka z njegovo senco, mu pokažemo njegovo svetlobo (Možina, 2009).

Sočutje pomeni, da se te dotakne trpljenje drugih, da odpreš zavedanje za bolečino drugih, da se je ne izogibaš in se ne odtujiš od nje. Iz tega občutka prijaznosti, dobrote do sebe in do drugih se nato pojavi želja po lajšanju trpljenja (Wispe, 1991). Sočutje vključuje tudi ne-obsojajoče razumevanje za neuspeh, za tiste, ki so naredili napako tako, da so njihova dejanja in vedenja videna v kontekstu človeške zmotljivosti, ki je nam je vsem skupna (Neff, 2003).

 

Empatija in sočutje

Razliko med empatijo in sočutjem bomo razložili na podlagi moderne teorije racionalne izbire. Osnovo za empatijo sestavlja unikatna sposobnost ljudi, da zavzamejo perspektivo drugega in razumejo njegove namere. Glede na teorijo racionalne izbire pa empatija omogoča, oziroma se obnaša kot posrednik za identificiranje z drugimi ljudmi in potencialno preko tega ugotovimo vsebino preferenc drugih. To pa še nujno ne pomeni, da bomo v obzir vzeli tudi človekovo blagostanje (Sudgen, 2002; po Clark, 2007). Ta sposobnost pa nam omogoča ključni kognitivni temelj za sočutje: zmožnost videnja sebe v drugih in omogoča razumevanje drugih kot čutečih bitij, kot smo mi sami (pri opazovalcu se aktivira podobno čustveno stanje). Prihajanje v stik s čustvi druge osebe pa prispeva k motiviranju sočutnega vedenja s strani opazovalca (Clark, 2007).

Empatijo velikokrat omenjamo v zvezi s sočutjem/simpatijo, ljubeznijo, skrbjo za druge, altruizmom in socialnim razumevanjem. Pojma »empatija« in »sočutje/simpatija« sta recimo povezana, a vendar različna procesa, ki ju ne smemo zamenjevati med seboj. Tako pri empatiji kot pri sočutju se v opazovalcu prebudijo občutja, ki se nanašajo na občutja druge osebe, vendar pa je primarni namen empatije razumevanje osebe, medtem, ko je sočutje osredotočeno na skrb za dobro počutje druge osebe (Clark, 2007). Temeljna razlika med empatijo in sočutjem/simpatijo je v tem, da je empatija sposobnost razumevanja čustev in misli druge osebe ter njenega položaja, pri tem pa nas ne skrbi za drugega, medtem ko je sočutje, ki izhaja iz empatije, skrbi in tudi motiviranosti za dobro počutje drugega (Cordes in Schubert, 2007).

 

Terapevtske razlike med empatijo in sočutjem

Mnogokrat v terapevtskem procesu, svetovalci ali terapevt napačno enačijo koncepta empatije in sočutja. Ta zmeda je lahko razumljiva, saj obstaja dvoumnost med pojmoma, ki tako prispeva k napačni komunikaciji v svetovanju, terapiji. Razliko med empatijo in sočutjem lahko razložimo na podlagi cilja, vrednotenja, zaskrbljenosti in strinjanja (Clark, 2007).

Cilj: V svetovanju in terapiji je primarni namen pri uporabljanju empatije izražanje razumevanja za klienta, medtem, ko je fokus pri sočutju klientovo blagostanje v težavnih ali napornih življenjskih okoliščinah, razmerah (Black, 2004; Wispe, 1986; po Clark, 2010). Z empatijo terapevt aktivno poudarja vsebine, ki jih je klient doživel in delil v terapiji, medtem, ko hkrati ohranja manjšo stopnjo čustvene odtujitve. V kontrastu pa ima terapevtov sočuten odziv funkcijo izražanja sočutja za posameznikovo stanje ali distresno življenjsko situacijo ter izražanje skrbi (Eisenberg, 2000; po Clark, 2010).

Lahko se zgodi, da se terapevt ujame v občutja klienta in uporabi tako empatijo in sočutje, vendar pa terapevt stremi k empatičnem razumevanju klientovega doživljanja in tako težje hkrati ohranja to čustveno odtujitev. Drža sočutja pa omogoča širšo perspektivo, ki presega klientov situacijski distres. V skladu s tem lahko terapevtovo sočutno razumevanje na trenutke spodbudi terapevtsko smer, ki bo na dolgi rok služila klientu (Clark, 2010).

Vrednotenje: Terapevtova empatija vsebuje tudi uglaševanje na klientova čustva in njihov pomen (Pearson, 1999; po Clark, 2010). Skozi subjektivni proces lahko terapevt vrednoti klientovo funkcioniranje s tem, ko se z njim identificira na prehoden način (Clark, 2007). V kontrastu, namesto, da v terapiji terapevt stalno deli svoje doživljanje klienta, lahko s sočutjem pokaže svojo presojo klientovih čustvenih potreb. Sočutje je tako odziv na klientov distres, ki ga izrazi na čustveno blag ali intenziven način v zvezi z njegovo stisko (Switanokowsky, 2000). Terapevt lahko na primer reče: »Žal mi je, da slišim o tvoji nedavni izgubi tvojega mačka.« Primerno je za terapevta, da komunicira svoj avtentični odziv, tudi če je brez polnega razumevanja klientovih občutkov do njegovega mačka. V drugih primerih na primer pa lahko terapevt izraža sočutje na način, ki se fokusirajo na njegovo vrednotenje klienta. Take izjave so na primer: »Prepričan sem, da ti je težko,« »Boli me, ko vidim skozi kaj greš,« ali »To je zelo slaba stvar, ki se ti je zgodila.« Iz zgornjih primerov vidimo, da te izjave zrcalijo terapevtove zaznave (Clark, 2010).

Zaskrbljenost: Do globljega poznavanja posameznika po navadi pride, ko terapevt poskuša empatično razumeti klienta na več različnih perspektivah (Clark, 2007; Clark, 2010). Na primer, skozi identifikacijo in kapacitete predstavljanja lahko terapevt subjektivno pridobi podatke o tem kaj klient doživlja. Če pa pogledamo z druge perspektive, terapevti lahko uporabijo medosebni odnos pri pridobivanju bolj celostnega razumevanja verbalne in neverbalne komunikacije klienta (Rogers, 1975). Pri tem je izražanje sočutja s strani terapevta nujno zato, da je ta proces uspešen in da vstopi v klientovo doživljanje in da ga globlje poznava (Gribble in Oliver, 1973; po Clark, 2010). Terapevt pa ima lahko za sočutno ravnanje, nasproti empatiji, le splošno razumevanje klientove stiske.

V drugem primeru pa, če terapevt ne more povsem razumeti klientovega doživljanja in izraža sočutje na bežen in površinski način to lahko vodi v napačno smer. Ravno zato visoko sočutne izjave, kot so »Tudi jaz sem bil nekoč najstnik in vem skozi kaj greš« ali »Tudi jaz sem se ločil in vem kako se počutiš,« lahko izzovejo zavrnitev, saj klienti lahko to razumejo, da jih vidimo preveč plitko ali pa da jih ne poskušamo razumeti. Še več, v primeru, da terapevt zares nima globljega razumevanja za klienta in uporabi sočutne komentarje, kot so »Imaš notranjo moč, na katero se lahko vedno zaneseš« ali »Stvari se bodo sčasoma izboljšale« lahko to klient dojame kot preveč generalizirano ali plehko. Popolnoma možno je, da terapevtova raba empatije ni primerna in je zato pomembno, da poskuša klienta razumeti z več različnih perspektiv, kar bo nadaljnje povečalo nujno empatično razumevanje zanj. Tudi samo-razkritje terapevta, ki ima lahko pomemben terapevtski doprinos je lahko neučinkovito, ko terapevti predvidevajo, da je njihova izkušnja enaka klientovi (Egan, 2010; po Clark, 2010).

Strinjanje: Terapevtova pravilna in primera uporaba empatije vključuje izražanje empatičnega razumevanja brez nakazovanja na strinjanje s klientom. V kontrastu pa je možno, da pri izražanju sočutja in sožalja, terapevt sočutno prenese strinjanje s klientovimi pogledi in perspektivami na situacijo/problem (Egan, 2010; po Clark, 2010). Z namenom lajšanja distresa lahko tako terapevt izkaže strinjanje in podporo z njegovo perspektivo (Szalita, 1976; po Clark, 2010). Kot nenamerna posledica izražanja tega strinjanja pa se lahko zgodi, da s tem postane nadaljnje raziskovanje še drugih možnih perspektiv, okrnjeno (Clark, 2010).

 

Sočutje kot orodje v psihoterapiji

Pravo sočutje terapevtu omogoča, da vidi skozi klientovo varljivo fasado (»false front«). Lahko je prepoznati prevare slabega igralca, ki poskuša izražati čustva, ki niso zares njegova. Težje pa je razumeti nezavedne čustvene distorzije klienta, ki so izven svobodne volje in prav tako začutiti klienta, ki je postal suženj svojih obrambnih navad – torej se jih popolnoma ne zaveda. Klientova varljiva fasada je v bistvu močno orodje pred paniko, ki bi lahko začasno porušila njegove trenutne racionalizacije in njegovo samo-kontrolo. Človek na splošno boljše razume drugo osebo, kot pa lahko razume sebe. Kot je Nietzsche rekel »Vsi smo najbolj oddaljeni od sebe.« V povezavi s sabo tako ljudje zgradimo najmočnejše ovire in predsodke. Najbolj se zavedamo svojega socialnega »selfa« in emocij, ki jih le-ta doživlja, čeprav je ta lahko v samo-prevari. Ravno zato je potrebno znova in znova kliente povpraševati: »Kako se zares počutite ob tem?« (Weigert, 1961).

Pravo sočutje s strani terapevta pa vseeno težko tekmuje s klientovo slepoto za lastne vrednote. Klient ne more oziroma zelo težko sprejme terapevtovo sočutje. Lahko pa že sama terapevtova želja pomaga klientu razkrivati potencial za rast in celjenje, da se premakne v blagostanje in tako izhaja iz zdravja in zrelosti. Samo razumevajoč sočuten terapevt namreč lahko vzpostavi atmosfero mirnega sprejemanja, ki nekoliko omili krče samoobrambe. Če terapevti ne bi imel za ponuditi nič drugega kot odtujeno in hladno znanstveno nevtralnost, se klienti ne bi počutili dovolj varne v spuščanju svojih obramb. Terapevti bi tako morda odkrivali le verige vzrokov in posledic, ki pa jih lahko intelektualno razumemo, a vendar brez nujne posledične čustvene spremembe. Vsebina tega, kar psihoterapevt pove, ni nujno vedno sprejemajoče, potrjujoče in/ali tolažilno. Nekateri vpogledi, ki jih terapevt želi prenesti na kliente so tudi izjemno boleči zanj in za njegovo samo-podobo, do te mere, da lahko trenutno izgubi upanje in zaupanje, da si bo kdaj opomogel. Velik dosežek v umetnosti psihoterapije je prenesti vpogled terapevta na klienta v naravi pravega sočutja, ki ne le izpostavi vzroke njegovih neuspehov in njihov kompulzivni odziv, ampak hkrati dovoljuje vizijo svobode za nove izbire. Pri prenašanju videnj terapevta je pomembno tudi doziranje intervenc in postopno vključevanje le teh, skladno z napredovanjem klienta. Vizija pravega sočutja odpira nova obzorja in spodbuja premikanje k doseganju višjih vrednot. Da terapevt in klient lahko izkusita tako osvoboditev, morata oba do nekatere mere verjeti v svobodo izbire in možnosti spreminjanja odločitev predvsem pa mora klient čutiti in doživljati, da lahko on sam izbira v življenju. Morata se zavezati in biti odgovorna v odnosu do vrednot, ki so medosebnega pomena. Ta odgovornost pa ne predstavlja arbitrarno, egocentrično svobodo. Odgovorna oseba se namreč ne odloča sama za vse, ampak se odziva na izzive, zahteve, vprašanja ali prošnje in svoje odločitve dela na podlagi kreativne združitve med zahtevo in odzivom (Weigert, 1961).

 

Sočutje kot del uglaševanja

Ena izmed ključnih metod integrativne psihoterapije, poleg povpraševanja in udeleženosti, je uglaševanje. Uglaševanje je dvofazni proces (Erskine in Trautmann, 1997). Je več kot le razumevanje druge osebe. Gre za kinestetično ter emocionalno čutenje druge osebe – poznavanje njenega ritma, čustev in doživetij z metaforičnim bivanjem v njeni koži. Uglaševanje pa poleg empatije vključuje še terapevtov rezonirajoč odziv in/ali recipročno čustvo, ter se tukaj v svojih značilnostih zelo približa sočutju. Uglaševanje je torej več kot le empatija. Učinkovito uglaševanje zahteva, da se terapevt hkrati zaveda mej med seboj in klientom, kot tudi njegovih in lastnih notranjih procesov. Uglaševanje torej ni zlivanje s klientom, ampak proces rezoniranja s klientovim doživljanjem, kar posledično omogoči, da se tudi klient začne zavedati vsebin, ki so bile odcepljene in zanikane. Uspešno uglaševanje je kot »žarek svetlobe« ali »zvok«, ki soniha s klientom in vzpodbudi zavedanje odcepljenih potreb, čustev in spominov. Uglaševanje potrdi klientove potrebe in čustva ter ustvari osnovo za »popravilo« neuspeha prejšnjih odnosov (Žvelc, Možina in Bohak, 2011). 

Pri tem ne gre samo za verbalno komunikacijo terapevta. Tudi obrazna mimika in telesni gibi terapevta signalizirajo, da so klientova čustva in potrebe zaznane, da so pomembne ter, da so vplivale na terapevta. V integrativni psihoterapiji poznamo več različnih oblik uglaševanja: ritmično, razvojno, čustveno, kognitivno uglaševanje in uglaševanje na relacijske potrebe (Žvelc, Možina in Bohak, 2011).

Ritmično uglaševanje je uglaševanje terapevtskega povpraševanja in udeleženosti na tempo, ki najbolje omogoči klientovo procesiranje zunanjih informacij in notranjih senzacij, misli in čustev. Čustveno uglaševanje se nanaša na čutenje čustva druge osebe in odzivanje z recipročnim čustvom. Razvojno uglaševanje je uglaševanje na klientovo razvojno stopnjo psihološkega funkcioniranja in organizacije. Bistven namen razvojnega uglaševanja je, da se klientu odzovemo na starostni stopnji, kjer je bil manjkajoč kontakt v odnosu, ko se so pojavile fiksacije v reprezentacijskem sistemu sebe, drugih in kvaliteti življenja (Žvelc, Možina in Bohak, 2011).

Terapevtova udeleženost, podobno kot pri sočutju v odnosu, zmanjšuje obrambne procese klienta. Udeleženost vključuje naslednje procese:

  1. Priznavanje: priznavanje in potrjevanje klientovih čustev, relacijskih potreb in fizičnih občutkov. Gre torej za priznavanje fenomenološkega doživljanja druge osebe.
  2. Validacija: sporočanje klientu, da so njegova čustva, občutki, obrambe, vedenjski vzorci pomembni, imajo smisel in logiko.
  3. Normalizacija: normaliziranje klientovega doživljanja.
  4. Prisotnost: Terapevtova prisotnost se izraža v polnem kontaktu s klientom ter polnem kontaktu s seboj – gre za sposobnost decentriranja od sebe in hkrati kontakta s sabo (Žvelc, Možina in Bohak, 2011).

 

Nevrologija sočutja

Sočutje lahko razumemo kot posrednik za motiviranje prosocialnega vedenja, ki zagotovi čustveni in motivacijski temelj za moralni razvoj. Je zmožnost zaznavanja, sprejemanja in odzivanja na čustvena stanja drugih, napovedovanja nadaljnjih dogodkov, zato lahko ga označimo za pomemben medosebni fenomen (Decety in Batson, 2007; po Decety in Michalska, 2010). Med psihološkimi procesi, ki so podlaga za večino socialne zaznave in interakcije, empatija in sočutje igrata ključni vlogi. Empatija je ena izmed čustev višjega reda in se pri otroku tipično pojavi v njegovem drugem do tretjem letu življenja v kontekstu čustvene izkušnje njegovega bližnjega (Robinson, 2008; po Decety in Michalska, 2010). Tukaj razlikujemo med empatijo (zmožnost razumevanja čustev in občutkov drugih z minimalnim razlikovanjem med sabo in drugih) in sočutjem (izražanje skrbi za dobrobit drugega). Pogosto se ta dva izraza meša, vendar jih moramo ločiti. Sočutje lahko izvira iz dojemanja čustvenega stanja drugega, ni pa pri sočutju naše čustveno stanje nujno skladno s čustvenim stanjem drugega.

Empatija in sočutje domnevno igrata središčno vlogo v moralnem razvoju in razvoju prosocialnega vedenja (Smetana in Killen, 2008; po Decety in Michalska, 2010). Od posameznikov, ki izkusijo čustva drugega in ob tem čutijo skrb, se pričakuje da bodo motivirani zato, da jim pomagajo in ne škodujejo (Eisenberg in Eggum; 2009; po Decety in Michalska, 2010). Razvojni psihologi sočutje vidijo kot dejavnik, ki pripomore pri razvoju in spodbujanju višje stopnje moralnega sklepanja (Robinson in Rhee, 2008; po Decety in Michalska, 2010). Regulacija notranjih čustvenih stanj in procesov pa je še posebej relevantna pri modulaciji indirektnih čustev in pri doživljanju empatije in sočutja. Sočutje močno povezujejo z namerno kontrolo, pri tem otroci z večjo in bolj namerno kontrolo, kažejo tudi več empatične skrbi (Rothbart, Ahadi in Hershey, 1994; po Decety in Michalska, 2010). Število razvojnih študij, ki so jih sestavili Eisenberg in kolegi (Eisenberg, Fabes, Murphy, Karbon, Maszk, Smith, O’Boyle in Suh, 1994; Eisenberg, Fabes in Spinrad, 2006; po Decety in Michalska, 2010) je pokazalo, da individualne razlike v nagnjenju k doživljanju sočutja, namesto osebnega distresa, delujejo kot funkcija dispozicijskih razlik v posameznikovih zmožnostih reguliranja svojih čustev. Dobro samoregulirani otroci, ki imajo kontrolo nad svojo zmožnostjo fokusiranja in premikanja pozornosti, naj bi bili bolj nagnjeni k sočutju, ne glede na svojo čustveno reaktivnost. Do tega pride, ker lahko uravnavajo svoja posredna negativna čustva in hkrati ohranjajo optimalno raven čustvenega vzburjenja. V kontrastu otroci, ki niso sposobni regulirati svojih čustev, še posebej, če so dispozicijsko nagnjeni k intenzivnim negativnim emocijam, pa bodo izražali nižje dispozicijsko sočutje in bodo bolj nagnjeni k doživljanju osebnega distresa (Eisenberg in ostali, 1994; po Decety in Michalska, 2010). Tako se teorija reguliranja misli in čustev dotika vira izvršilnih funkcij, ki je vgrajen v prefrontalni korteks (Zelazo, Carlson in Kesek, 2008; po Decety in Michalska, 2010). Prefrontalni korteks se razvija počasneje od ostalih možganskih regij, »dozori« šele v pozni adolescenci (Bunge, Dudukovic, Thomasson, Vaidya in Gabrieli, 2002; po Decety in Michalska, 2010). V svojem razvoju sledi izjemno dolgotrajni poti, ki je približno starostno določena (Toga, Thompson in Sowell, 2006; po Decety in Michalska, 2010). Dozorevanje prefrontalnega korteksa otrokom omogoča, da uporabijo verbalizacijo za doseganje samoregluacije čustev in vadijo inhibitorno kontrolo nad svojimi mislimi, pozornostjo in izvedbo dejanj (Diamond, 2002; po Decety in Michalska, 2010). Specifično je dozorevanje čelnega režnja povezano s povečano sposobnostjo otroka za aktivacijo regij, ki so vključene v izvršilno in čustveno kontrolo. Killgore in kolegi (Killgore, Oki in Yurgelun-Todd, 2001; Killgore in Yurgelun-Todd, 2007; po Decety in Michalska, 2010) so dokazali, da ko otrok vstopi v adolescenco, pride do premika v odzivanju na čustvene dogodke s tem, ko namesto aktivacije limbičnih struktur (amigdale) pri reguliranju čustvenih odzivov, aktivira čelni reženj.

Prejšnje delo raziskovalcev (Decety in kolegi, 2008; po Decety in Michalska, 2010) je uspešno uporabilo dinamični vizualni dražljaj, ki je upodabljal boleče situacije, povzročene namerno ali nenamerno s strani drugega posameznika. S to študijo so iskali nevronski odziv, ki je povezan z empatijo (v smislu doživljanja čustev drugega) in s sočutjem (v smislu izražanja skrbi za drugega) v treh neodvisnih fMRI študijah pri mladih otrocih (Decety in ostali, 2008; po Decety in Michalska, 2010), adolescentih (Decety, Michalska, Akitsuki in Lahey, 2009; po Decety in Michalska, 2010), ter odraslih (Akitsuki in Decety, 2009; po Decety in Michalska, 2010). Rezultati so pokazali, da v situacijah kjer je bila bolečina povzročena nenamerno, so se v možganih aktivirala področja povezana z matrico bolečine. Zanimivo pa, da ko so udeleženci gledali kako druga oseba namerno povzroča bolečino drugi, so se v možganih konsistentno aktivirala področja, ki so vključena v socialno interakcijo, evaluacijo afekta in moralno sklepanje (npr. TPJ, amigdala, medialni in orbitofrontalni korteks). Aktivacija možganov pa se je povečala tudi v funkcijski povezanosti s frontoparietalno mrežo pozornosti. Te rezultati nakazujejo na nevronski odziv v situacijah kjer je bil posameznik namerno poškodovan. Nevronski odziv pa se ne povezuje le z empatijo, ampak tudi s sočutjem in verjetno tudi z moralno občutljivostjo. To je zelo pomembno, saj sočutje deluje kot posredni mehanizem v motiviranju altruističnega prosocialnega vedenja. To je bilo dokazano v številnih študijah v socialni in razvojni psihologiji (Batson, 1991; Zahn-Waxler in Radke-Yarrow, 1990; po Decety in Michalska, 2010).

 

Čuječnost, sočutje do sebe

Kognitivna vedenjska terapija in Budizem si delita prepričanje, da »s svojimi mislimi ustvarjamo svet okoli sebe.« Še več, tako Budizem kot kognitivna teorija sta našla način, kako pomagati ljudem pri razumevanju, kako se njihove misli pojavljajo, kakšne so posledice določenih misli in kako naučiti um, da se spopada z njimi. Kot omeni Linehan (1993; po Gilbert, 2005) ta vprašanja osvetlijo ključno dialektično težavo in sicer med spreminjanjem in sprejemanjem stvari takih kot so. Koncept čuječnosti poudarja in predlaga, da čustveno moč in distres, ki včasih spremljata te misli lahko zmanjšamo, če se naučimo odvrniti pozornost stran od njih in jim dovoliti, da se pojavljajo brez zavestnega obsojanja ali reagiranja nanje (metakognitivno). Praksa čuječnosti, povezana z Vzhodno (še posebej Budistično) psihološko in duhovno tradicijo, je sedaj že del mnogih psihoterapevtskih smeri (Baer, 2003; po Gilbert, 2005).

Čuječnost pomeni, biti pozoren na poseben način: namenoma, v sedanjem trenutku in ne-obsojajoče (Kabat-Zinn, 1990; po Gilbert, 2005). Praksa čuječnosti omogoča posamezniku, da se zaveda, kaj se dogaja v sedanjem trenutku, namesto, da je ujet v svoje misli, ki so pogosto projekcija prihodnosti ali analiza preteklosti. Ključen element čuječnosti je, da smo pozorni brez odzivanja. Če v zavest pride misel, kot je »Zguba sem, nihče me nikoli ne bo imel rad«, jo lahko posameznik le opazuje brez, da bi jo poskušal z racionalizacijo odstraniti ali se preveč okupirati z njo. S čuječim opazovanjem misli (na primer miselno si lahko rečemo »Vidimo, da imam to misel«) premaknemo pozornost na opazovanje in stran od nadaljnjega procesiranja njenega pomena. Osebo lahko tudi povabimo, da zgolj opazi to misel in se nato osredotoči na svoje dihanje. S tem čuječnost rahlja kortikalne-reflektivne (mišljenje) in limbične (hitre in spontane) možganske povezave. Funkcije kortikalnega mišljenja nas tako ne potegnejo v poudarjene spirale čustvovanja in razmišljanja.

Praksa čuječnosti tako omogoča posamezniku, da izkusi življenje v sedanjosti in da opazuje, kako nekatera miselna stanja vodijo v določene odzive, ki so tako fizični kot duševni. Čuječnost se v psihoterapiji torej uporablja za identificiranje vzorcev misli, čustev in telesnih občutkov, ki so značilni za določeno stanje uma in z identifikacijo teh vzorcev lahko posameznik ugotovi, kakšne so posledice ter korist teh odzivov (Segal in ostali, 2002; po Gilbert, 2005).

»Navodila«, ki po navadi spremljajo čuječnost, vključujejo razvoj osebne prakse čuječnosti – glavna elementa sta še vedno nadzor pozornosti in ne-obsojanje. Posameznik se torej preko prakticiranja čuječnosti nauči preusmerjati svojo pozornost stran od misli nazaj na objekt meditacije (npr. dihanje). To pogosto sproži vpogled v to, da so te misli le projekcije, ki prihajajo iz naše glave in za svoj obstoj potrebujejo energijo, ki jo črpajo iz količine pozornosti, ki jo jim namenimo (Gilbert, 2005).

Programi čuječnosti so bili široko raziskani in kažejo zelo pozitivne rezultate v klinični in ne-klinični populaciji (Garland, Carlson, Cook, Lansdell in Speca, 2007; po Birnie, Speca in Carlson in 2010). Izvajanje take meditativne prakse kot je čuječnost pri posamezniku poveča empatijo in samo-sočutje (Kristeller in Johnson, 2005; po Birnie, Speca in Carlson in 2010). Samo-sočutje vključuje čutenje skrbi in prijaznosti do sebe takrat, ko se soočamo z osebnim trpljenjem in vključuje prepoznavanje lastnega trpljenja, neuspehe in nezadostnosti, ki so del človeške narave. Samo-sočutje je sestavljeno iz treh ključnih komponent:

  1. prijaznost in razumevanje samega sebe, namesto krute samokritike in obsojanja,
  2. videnje svojih izkušenj kot del človeške narave in ne kot izolirajoče in ločene celote od »normalnega« in
  3. držanje svojih bolečih misli in čustev v ravnovesju, namesto, prevelike identifikacije z njimi (Neff, 2003; po Birnie, Speca in Carlson in 2010).

Glede na zgornje izsledke, je čuječnost potreben korak za razvoj sočutja do sebe in tako tudi do drugih. Poleg spodbujanja preprostega zavedanja in prepoznavanja univerzalne človeške narave trpljenja samim s seboj, ter uvajanja novega vedenja, kot je sprejemanje in ne-obsojanje, smo izpolnili potrebne predpogoje za razvoj sočutja do sebe (Birnie, Speca in Carlson in 2010).

Sočutje do sebe ima koristi, ki so zelo podobne tradicionalnim psihoterapevtskim faktorjem. Sočutje do sebe tudi ni tako odvisno od zunanjih dejavnikov, kot na primer samozavest in je pomemben predikor sreče, optimizma in pozitivnega afekta (Neff in Vonk, 2009). Višje sočutje do sebe je povezano z večjim psihološkim blagostanjem in je boljši blažilec proti akutnim stresorjem (Neff, Kirkpatrick in Rude, 2007; po Van Dam, Sheppard, Forsyth in Earleywine, 2011). Razvoj sočutja lahko poteka nedirektno. Obstajajo trije teoretski vidiki sočutja do sebe, ki jih je definiral Neff (2003). Te teoretski vidiki so predstavljeni v parih, na nasprotujočih si pod-lestvicah in se jih identificira glede na njihovo pozitivno kvaliteto. To so: samo-prijaznost in samo-obsojanje, skupna človečnost in izolacija ter čuječnost in (prevelika) identifikacija (Neff, 2003). Vidik samo-prijaznosti predstavlja alternativo samo-kritiki, samo-obsodbi, samo-zaničevanju in ruminaciji, ki so pogosto klasične značilnosti depresije (Beck, 1979; po Van Dam, Sheppard, Forsyth in Earleywine, 2011) in drugih oblik psihopatologije (npr. anksiozne motnje; Forsyth in Erfert, 2008; po Van Dam, Sheppard, Forsyth in Earleywine, 2011). Samo-prijaznost predstavlja ponotranjenje odnosa, ki ga terapevt pogosto poskuša prikazati klientu. Vidik skupne človečnosti pa predstavlja ugotovitev, da se človekovo trpljenje ne odvija v izolaciji, ampak je inherentno naravi življenja in intimno povezano z trpljenjem drugih. Čeprav temu vidiku primanjkuje teoretskih povezav s specifično psihiatrično simptomatiko, ima ta vidik povezave s splošnim blagostanjem (Neff, 2003). Nosi tudi veliko podobnost z idejo decentriranja, enem od potencialnih mehanizmov čuječnosti (Carmody, Baer, Lykins in Oldendzki, 2009; po Van Dam, Sheppard, Forsyth in Earleywine, 2011) in je pomemben prediktor relapsa v kognitivno vedenjski terapiji depresije (Fresco, Segal, Buis in Kennedy, 2007; po Van Dam, Sheppard, Forsyth in Earleywine, 2011).

 

Sočutje do sebe in čustvena regulacija

Konstrukt sočutja do sebe je prav tako relevanten na področju čustvenega razvoja, specifično spopadanja in reguliranja čustev (Brenner in Salovey, 1997; po Neff, 2003). Ugotovljeno je bilo, da učenje klienta o samo-sočutju lahko igra pomembno vlogo pri učenju čustvene regulacije. Čustvena regulacija se nanaša na procese s katerimi posamezniki namenijo pozornost svojim čustvom, upravljajo intenziteto in trajanje čustvenega vzburjenja in transformirajo naravo in pomen čustvenih stanj, ko so soočeni s stresno ali distresno situacijo (Thompson, 1994; po Neff, 2003). Tradicionalno je bilo čustveno-fokusirano soočanje videno v smislu čustvenega izogibanja. Na način čustvenega izogibanja so čustvene reakcije na probleme videne kot obrambni mehanizmi, ki jih uporabimo za zanikanje ali premestitev pozornosti s problema, kot pa da bi se z njimi soočili direktno (Lazarus, 1993; po Neff, 2003). Nedavno pa so psihologi prepoznali, da je čustveno-fokusirano soočanje lahko bolj proaktivna in produktivna oblika soočanja. Stanton in kolegi (1994; po Neff, 2003) so pokazali, da je »čustven pristop« strategij soočanja – pri čemer se posamezniki potrudijo, da vzdržujejo zavedanje, raziskujejo in razumejo svoja čustva – povezan s pozitivno psihološko prilagoditvijo (Pennebaker, 1993; po Neff, 2003).

Na veliko načinov lahko sočutje do sebe vidimo kot uporabno strategijo čustvenega soočanja. Sočutje do sebe zahteva čuječe zavedanje svojih čustev (Bennett-Goleman, 2001; po Neff, 2003), tako da se bolečih ali distresnih čustev ne izogibamo, ampak do njih pristopamo s prijaznostjo, razumevanjem in občutkom skupne človečnosti. Tako se negativna čustva transformirajo v bolj pozitivna čustvena stanja in omogočajo lažje razumevanje za trenutno situacijo in izbiranje dejanj, ki spreminjajo sebe in okolje na primeren in učinkovit način. S tem razlogom lahko sočutje do sebe postane tudi pomemben aspekt čustvene inteligentnosti, ki vključuje sposobnost spremljanja svojih čustev in njihovo spretno rabo pri mišljenju in izvedbi dejanj (Salovey in Mayer, 1990; po Neff, 2003).

 

Vključevanje sočutja v kognitivno vedenjsko obravnavo depresije

Sočutje lahko igra pomembno vlogo pri celjenju naše “duše”, našega uma, to je predvsem pomembno pri zdravljenju klinične depresije. Pri klinični depresiji se poleg disforije, ruminacije in drugih deficitov pojavi tudi pomanjkanje sočutja do sebe in drugih. Poudarek na razvijanju sočutja do drugih, lahko ironično priskrbi inovativen način za povečanje sočutja do sebe in lahko igra pomemben dejavnik v premagovanju depresivne ruminacije in pretirane fokusiranosti nase. Budistična tradicija s svojim poudarkom na razvijanju sočutnega odnosa do drugih lahko ponudi veliko več, kot je v primeru čuječnosti (Baer, 2003; Johnson, 2013). Potencialna področja integracije, na sočutju temelječega dela v kognitivno vedenjski obravnavi, lahko gledamo z dveh vidikov – kognitivnega in vedenjskega. Na kognitivnem vidiku lahko uporabimo preproste vaje vizualizacije na primer identifikacija z željo, da so vsa živeča bitja srečna ali pa prepoznavanje medosebne odvisnosti blagostanja ene osebe (ali sebe) z blagostanjem vseh ostalih. Take tehnike so še posebej koristne za kliente, ki že razvijajo osebno meditativno prakso npr. čuječnost. Vaje zavzemanja perspektive, ki na primer uporabljajo »prazen stol« in druge tehnike igre vlog so za razvijanje sočutja lahko zelo uporabne. Na vedenjski strani pa so sočutna dejanja fokus, klient ta dejanja pomoči drugim umesti v urnik med zastavljene aktivnosti (Johnson, 2013).

Obstaja število mehanizmov s katerimi lahko take intervencije pomagajo omiliti depresijo. Prvič, težko je ohranjati pogled na socialno okolje kot sovražno in se hkrati do drugih vesti sočutno. Če sočutna identifikacija z drugimi povzroči spremembo v zaznavi socialnega okolja kot bolj varnega bo to izločilo eno od ključnih elementov depresivnih stanj. Drugič, za sočuten odnos je veliko bolj verjetno, da bo izzval drugačno socialno vedenje depresivne osebe in s tem zmanjšalo možnost, da bi cikli vedenjskega umika ali prevelike odvisnosti izzvali sovražne ali odklonilne odzive drugih (Segrin in Abramson, 1994; po Johnson, 2013).

Sočutje torej lahko služi kot blažilec depresivnih stanj. Še en mehanizem, s katerim sočutje lahko pomaga premagati depresije je ta, da sočutje poveča občutek obvladovanja in samozavesti, ki jih depresivna oseba doživlja. Dejanja pomoči so visoko vrednotena s strani socialnih partnerjev, prav tako je bilo dokazano, da dejanja pomoči izboljšajo afekt (Williamson in Clark, 1989; po Johnson, 2013) in obratno, zavračanje nudenja pomoči drugim je povezano z upadi v pozitivnem afektu, še posebej, če se zavrnitev pojavi v okviru odnosov znotraj skupnosti (Williamson in ostalo, 1996; po Johnson, 2013).

Prav tako je zelo verjetno, da sočuten fokus na potrebe in želje drugih zmanjša intenzivnost ruminatornega fokusa nase, ki je značilen za depresijo. Ta fokus nase je verjetno neprimerljiv z empatično skrbjo za druge in igra vlogo v izvoru in vzdrževanju depresivnih stanj. Tudi v budistični praksi je sočutna vizualizacija uporabljena za doseganje razreševanja selfa, ne v smislu, da nimamo več zaznave kdo smo, ampak v smislu, da se ne vidimo več ločene od drugih, ampak neločljivo povezane z drugimi (Johnson, 2013).

 

Zaključek

Sočutje je torej zaznavanje, razumevanje in reagiranje na distres ali potrebe druge osebe. Tako empatija kot sočutje vključujeta namero terapevta, da se čutno odzove na doživljanje klienta. Pokazali smo, da obstaja kvalitativna razlika med procesoma empatije in sočutja, ki ima terapevtske implikacije (Clark, 2007). Empatija omogoči terapevtu, da dobi vpogled v čustva in doživljanje klienta in to razumevanje prenese v terapijo, tako, da tudi klient pridobi to zavedanje (Myers, 2000; po Clark, 2007). V kontrastu pa je sočutje pomemben izraz skrbi ali žalosti ob distresnih dogodkih v posameznikovem življenju (Meier in Davis, 2008; po Clark, 2010). Sočutje je tudi pomemben del čuječnosti in se med drugim povezuje z boljšim psihološkim blagostanjem, optimizmom in žilavostjo (Neff, 2003). Uporabimo ga lahko tudi kot pomembno orodje za spopadanje s samo-kritiko in sramom. Pri tem lahko uporabimo tehnike kot so: zapisovanje, vizualizacija, tehnika dveh stolov.

 

Avtor: Veronika - Anne Gruden, študentka psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana. 

 

 

Literatura:

Birnie, K., Speca, M., & Carlson, L. E. (2010). Exploring self‐compassion and empathy in the context of mindfulness‐based stress reduction (MBSR). Stress and Health, 26(5), 359-371.

Clark, A. J. (2007). Empathy in counseling and psychotherapy. New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers.

Clark, A. (2010). Empathy and sympathy: Therapeutic distinctions in counseling. Journal of mental health counseling, 32(2), 95-101.

Cordes, C. in Schubert, C. (2007). Toward a naturalistic foundation of the social contract. Constitutional Political Economy, 18(1), 35–62

Decety, J., & Michalska, K. J. (2010). Neurodevelopmental changes in the circuits underlying empathy and sympathy from childhood to adulthood. Developmental science, 13(6), 886-899.

Erskine, R. G., in Trautmann, R. L. (1997). Methods of an integrative psychotherapy. In R. G. Erskine, Theories and methods of an integrative transactional analysis: A volume of selected articles (pp. 20-36). San Francisco: TA Press. (Original work published 1996). Pridobljeno po: https://www.researchgate.net/publication/258191382_Methods_of_an_Integrative_Psychotherapy

Gilbert, P. (Ed.). (2005). Compassion: Conceptualisations, research and use in psychotherapy. Routledge.

Možina, M. (2009). ETIKA UDELEŽENOSTI: Problem ni, kdo ima prav ali kaj je res, problem je zaupanje. KAIROS--Slovenian Journal of Psychotherapy, 3

Neff, K. (2003). Self-compassion: An alternative conceptualization of a healthy attitude toward oneself. Self and identity, 2(2), 85-101.

Neff, K. D., & Vonk, R. (2009). Self-compassion versus global self-esteem: two different ways of relating to onself. Journal of Personality, 77, 23–50.

Prochaska, J., & Norcross, J. (2013). Systems of psychotherapy: A transtheoretical analysis. Nelson Education.

Van Dam, N. T., Sheppard, S. C., Forsyth, J. P., & Earleywine, M. (2011). Self-compassion is a better predictor than mindfulness of symptom severity and quality of life in mixed anxiety and depression. Journal of anxiety disorders, 25(1), 123-130.

Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (2011), Psihoterapija. Ljubljana: Založba IPSA.

Weigert, E. (1961). The nature of sympathy in the art of psychotherapy. Psychiatry, 24(3), 187-196. Pridobljeno po: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/13783804/

Wispe, L. (1991). The psychology of sympathy. New York: Plenum.

 

Naslovna fotografija: Pixabay.