sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 09. 02. 2024

Kakovostna starost in kako jo udejanjiti

Kakovostna starost

Priprava na starost se vrši vse življenje, upokojitev pa je velika priložnost za zavestno pripravo na kakovostno življenje v tretjem življenjskem obdobju.

(Ramovš, 2012)

 

Starejši ljudje so vsepovsod okrog nas. Povprečna starost prebivalstva v Sloveniji je 43,9 let, delež prebivalcev, starih 65 ali več let, je 21,3 % (stat.si, 2022). A ni tako samo v Sloveniji. Staranje je svetovni pojav, s katerim naraščajo družbena, ekonomska in politična skrb za ohranjanje, vrnitev in krepitev zdravja (Filej idr, 2015, 3). Zato je toliko bolj pomembno, da starejši kot tudi mlajši skrbijo za svoje zdravje, tako telesno kot duševno. Le tako se povečajo možnosti, da bo kakovost življenja v zadnjem obdobju življenja boljša in brez obremenilnih dejavnikov kot so npr. kronična obolenja.

Zato danes kakovost življenja postaja osrednja družbena vrednota, ki se ji posveča čedalje več strokovnjakov. Ekskluzivno se s to tematiko ukvarja gerontologija, veda, ki se posveča staranju in starosti (grško: géron – star, prileten, siv; starec, starček, in lógos – govorjenje, beseda, pogovor, govorica). Druga veda, ki se s to tematiko ukvarja, pa je gerontagogika, pri katerem prvi del besede pomeni enako kot pri gerontologiji, drugi pa izhaja iz besede agagė – vodstvo, vzgoja, vedenje, življenje (Ramovš, 2003, 31).

Kot pravi Ramovš, gerontagogika temelji na spoznanjih gerontologije in pomaga pri integraciji tretje generacije v obstoječe socialne mreže, pri njihove reintegraciji, še posebno pa pri oblikovanju novih socialnih mrež v skupnosti, da bi omogočale starejšim ljudem polno osebnostno rast tudi v tretjem obdobju življenja ter njihovo aktivno vlogo in prispevek v skupnosti (Ramovš, 2003, 32).

Jože Ramovš se s človekom in njegovim razvojem ukvarja že vrsto let. Ena od njegovih teorij je šestdimenzionalni model celostne podobe človeka, ki izhaja iz osnovne tridimenzionalne podobe človeka v psihoterapiji Viktorja E. Frankla. Po tem modelu je človek nedeljiva celota, ki jo sestavlja šest razsežnosti:

  1. Biofizikalna ali telesna razsežnost, ki je osnova vseh višjih razsežnosti ter skupni imenovalec za človeka.
  2. Psihična ali duševna razsežnost, ki je nematerialna komunikacijska izmenjava med človekom in okoljem na temelji razvitega živčnega sistema.
  3. Noogena ali duhovna razsežnost, ki temelji na svobodi odločanja in odgovornosti za svoje odločitve.
  4. Medčloveško družbena razsežnost, kamor sodijo povezave med ljudmi na ravni temeljnih odnosov in parcialnih razmerij v temeljnih človeških skupinah ter razmerja v družbi.
  5. Zgodovinsko kulturna razsežnost, ki zajema človekov razvoj od spočetja do smrti ter vrstni ali filogenetski razvoj človeštva od hominizacije naprej.
  6. Eksistencialna ali bivanjska razsežnost, v kateri se človek sprašuje po smislu posameznega dejanja, trenutka ali situacije oziroma išče smisel za daljše obdobje svojega življenja ter smisla življenja, zgodovine in celotne stvarnosti (Ramovš, 2003, 65-67).

Vse razsežnosti so del našega življenja in zadovoljitev človeških potreb v vseh razsežnostih pomeni opravljanje človekovih življenjskih nalog (Ramovš, 20023, 67).

Bolj enostaven model je model treh obdobij in sicer:

  1. Mladost, ki zajema obdobje od spočetja do samostojnosti.
  2. Srednja leta, ki zajema obdobje, ko ljudje rodijo in vzgojijo svoje potomstvo.
  3. Starost, ki zajema obdobje, ko človek dozori do polne človeške uresničitve in ga lahko razdelimo na tri različne starosti:
  • kronološko starost, ki jo pokaže rojstni datum,
  • funkcionalno starost, ki kaže, koliko človek zmore opravljati temeljna življenjska opravila,
  • doživljajsko starost, ki kaže, kako človek sprejema in doživlja svojo trenutno starost (Ramovš, 2003, 69).

Ramovš človekovo življenje opiše tudi s štirimi letnimi časi – mladost kot pomlad, srednja leta kot poletje, starost kot jesen. Za tem pride še četrto življenjsko obdobje in sicer smrt in kar od človeka ostane po njej (Ramovš, 2012, 19).

Ker smo ljudje čustvena bitja, potrebujemo odnose, da ostanemo mentalno zdravi. »Bogat in zdrav človek je lahko povsem na tleh, ker nima nikogar, pri katerem bi občutil, da ga jemlje resno kot človeka, da ga sprejema takšnega kakršen je, da rad prisluhne njegovi besedi – pa naj je vesela ali žalostna, da ceni njegove življenjske izkušnje; skratka, da ga ima rad« (Ramovš, 2003, 99). To potrebo, potrebno po medčloveškem odnosu, lahko udejanjimo znotraj lastne družine ali znotraj svoje socialne mreže, kot so prijatelji, sodelavci in ostali bližnji, s katerimi smo v interakciji vsakodnevno.

Če se vrnemo na samo starost, ugotavljamo, da s seboj prinaša veliko izzivov, s katerimi se morajo starejši soočati. Starost je namreč ambivalentno življenjsko obdobje, v katerem se morajo posamezniki soočati s spreminjajočim ravnovesjem med pridobitvami in izgubami. Umik iz trga delovne sile zmanjša priložnosti za stalno potrjevanje in dokazovanje lastne učinkovitosti, začenjajo se spremembe na telesnem in psihičnem področju, krči se socialna mreža, primorani so se soočati z bližnjo smrtjo oz. lastno minljivostjo. Vse to pa lahko vodi v močne frustracije, ki posledično negativno vplivajo na odnose in psihosocialni razvoj v starosti. Po drugi strani pa lahko starost prinaša priložnost za osebno rast, odnos s seboj, odnos s svetom in drugimi ljudmi ter priložnost za soočanje z eksistencialnimi vprašanji. Ali z drugimi besedami, priložnost za psihosocialni razvoj ter med drugim investicije v odnos (Gerdina, 2020, 185).

A kako pozitiven in zdrav psihosocialni razvoj v starosti dejansko tudi udejanjiti?

Na eni strani posamezniku leta odtekajo v nepovrnljivo preteklost, na drugi strani pa so pretečena leta vir bogastva življenjskih izkušenj in spoznanj, opravljenih dejanj in doživetij, ki mu jih nihče ne more odvzeti ali pokvariti (Lukas v Ramovš, 2003, 131). Zato Ramovš predlaga naslednje možnosti in življenjske naloge v starosti, preko katerih zdrav posameznik krepi kakovost življenja v starosti:

  • Dejavno življenje: ohranjanje telesne, duševne in delovne svežine ter medčloveško povezovanje z različnimi ljudmi. Te naloge niso samoumevne, zanje si je potrebno prizadevati, si zavestno oblikovati vsakdanji urnik in ga tudi zavestno udejanjati vsak dan posebej. Tudi vsakdanja urejenost in higiena sta pri tem zelo pomembna faktorja, saj se urejen človek takoj bolje počuti, lepše ga sprejme tudi okolica.
  • Preprosto življenje: ob upokojitvi človek prvič v življenju povsem svobodno razpolaga s svojim časom, hkrati ima zagotovljeno osnovno socialno varnost. Načeloma je materialno preskrbljen in si lahko privošči tudi kakšno dražje potovanje, kar si prej ni mogel. Zato je preprostost mišljena v umirjeni aktivnosti v večji osebni svobodi.
  • Sproščeno življenje: izdelava inventure za nazaj in realistična usmeritev naprej. Smiselno si je ustvariti stališče do sedanjega trenutka življenja in stališče do prihodnosti. Le ko in če si ustvaril smiselno stališče do svoje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, življenje postane sproščeno.
  • Vedro življenje: življenjska modrost je največja stvar, ki jo človek lahko doseže in ena od nalog je, da človek v starosti svoje glavne življenjske izkušnje na najbolj smiseln način preda naslednji generaciji. Ob tem pa se še vedno izobražujejo in iščejo načine, kako izboljšati osebni življenjski slog in medčloveško sožitje. Predajanje znanja in izkušenj ter neprestano učenje prinaša tisto vedrino v življenju, ki jo iščemo pri vsakem človeku.
  • Samostojno življenje: po izgubi partnerja v starosti je posameznikova naloga se ponovno naučiti samostojnosti in nadaljevati kakovostno življenje sam oz. znotraj širšega socialnega kroga, še posebno, če je žalovanje globoko in dolgotrajno.
  • Dozorelo življenje: zadnje smiselne naloge pred odhodom iz časa in prostora so: pogled nazaj, zadnja opravila v sedanjosti in pogled naprej. Sem sodijo med drugim priklic v zavest vsega, kar je človek v življenju naredil dobrega, spopad s strahom pred bolečino, onemoglostjo in smrtjo, premagovanje vsiljivih negativnih misli, kesanje, odpuščanje, sprava, hvaležnost za življenje, biti človek do konca (Ramovš, 2003, 134-177).

Poleg vseh teh nalog, ki naj bi jih posameznik moral izvajati za doseg kakovostne starosti, pa so izjemno pomembni prav medčloveški odnosi z najbližjimi. »Človekova materialna blaginja in družbeni položaj sta odvisna od uspešnosti njegovih razmerij, njegova osebna rast in dobro počutje pa se hranita z osebnimi odnosi z domačimi, prijatelji, in znanci. Človek potrebuje skozi vse življenje nekaj svojih ljudi, s katerimi je v lepem osebnem odnosu« (Ramovš, 2012, 46).

Avtorica: Nataša C.

Literatura:

  • Filej, B., Kröpfl, J., Kaučič, B. M. (2015). Kakovost življenja starih ljudi s kroničnimi obolenji. Kakovostna starost, 18/4, 3-13. Pridobljeno na spletni strani: https://www.inst-antonatrstenjaka.si/repository/Starost_4_2015_a.pdf
  • Gerdina, O (2020). Gerotranscendenca in odnos  med zakoncema v starosti:  primer gospoda Metoda. Kairos, 1/2, 179-195. Pridobljeno na spletni strani:  https://kairos.skzp.org/index.php/revija/article/view/471/472
  • Ramovš, J. (2003). Kakovostna starost: Socialna gerontologija in gerontragogika. Inštitut Antona Trstenjaka. Ljubljana.
  • Ramovš, J. (2012). Za kakovostno staranje in lepše sožitje med generacijami. Inštitut Antona Trstenjaka. Ljubljana.
  • Statistični urad RS: https://www.stat.si/statweb/Field/Index/17/104