sl
Kategorija:
SFU Ljubljana
Objavljeno: 04. 05. 2021

Obrazi sramu

sram

Sram lahko opišemo kot zapleten psihološki konstrukt s kognitivnimi, čustvenimi in vedenjskimi elementi, ki vključujejo močno samokritiko, čustveno bolečino in spremembe v vedenju. Gre za neprijetno čustvo, ki vključuje občutke nemoči, nesposobnosti in manjvrednosti.

Ko se sram izrazi skozi različne odzive (rdečica, umik pogleda), imamo občutek, da se misel ustavi, besed pa kar ne najdemo (Blum, 2008). Sram se pogostokrat pojavlja s krivdo, pri čemer med njima obstaja pomembna razlika. Krivdo čutimo, ko naredimo nekaj »slabega«, sram pa, ko imamo občutek, da smo slabi (Leary, 2007). Raziskave kažejo, da sram vpliva na povišan krvni tlak in povišanje izločanje kortizola, aktivirane pa so tudi enake nevronske povezave kot pri fizični bolečini (Dickerson, Gruenewald in Kemeny, 2004).

 

Evolucijska teorija

Izhajajoč iz evolucijske teorije, se je sram razvil, da bi nam skozi različna vedenja (umik pogleda, odmik iz situacije, zaprta telesna drža) pomagal pri izogibanju konfliktov in ohranjanju nam pomembnih odnosov, ki omogočajo preživetje in reprodukcijo. Obvaruje pa nas tudi pred antisocialnim vedenjem  (Koerner, Tsai in Simpson, 2011, v: Hulstrand, 2015).

 

Kognitivna teorija

Kognitivne teorije sram pojmujejo kot rezultat samoevalvacije. Samoevalvacija zahteva samozavedanje in sprejemanje standardov, na podlagi katerih ocenjujemo naše vedenje. Sram je torej posledica zaznavanja vedenja kot neustrezno postavljenim standardom (Hulstrand, 2015).

 

Psihodinamska teorija

Freud je sram obravnaval v kontekstu posameznikovega strahu, da bo s strani drugih izpostavljen in razgaljen (Morrison, 1984). Po klasični psihoanalitični teoriji, je krivda v primerjavi s sramom bolj dostopna, saj izhaja iz notranjega konflikta med goni in ponotranjenimi prepovedmi ter motivira pacienta k samorazkrivanju (Morrison, 1984). Sram pa odraža  občutek neprimernosti in pomanjkanja, kar v terapiji vodi do umika. Levin (v: Morrison, 1984) razlikuje med notranjim sramom, ki  je posledica neizpolnjenega ideala ega ali superega in zunanjim sramom, pri katerem gre za neuspeh pri doseganju cilja, izpeljanega iz realnosti. Erik Erikson, ki je Freudovo teorijo psihoseksualnega razvoja integriral s teorijo psihosocialnega razvoja, pa navaja fazo avtonomija nasproti sramu, ki sovpada s Freudovo analno fazo. V tem obdobju dozorevajo otrokove progaste mišice, zaradi česar raste njegova kontrola nad izločanjem. Če so starševske zahteve prestroge, otrok ne more razviti občutka samostojnosti, zaradi česar začne vanje dvomiti. Posledica tega je pretirana samokontrola, ki nakazuje na občutek sramu (Erikson, 1959). Po teoriji objektnih odnosov, ki izhaja iz predpostavke, da se osebnost oblikuje skozi zgodnje odnose, je sram rezultat ponotranjenega slabega objekta. Tak ponotranjen objekt kritizira in osebi »govori«, da je slaba (Hulstrand, 2015).

 

Kako se na sram odzivamo?

  1. Sram se kaže v agresiji, obrnjeni proti sebi (samopoškodbeno vedenje, gnus do samega sebe, razvrednotenje samega sebe, itd).
  2. Navzven se kaže v umiku iz odnosov (ko nas je sram, bi se najraje skrili, včasih izginili, postali nevidni).
  3. Odzovemo se z agresijo, usmerjeno proti drugim (razvrednotenje in obtoževanje druge osebe za lasten neuspeh) (Hulstrand, 2015).

 

Kaj potrebuje oseba, ki doživlja sram?

Pot raziskovanja sramu naj bo polna sprejemanja. Le s sprejemanjem lastne ranljivosti in nepopolnosti, bo neprijeten občutek sramu s časom zamenjal moč naših notranjih potencialov. Ko pa želimo drugi osebi sporočiti, da nam nekaj v njenem vedenju ne ustreza, ali pa da presega naše meje, pa to storimo tudi s tem, da komentiramo vedenje in ne posameznika kot osebo. S takim odzivom poskrbimo zase, hkrati pa druga oseba ohrani svoje samospoštovanje.

 

Avtorica: Maša Pupaher, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana

 

Viri in literatura

Blum, A. (2008). Shame and guilt, misconceptions and controversies: A critical review of the literature. Traumatology, 14 (3), 91-102. Pridobljeno s https://www.sdu.dk/-/media/files/om_sdu/institutter/psykologi/videnscenter+for+psykotraumatologi/publikationer/engelsksprogede_pubs/2008_artikel_56a.pdf.

Erikson, EH (1959). Identity and the life cycle. New York, NY: International UP.

Dickerson, S., S., Gruenewald, T. L., in Kemeny, M. E. (2009). Psychobiological responses to social self threat: Functional or detrimental? Self and identity, 8, 270-285. Pridobljeno s  https://www.researchgate.net/publication/228079564_Psychobiological_Responses_to_Social_Self_Threat_Functional_or_Detrimental.

Hulstrand, K., L. (2015). Shame --- the Good, the Bad and the Ugly: Therapist Perspectives. Catherine University. Pridobljeno s https://sophia.stkate.edu/msw_papers/459/.

Leary, M., R., (2007). Motivational and emotional aspects of the self. Annu. Rev. Psychol. 58, 317-344. Pridobljeno s http://www.its.caltech.edu/~squartz/leary.pdf.

Morrison, A., P. (1984). Working With Shame In Psychoanalytic Treatment. Journal of the American Psychoanalytic Association, 32(3), 479–505. 
 

Vir naslovne fotografije:  Andrea Piacquadio na Pexels