Kategorija:
SFU Ljubljana
Objavljeno: 29. 01. 2021

Obrambni mehanizmi v času pandemije COVID-19

Obrambni mehanizmi v času pandemije COVID-19

Kolektivna kriza, sprožena s strani covid-19, nas je večino presenetila ter pustila s številnimi vprašanji ter nelagodji. Prvotna medicinska kriza je hitro razširila svoj domet ter tako povzročila nadaljnje krize socialne, ekonomske kot tudi eksistencialne narave. Pandemija je posledično vplivala tako na individualne kot na kolektivne stiske v duševnem zdravju. Če jih naštejem le nekaj: širitev panike, stigmatizacije, ksenofobije, maladaptivnega vedenja, nezrelih obrambnih mehanizmov, pretiranih reakcij, socialno-motečega vedenja...

Med obdobji pandemije naj bi bilo število ljudi, katerih duševno zdravje je bilo poslabšano, večje od števila ljudi, ki so bili okuženi. Pretekle tragedije nam ponujajo vpogled v dolgoročnost implikacij posledic na duševnem zdravju v primerjavi s posledicami same pandemije (Kessler, Ornell, Schuch in Sordi, 2020).

Skozi perspektivo psihodinamske teorije predstavlja covid-19 neznanega, nepredvidljivega ter nevidnega sovražnika. Ob prvotni razglasitvi pandemije je bilo znanih le nekaj informacij, kar je povzročilo zmedo okoli ukrepov, ki bi se jih morali posluževati. Od takrat je pandemija napredovala. Znanih je več informacij o tem, kako naj se obvarujemo pred okužbami z virusom, kar nam omogoča določeno mero občutka kontrole nad našim vedenjem. Ob kontradiktornosti informacij glede ukrepov zaradi pandemije, je bilo prisotno ogromno anksioznosti ter stresa, kar je zahtevalo oblikovanje načinov spoprijemanja s trenutno situacijo. Za nekatere posameznike je bila tako oblika spoprijemanja oblikovanje občutka neobstoja pandemije oziroma iskanje informacij, ki so podpirale teorijo neresnosti pandemije (M. Whitmore, intervju, avgust 2020).

 

Zaradi nedefinirane narave korona virusa smo posamezniki kot tudi družba nanj obrnili specifične obrambne mehanizme z namenom obvarovanja pred neznosnim stanjem nesigurnosti (Garnier, Ielapi, Pantaleo in Soverchia, 2020). Večina ljudi je podcenila resnost pandemije covid-19. Za razumevanje razlogov podcenitve ter tega, zakaj nekateri ljudje niso prilagodili svojega vedenja na nove razmere pandemije, je potrebno nasloviti kompleksne vsebine nezavednega (Bjedov idr., 2020), kamor spadajo tudi obrambni mehanizmi. Obrambni mehanizmi so obrambe pred tesnobo (Bohak, 2011). Delujejo kot nezavedne strategije, ki obvarujejo posameznikov ego pred anksioznimi občutki. Obrambni mehanizmi tako niso inherentno slabi, saj omogočajo posameznikom navigacijo skozi boleče izkušnje ali pa bolj produktivno usmerjajo njihovo energijo, vendar pa lahko postanejo problematični ob prekomerni ali dolgotrajno-rigidni uporabi.

 

V skladu z novimi omejitvami pandemije je tako kolektivno v porastu uporaba nezrelih obrambnih mehanizmov, ki so se manifestirali na različne načine (Garnier idr., 2020). Nezreli obrambni mehanizmi delujejo maladaptivno, saj ne pripomorejo k posameznikovi prilagoditvi na realno ogrožajočo situacijo. Posledice le teh lahko slonijo na regresiji namesto na evoluciji. Posamezniki, ki uporabljajo nezrele obrambne mehanizme, torej ne postopajo v skladu s priporočljivimi ukrepi za samoobvarovanje. V nadaljevanju navajam nekaj izmed pogostih obrambnih mehanizmov, ki se jih poslužujemo med pandemijo ter njihovo razvojno umestitev:

 

- Zanikanje predstavlja obrambni mehanizem, ki je pogosto uporabljen ob začetkih velikih sprememb oziroma kriz. Zanikanje torej predstavlja prvotni odziv na katastrofo, ki je sprva nismo zmožni procesirati. Odziv je del arhaičnega procesa, ki izvira iz otrokovega egocentrizma, ta pa zanika obstoj stvari, ki jih posameznik ne prizna (McWilliams, 2017).

Ljudje tako eksplicitno zavračajo ogrožajočo realnost kljub transparentnosti dokazov. Zanikanje ponuja posamezniku dodaten čas za ocenitev resnosti ogrožajoče realnosti, preden se na situacijo odzove.

Primer: Zanikanje obstoja virusa/pandemije kot tudi verjetje, da je pandemija manj ogrožajoča, kot jo predstavljajo strokovnjaki.

 

- Projekcija, bazirana na nepravilnem pripisovanju misli ali dejanj, na druge posameznike/okoliščine. Razvojna perspektiva predpostavlja pozicijo otroka pred razvojem občutka, ki bi razlikoval med tem, katera doživetja prihajajo iz notranjosti in katera iz zunanjosti sebstva. Omenjena pozicija zajema otrokovo vsesplošno občutje “sebe”, ki je enako občutju “vsega” (McWilliams, 2017). Kar je notranje in nesprejemljivo, se tako pripiše nekomu ali nečemu zunaj sebe. Projekcija omogoča posamezniku, da izrazi svoje impulze z izgovorom, da se brani pred nasprotniki (Bohak, 2011).

Primer: Polarizacija družbe, ki zajema obtoževanje “drugih” ter s tem iskanje krivca.

 

- Potlačitev zajema namensko ukvarjanje z distrakcijami z namenom zmanjševanja občutka ogroženosti. Gre za proces aktivnega in selektivnega pozabljanja (Benedik, 2011). Potlačitev otrok uporabi ob spoprijemanju z razvojno normalnimi, vendar strašljivimi hotenji. Za potlačitev je potrebno pridobiti občutje celovitosti in kontinuitete sebstva (McWilliams, 2017).

Primer: Druženje kljub prepovedim z namenom vzdrževanja pretekle normale.

 

- Grandioznost ali narcistična obramba se ravno tako uporablja ob krizah, ko občutki moči in nadvlade prevzamejo občutke ogrožajoče realnosti. Narcistične obrambe zajemajo procese, kjer je idealiziran aspekt Selfa ohranjen, njegove omejitve pa zanikane. Obramba je delujoča že pri novorojencih, ki doživljajo, da ima vse, kar se zgodi, vir v njihovi notranjosti. V infantilnem stadiju je tako fantazija o oblasti nad celotnim svetom normalna (McWilliams, 2017). Uporaba omenjenega mehanizma lahko vodi do rigidnosti in totalitarizma ter posledično do stvaritve negativne emocionalne atmosfere.

Primer: Posameznike z omenjenim obrambnim mehanizmom je mogoče najti v vodilnih vlogah, kjer je veliko potenciala za uveljavljanje vpliva.

 

- Idealizacija zajema pripisovanje moči ali vpliva na že obstoječega ali izmišljenega »rešitelja«, pri čemer zajema negacijo negativnih lastnosti objekta. Kot način blaženja strahov pred ranljivostjo skrbnikov otroci razvijejo verjetje v vsemogočno osebo, ki jih bo rešila pred zlomom sveta. V posameznikih se tako ohranja arhaično prizadevanje, da bi jih pred notranjo grozo branilo prepričanje o vsemogočnosti idealizirane figure (McWilliams, 2017).

Primer: Pretirano opiranje na specifične strokovnjake ter pri tem pozabljanje na lasten vpliv in odgovornost.

 

Spremembe so neizpodbitne, narava sprememb pa nam še vedno predstavlja enigmo. Ne glede na to, ali bodo spremembe rezultirale v regresiji ali evoluciji, je sprememba odvisna od nas, posameznikov in družbe. Sprememba nezrelih obrambnih mehanizmov zahteva njihovo zaznavo ter predelovanje bolečih nezavednih občutkov, pogosto v varnem vzdušju psihoterapije. V sklopu tega je pomembno prepoznavanje uporabljenih obrambnih mehanizmov, prepoznavanje njihovega namena (izogibanje bolečim nezavednim občutkom) ter primerno sprostitev teh občutkov in misli, ki so bili predhodno spregledani (Bjedov, 2020). Izbira obrambnih mehanizmov je nezavedna, vendar pa lahko zreli obrambni mehanizmi, ki se jih lahko priučimo, v nasprotju z nezrelimi omogočijo veliko razliko v duševnem zdravju posameznikov.

 

Nihče izmed nas ne more napovedati prihodnjega sosledja dogodkov v povezavi s pandemijo, vendar pa obstaja velika možnost, da bi se ob večji psihološki pripravljenosti vseh nas določenim oblikam nelagodja lahko bolje izognili. Posameznikova naloga pri tem narekuje, da ob stiski poišče pomoč (v primerih neobvladljivosti stiske naj bo ta pomoč strokovna). Pogosto pa smo pozorni le na individualne dejavnike, ki so poudarjeni med navigiranjem skozi pandemijo, pri čemer pozabimo na socialne dejavnike. Skupinska dinamika vpliva na tenzije, ki jih vidimo ob ambivalenci ljudi glede ukrepov v povezavi s pandemijo, ob načinih shajanja ljudi s socialno izolacijo ob tem, kako lahko skupina nudi olajšanje ob različnih oblikah anksioznosti (Marmarosh, Forsyth, Strauss in Burlingame, 2020). Politika ima tukaj vlogo katalizatorja skupinske varnosti, pri čemer je ključno, da jasno ter konsistentno sporoča svojim ljudem o prioriteti varnosti ljudi.

 

Zaključujem z mislijo Maxa Zellerja (1990; v Three-layered psychological analysis of an epidemic: Impact and legacy of Covid-19, 2020), ki pravi, da je v kontekstu bolezni človek poklican k velikemu preizkusu ter priložnosti samospoznavanja in spoznavanja drugih ter k ustvarjanju novega in drugačnega v nasprotju z bolečino in jezo. Preko te misli lahko trenutno obdobje krize predstavlja ključno iztočnico za postavitev novih temeljev za boljšo prihodnost.  

 

Ana Zore, magistrska študentka Psihoterapevtske znanosti

 

VIRI

Bjedov, S.; Jakovljević, M.; Jakšić, N. in Marčinko, D. (2020). The importance of psychodynamic approach during Covid-19 pandemic. Psychiatria Danubina, Vol. 32, No. 1, pp 15-21. Pridobljeno s: https://www.researchgate.net/publication/340658711_The_Importance_of_Psychodynamic_Approach_during_COVID-19_Pandemic

Bohak, J., Možina, M. in Žvelc, M. (2011). Psihoterapija. Ljubljana: IPSA.

Brüne, M. in Wilson, D.R. (2020). Evolutionary perspectives on human behavior during the coronavirus pandemic: Insights from game theory. Evolution, Medicine, and Public Health, Volume 2020, Issue 1, 181-186. Pridobljeno s: https://academic.oup.com/emph/article/2020/1/181/5902452

Garnier, F., Ielapi, L., Pantaleo,F. in Soverchia, G. (2020). Three-layered psychological analysis of an epidemic: Impact and legacy of Covid-19. IJPE, XII (1). Pridobljeno s:

http://www.psychoedu.org/index.php/IJPE/article/view/283/279

Kessler,F.H., Ornell,F., Schuch, J.B. in Sordi, A.O. (2020). “Pandemic fear” and COVID-19: mental health burden and strategies. Brazilian Journal of Psychiatry, Vol. 42, No.3. Pridobljeno s: https://www.scielo.br/scielo.php?pid=S1516-44462020000300232&script=sci_arttext

Marmarosh, C. L., Forsyth, D. R., Strauss, B., & Burlingame, G. M. (2020). The psychology of the COVID-19 pandemic: A group-level perspective. Group Dynamics: Theory, Research, and Practice, 24(3), 122-138. http://dx.doi.org/10.1037/gdn0000142

Marples, M. (2020). Pandemic denial: Why some people can't accept Covid-19' realities. CNN health, avgust 2020. Pridobljeno s

https://edition.cnn.com/2020/08/16/health/pandemic-covid-19-denial-mental-health-wellness/index.html

McWilliams, N. (2017). Psihoanalitična diagnostika: razumevanje osebnostne zgradbe skozi klinični proces. Ljubljana: UMco, Zbirka Preobrazba.

 

Vir slike: Pixabay na Pexels