sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 13. 12. 2017

KAJ PA MLADOSTNIKI - Stališča mladih do svetovalnih in terapevtskih storitev

mladi

UVOD

Kadar se odrasli posameznik znajde v duševni stiski, se lahko sam odloči, kako bo stisko reševal. Kot polnoletna, zrela oseba, sprejme odgovornost zase in za posledice svojih odločitev. Otroci, po drugi strani, takšnih odločitev še ne morejo sprejeti - zanje odločajo njihovi skrbniki. Kaj pa mladostniki? Ti so ravno toliko »odrasli«, da lahko razmišljajo z lastno glavo in ravno toliko »otroci«, da je smiselno njihove pomembnejše odločitve pazljivo spremljati. Pri najstnikih verjamemo, da bomo s svojimi povratnimi sporočili dosegli nadzor ali spremembo določenih prepričanja ali vedenj, navadno pa je učinek ravno nasproten našim predstavam in pričakovanjem (Mrgole in Mrgole, 2016). Kako torej razmišljajo mladi, ki se znajdejo v duševni stiski? H komu se zatečejo po pomoč? Kaj menijo o svetovalnih in terapevtskih storitvah? Takšna vprašanja sem si postavila preden sem se lotila manjše raziskave na eni izmed Ljubljanskih srednjih šol.

Mladostništvo ali z drugo besedo adolescenca, ki izhaja iz latinske besede adolescere in pomeni dozorevati, je doba človekovega razvoja med otroštvom in odraslostjo, ki traja med približno 11.-12. in 22.-24. letom starosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2009). Gre za obdobje največjih čustvenih, miselnih, vedenjskih in predvsem telesnih in organskih preobratov, ki jim mladostniki ne včasih ne zmorejo slediti. Povzročitelji vseh teh sprememb v načinu razmišljanja, čutenja in funkcioniranja pa niso zgolj hormoni, ampak gre za celoten kompleks možganskega delovanja, ki se v obdobju mladostništva šele dokončno formira (Steinberg, 2014; v Gostečnik, 2014).

Že razvojno normativne spremembe lahko torej mladostniku povzročijo vrsto preglavic zaradi katerih se znajde v stiski in lahko išče pomoč. Po drugi strani se tudi pri mladostnikih pojavljajo različne oblike duševnih motenj. Izraz duševne motnje se nanaša na vse duševne motnje, ki jih lahko diagnosticiramo in za katere so značilne spremembe v mišljenju, razpoloženju in/ali vedenju. Te spremembe odstopajo od tega, kar je za neko družbo običajno in ovirajo posameznikovo delovanje (Erzar, 2007).

 

ISKANJE POMOČI PRI MLADOSTNIKIH

Mladostniki se razlikujejo v tem, kako uspešno in sebi v korist znajo razreševati konflikte in frustracije. Večini ne dela težav le prepoznava lastnih problemov, temveč tudi njihovo sporočanje okolici. Pogosto mladi svoje stiske ne izrazijo preko besed, temveč skozi različne oblike družbeno bolj ali manj sprejemljivih vedenj (Poštuvan, 2009; v Tančič, Poštuvan, Roškar, 2009). Obstaja tudi veliko ovir, ki mladim v stiski otežujejo iskanje pomoči. Za prepoznavo je pomembno razumevanje, kdaj in zakaj taki mladostniki ne iščejo pomoči. Med najpogostejšimi vzroki Poštuvanova (2009) navaja naslednje: zanašanje na sebe, strahovi o strokovni pomoči, samomorilne misli, sram, razpoložljivost sistemov pomoči, strah pred nerazumevanjem, občutek brezbrižnosti okolice. Sami simptomi duševnih motenj na iskanje pomoči ne vplivajo veliko, temveč imajo večjo vlogo drugi vplivi, med njimi predvsem podučenost o duševnih motnjah ter mladostnikova zaznava stališč in stigme glede duševnih bolezni, iskanje pomoči pa je odvisno tudi družinske podpore, podpore v šoli, načinov, kako se naročiti na pomoč, strukture zdravstvenega sistema in načina financiranja pomoči (povzeto po Poštuvan, 2009; v Tančič, Poštuvan, Roškar, 2009).

Tudi Šešerko Viličnjak (2013) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da mladostniki v stiski ne iščejo pomoči sami, zato je pomembno, da so odrasli, ki so z njimi v stiku, npr. učitelji in svetovalni delavci na šolah, pozorni na spremembe vedenja in znajo pravilno ukrepati in jim pomagati. Mladi namreč pogosto ne prepoznajo resnosti svojih težav in pri identifikaciji le-teh potrebujejo pomoč. Tisti v stiski imajo pogosto manjšo socialno mrežo in zato težje najdejo nekoga, ki mu lahko zaupajo svoje težave.

Raziskava narejena na Inštitutu za varovanje zdravja je pokazala, da mladim prvi vir pomoči predstavljajo vrstniki in prijatelji, na katere se lahko skoraj vedno obrnejo. Veliko jih tudi navaja, da se o težavah pogovorijo s starši ali nekom starejšim, ki ima več izkušenj in bi jim lahko bil v podporo. Čeprav v omenjeni raziskavi predstavljata pogovor in pomoč s strani drugih v očeh intervjuvanih mladostnikov najpomembnejši vir pomoči pri reševanju težav, pa mnogi menijo tudi, da morajo težave "urediti sami", in jih nočejo zaupati drugim. Nekateri pa jih celo ne morejo, ker nimajo prijateljev, ki bi jim lahko zaupali. Takšnih mladih je sicer navidezno manj, a so to najverjetneje tisti, ki so najbolj ranljivi, tako zaradi prepričanja, da morajo vse rešiti sami, kot zaradi osamljenosti (povzeto po Kuzmanovic, 2009; v Tančič, Poštuvan, Roškar, 2009).

Posebno področje predstavljajo predstave in odnos mladih do strokovne pomoči, glede katere so mnenja deljena. Po ugotovitvah prej omenjene študije pri nas strokovno pomoč mladim predstavljajo svetovalni delavci na šolah, psihologi, psihiatri, zdravstvene institucije in centri za socialno delo. Za nekatere je to zelo primerna in učinkovita oblika pomoči, med mnogimi pa še vedno prevladuje prepričanje, da se posameznik na stroko obrne le v res hudih primerih in jim predstavlja zadnje sredstvo pomoči. Nekateri celo trdijo, da se na strokovne službe ne bi nikoli obrnili. Razvidno je, da - čeprav ima precej mladih že izkušnjo s strokovno pomočjo - še vedno v določeni meri velja, da je boljše svoje težave urediti drugače. Mladim se zdi, da bodo popolnemu tujcu težje zaupali, hkrati pa doživljajo kot neprimerno, da bi se s svojimi težavami, ki so včasih razumljene kot nepomembne ali "ne dovolj hude", obračali na strokovnjake (Kuzmanovic, 2009; v Tančič, Poštuvan, Roškar, 2009).

Pri mladostnikih je sicer strokovna, terapevtska obravnava kompleksna, vključuje svetovanje staršem oz. družinsko terapijo, podporno ali vedenjsko psihoterapijo ter v nekaterih primerih kombinacijo s psihofarmakoterapijo (Tomori in Ziherl, 1999). Bratina (2012) ugotavlja, da je treba pri mladostnikih, ki imajo čustveno vedenjske težave, nekoliko prilagoditi strukturo terapije. Uspeh terapevtskega dela pa je v največji meri odvisen od mladostnika samega, torej od njegove motivacije in pripravljenosti za sodelovanje (Miler, 1978; v Beškovnik, 2013).

 

REZULTATI RAZISKAVE O ISKANJU POMOČI PRI MLADIH NA ENI IZMED LJUBLJANSKIH SREDNJIH ŠOL

Izsledke že opravljenih raziskav sem želela preveriti še sama. Anketni vprašalnik, ki sem ga sama sestavila, je izpolnilo 100 dijakov, starih med 16 in 18 let. Približno polovico anketiranih so predstavljali mladostniki in preostalo polovico mladostnice. Poleg osnovnih demografskih podatkov (spol, starost, razred), je vprašalnik sestavljalo 6 vprašanj, ki so se nanašala na iskanje pomoči v stiski, večina je naslavljala iskanje pomoči pri strokovnjakih. Vprašalnike sem razdelila pri uri psihologije.

Najprej me je zanimalo na koga se mladi ponavadi obrnejo, ko se znajdejo v stiski. Največ dijakov se obrne na starše (41 %) ali prijatelje (38 %). Slabih 10 % jih poroča, da se v stiski zanesejo le sami nase, dobrih 5 % pa, da se zaupajo bratu ali sestri. Nekaj dijakov je omenilo, da se v stiski obrnejo tudi na učitelja, fanta ali punco, in pa na domačo žival oz. hišnega ljubljenčka.

V nadaljevanju sem podrobneje raziskala področje strokovne pomoči. Zanimalo me je, kako je z iskanjem pomoči pri strokovnjakih (psiholog, psihiater, psihoterapevt, socialni delavec, šolska svetovalna služba), ali bi se dijaki zanjo sploh odločili, bi jo iskali na šoli ali izven nje, ali bi bili za strokovno storitev pripravljeni plačati ter kakšne preference imajo glede individualnih oz. skupinskih srečanj. Dijaki so bili deljenih mnenj. Večina, približno 55 %, bi pomoč poiskala pri strokovnjaku, ne dosti manj, 45 %, pa ne. Žal je kar nekaj dijakov že imelo slabe izkušnje s strokovnjaki, zato pomoči pri njih absolutno ne bi iskali.

Zanimalo me je tudi, ali bi ob težavah raje poiskali strokovno pomoč na šoli ali izven nje. Tudi tu so bila mnenja deljena, vseeno pa bi jih več (slabih 60 %) poiskalo pomoč izven šole. Tem dijakom se zdi bolje, da jim pomaga oseba, ki jih ne pozna v kontekstu šole. Zdi se jim tudi, da bi se, če bi pomoč iskali na šoli, informacije o težavi hitro razširile do ostalih učiteljev, staršev in celo učencev, kar pa jim seveda ni v interesu. Po drugi strani jih dosti meni, da je pomoč v šoli najbolj pripravna, saj jim je zelo dostopna.

Za strokovno pomoč bi bila sicer večina (56 %) pripravljena tudi plačati. Menijo, da denar ni ovira, ko se znajdeš v hudi stiski, prav tako se zavedajo, da je strokovnjak, ki nudi pomoč, v službi, zato mora biti za svoje delo seveda plačan. Preostalih 44 % dijakov meni, da se takšne storitve ne bi smele zaračunavati in bi morale biti brezplačne ter bolj dostopne, hkrati pa ne bi želeli plačevati storitev, katere izid je včasih negotov.

Kar 80 % mladih je odgovorilo, da bi se odločili za individualno obliko pomoči, saj se tako strokovnjak posveti res samo tebi, prav tako pa ne bi želeli govoriti o osebnih težavah z ostalimi. Pri individualni obravnavi se jim zdi, da je zaupnost večja. Manjšina, ki bi se raje odločila za skupinska srečanja, vidi prednost v tem, da si v stiku s posamezniki, ki imajo podobne težave in te lahko razumejo ter posledično dajo občutek, da nisi edini človek, ki je v stiski.

 

ZAKLJUČEK

Kljub temu, da gre za mlade posameznike, imajo na področju iskanja pomoči močna stališča. Nekateri dijaki imajo s strokovnjaki že kar nekaj izkušenj, dobrih in slabih, drugi si predstave ustvarjajo na podlagi njim dostopnim informacij, npr. prek vrstnikov, staršev ali medijev. Pri delu z mladimi moramo torej upoštevati značilnosti razvojnega obdobja, edinstveno naravo težav, s katerimi prihajajo do odraslih in njihova prepričanja glede reševanja problemov. Rezultati moje in tudi rezultati ostalih raziskav na tem področju, nam dajejo dragocene informacije, ki jih lahko pri delu z mladostniki s pridom uporabimo.

Kuzmanoviceva (2009; v Tančič, Poštuvan, Roškar, 2009) ugotavlja, da je v pogovoru z mladimi očitno potrebno spodbujati sprejemljivost strokovne pomoči ne glede na vrsto in težavnost problema. Sčasoma tako strokovna pomoč mladim morda ne bo več predstavljala le zadnjega sredstva pomoči, ki je lahko včasih tudi prepozno. Kljub upoštevanju rezultatov različnih raziskav na tem področju se je izjemno pomembno zavedati, da je vsak mladostnik (kot vsak izmed nas kot posameznik) poseben in neponovljiv ter se vselej nahaja v edinstvenih okoliščinah, ki jih ne moremo posploševati. Nihče nam ne more približati izkušnje mladostnika v težavah bolje, kot to lahko stori sam, če smo mu pripravljeni zares prisluhniti, se mu posvetiti in poiskati zanj primerne vire pomoči.

 

Piše: Katarina Rugani, specializantka sistemske psihoterapije

Reference:

Beškovnik, M. (2013). Samopoškodbeno vedenje med mladimi in vloga šolske svetovalne službe. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Bratina, A. (2012). Primer psihoterapije mladostnika v integrativnem modelu. Kairos, 6 (1-2), 81-92.

Erzar, T. (2007). Duševne motnje: Psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Gostečnik, C. (2014). So res vsega krivi starši? Ljubljana: Brat Frančišek, FDI in Teološka fakulteta.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.). (2009). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Rokus.

Mrgole, A. in Mrgole, L. (2016). lzštekani najstniki in starši, ki štekajo: Starši tukaj in zdaj. Kamnik: Zavod Vezal.

Šešerko Viličnjak, P. (2013). Samomorilnost med mladostniki in vloga šolske svetovalne službe. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Tančič, A., Poštuvan, V. in Roškar, S. (2009). Spregovorimo o samomoru med mladimi. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS.

Tomori, M. in Ziherl, S. (1999). Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta.