Close Menu
Category:
Fakultetni študij
Objavljeno: 12. 01. 2022

Psihosocialna praksa – neprecenljiva izkušnja

Psihosocialna praksa

UVOD

V sklopu študija na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj - podružnica Ljubljana, imamo študentje obvezno psihosocialno prakso. Psihosocialno prakso lahko opravljamo v različnih ustanovah, kot so dnevni centri, različna društva, vrtci, osnovne šole ipd. Na praksi spoznamo delo z ljudmi, pridobimo prve izkušnje z ljudmi v psihosocialni stiski. V sklopu psihosocialne prakse razvijemo in poglobimo občutek za sočloveka, sposobnost poslušanja ljudi, ter sposobnost potrpežljivosti. Tekom leta imamo mesečna srečanja s supervizorjem, ki nam pomaga predelati morebitne zagate na praksi in nas usmeri v pravo smer, da lahko iz prakse dobimo največ kar lahko. Vsak študent ima na praksi popolnoma drugačno izkušnjo, saj jo opravljamo tudi v različnih organizacijah.

Tudi ta oblika študijske obveznosti je doprinesla k mojemu učenju. Bila sem postavljena v različne situacije in preizkušnje, ki so od mene zahtevale ustrezno ravnanje. Praksa mi je pomagala pri prepoznavanju lastnih nepredelanih vsebin, kar sem doživela kot velik izziv, s katerim se bom v prihodnosti še bolj aktivno spoprijela in se tako približala vrlinam, ki jih mora imeti dober psihoterapevt. S prakso se je zame zmanjšal vpliv različnih stresorjev, okrepila sem strategije obvladovanja stresa, prav tako sem bolje spoznala sebe.

V tem prispevku bom opisala lastno izkušnjo s prakso ter delo organizacij, kjer sem opravljala prakso ter lastno doživljanje ljudi in ustanov, s katerimi sem prišla v stik.

 

ORGANIZACIJA ZA UPORABNIKE S TEŽAVAMI ŠKODLJIVE RABE ALKOHOLA

Moja prva psihosocialna praksa, ki sem jo opravljala je bila v društvu, ki nudi celostno psihosocialno obravnavo uporabnikom programa s težavami zaradi tvegane, škodljive rabe alkohola ali zasvojenosti z alkoholom. Vključeni v program so spodbujeni k spremembi življenjskega sloga, k zdravemu načinu življenja, osebnostni rasti in delu na sebi s ciljem preprečevanja ponovitve odvisnosti. Program nudi čustveno in strokovno oporo vsem, ki so vanj vključeni.

Čuček Trifkovičeva (2014) povzema, da odvisnost od alkohola postopoma prispeva k posameznikovem socialnem izključevanju, ter izključevanju celotne njegove družine. S tem se poruši psihofizično ravnotežje, pride do izgube socialnih stikov, varnosti, sočasnih duševnih motenj. Vse to pa vodi v znižanje kakovosti življenja. Kakovost življenja ni odvisna zgolj od tega koliko omogoča materialna preskrbljenost. V veliki meri gre torej za osebno zadovoljstvo posameznika z življenjem. To je povezano s subjektivnimi občutki o zdravju, odnosu z ljudmi, vključenostjo v socialno okolje. Gre predvsem za občutek varnosti in zadovoljstva z lastnimi zmožnostmi.

Razmerje moških in žensk v skupini kjer sem bila prisotna, je bilo približno enako, starosti med 35 in 50 let. Pri večini so se stiske pojavljale na več ravneh – od občutkov samoobtoževanja, doživljanja jeze tistih, ki so jih prizadeli z odvisnostjo in jih prej niso slišali, doživljali so pritiske okolja, naj začne zopet piti ("samo malo ti ne bo škodilo"), nekateri so ostali zelo osamljeni, ker  niso več pili niso vedeli, kako po novem preživljati prosti čas.

Svojci oseb odvisnih od alkohola so v skupini pogosto potožili o spremembi odvisnikove osebnosti. Može (2002) navaja, da posameznik zaradi svojega prekomernega pitja dobiva vedno več negativnih sporočil iz okolja, posledično postaja njegovo vedenje egoistično, ne zmore prisluhniti drugim ali se vživeti v njihova čustva. Vse to se zrcali v njegovih odnosih do bližnjih, do sodelavcev in drugih v okolici. Značilne osebnostne spremembe s katerimi se posameznik odzove na notranje in zunanje pritiske so, nagnjenost k lažem, dvojna morala in dvojnost čustvovanja.

V pogovorih so očitke za svoja ravnanja ves čas opravičevali. Menim, da so na reakcije skupine delovali obrambno in ob tem izgubljali stik z realnostjo. Nemalokrat so postali vznemirjeni in razdražljivi. Može (2002) pojasnjuje, da je soočanje z resnico lahko zelo boleče, zato si odvisni k zmanjšanju občutkov krivde pomaga s svojim obrambnim sistemom.

Na osebe, odvisne od alkohola, sedaj po zaključeni praksi gledam drugače, saj sem prišla do spoznanja, da se  mnogim odvisnim ljudem po zdravljenju zgodi krivica: dokler so pili, za okolico niso bili težavni, ko pa so se zdravili, so dobili stigmo alkoholika – kar je paradoksno, saj ravno v tej fazi zopet postajajo vredni zaupanja. Zdravljen odvisnik potrebuje veliko podpore sebi naklonjenih ljudi, da vztraja v abstinenci in načrtovanih spremembah, da zaradi vseh teh neugodnih doživljajev ne reče, saj je vseeno ali nikoli ne bo bolje.

Če bo odvisni ostal osamljen, odtujen in nezadovoljen, bo stisko najverjetneje ponovno lajšal s pitjem, zato je nujno, da pri zdravljenju sodelujejo tudi člani družine (Može, 2022).

V naši skupino so člani prihajali skupaj s partnerjem ali s starši.

Ugotovila sem tudi, kako pomembno je, da v zdravljenju zdravljenci doživijo določene zahteve, bremena, ki jih morajo izpeljati, hkrati pa so pomočniki pri tem naklonjeni in zelo potrpežljivi.

            Po pogovoru s terapevtom in po mojih opažanjih, so v skupini posamezniki postopoma sprejeli drugačna, bolj funkcionalna stališča za obvladovanje življenjskih težav, spremenili svoje vedenje in vzpostavili prijateljske odnose s člani skupine.

Menim, da je za uspešno rehabilitacijo nujno, da posameznik prevzame zdrav in ustvarjalen način življenja.

 

MLADINSKI DOM

Naslednjo prakso sem opravljala v mladinskem domu (v zavodu, kot so včasih poimenovali takšne bivalne skupine), ki zvaja dejavnost socialnega varstva z nastanitvijo, s katero se otrokom in mladostnikom nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma ali lastne družine, zlasti pa bivanje, organizirana prehrana in varstvo. Otroci in mladostniki imajo pogosto vedenjske in čustvene težave.

Vsem vzgojnim ustanovam je skupno varstvo, nega, oskrba, skrb za zadovoljevanje potreb, vzgoja, socializacija in skrb za izobraževanje otrok in mladostnikov z vedenjskimi in čustvenim motnjami. V Sloveniji je 9 vzgojnih ustanov za otroke in mladostnike s čustveni in vedenjskimi motnjami (Mlakar, 2019).

Za nastanek vedenjskih in čustvenih motenj je ključna primarna socializacija, ki poteka v družini. Predvsem je pomembno, na kašen način so starši zadovoljevali otrokove temeljne razvojne potrebe in kako, oziroma če sploh so, usmerjali otroka, da se nauči na družbeno sprejemljiv način zadovoljevati svoje želje in potrebe. Otroka je potrebno usposobiti za samostojno življenje v družbi, prav tako pa mu je potrebno postaviti pravila in ga naučiti dosegati zastavljene cilje. V kolikor je razmerje med postavljanjem ciljev, nagrajevanjem in kaznovanjem uravnoteženo, prav tako pa so v družini dobri odnosi, se bo otrok primerno socializiral (Škoflek idr., 2004).

   V večini v zavod prihajajo otroci iz socialno šibkega okolja in težnja je, da jim omogočijo čim ustreznejše pogoje, da se lahko enakovredno vključujejo v širše okolje.

Najbolj se me je dotaknilo, ker takšno bivanje otrokom resnično omogoča pogoje, znotraj katerih bodo lahko razvijali svoje potenciale, imeli možnosti doživljanja pozitivnih izkušenj in doživetij in s tem dobijo neko drugo priložnost. Življenje jim skušajo čim bolj približati. Otrokom omogočajo obiskovanje interesnih dejavnosti, obiskovanja instrumentov, knjig, oblačil, obutve, športne opreme, ogled določenih kulturnih prireditev, kino predstav … Otroci in mladostniki v domu dobijo tisto, kar jim v primarni družini primanjkuje. Vzgojitelji so poudarjali njihove močne točke in lastnosti. Pomembno je, da se mladostniki zavedajo, da so to točke, na katere se lahko oprejo, si ustvarijo samospoštovanje in začnejo razvijati boljšo samopodobo.

Namestitev otrok zaradi disfunkcionalne primarne družine, je za večino otrok pozitivna izkušnja, saj se znajdejo med vrstniki iz podobnega socialnega, družinskega ozadja in se tako počutijo enakopravneje, kar jim omogoča, da razvijejo sposobnost vzpostavljanja socialnih stikov ter okrepi njihovo samozavest (Lash in Kahn 1998). Želela sem si, da bi sebe videli drugače, da se zavejo svojih močnih lastnosti, kot tudi šibkih, katere imajo možnost odpraviti ali sprejeti. Zelo pomembno mi je bilo, da so se otroci počutili varno, da so lahko preizkušali svoje veščine.

Vloga mladinskega doma med drugim je tudi, da pomaga staršem pri vzgoji njihovega otroka ali mladostnika. In otroci so bili hvaležni, kadar sem jim pomagala pri šolskih nalogah ali pa se preprosto, le družila z njimi. Ganila me je njihova hvaležnost, za le nekaj trenutkov moje pozornosti. Res, kako pomembni so človeški odnosi.

 

TERAPEVTSKA SKUPNOST ZA ZASVOJENE S PRIDRUŽENIMI TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU

Psihosocialno prakso sem opravljala tudi v terapevtski skupnosti za zasvojene osebe s pridruženimi težavami v duševnem zdravju (razpoloženjske motnje, motnje spanja, motnje hranjenja, shizofrenija z drugimi psihotičnimi motnjami, bipolarna motnja, osebnostne motnje…). Uporabniki so vključeni v celostno psihosocialno obravnavo s celodnevnim bivanjem.

Ključno v tej učni bazi se mi je zdelo, da so prilagajali načine zdravljenja in specifične metode dela posameznikom, glede na težave in potrebe te osebe. To se mi je zdelo pomembno za uspešnost zdravljenja, predvsem glede kasnejšega boljšega delovanja v družinskem in poklicnem življenju ter širši družbi. Zdravljenje se je osredotočalo na številne potrebe zasvojenih, ne le na problem uporabe drog. Za doseganje dolgotrajne abstinence je potrebno več kot le zmanjševanje ali prenehanje uživanja prepovedanih susbstanc. Za vzdrževanje abstinence so veliko delali na tem, da so skušali spremeniti posameznikove navade, aktivnosti, pričakovanja, prepričanja, prijateljstva, načine spopadanja s stresom in druge vidike njihovega življenja. Pri osebah s tako zahtevno problematiko, je povezan širok razpon potreb, ki se nanašajo na izboljšanje kvalitete družinskih odnosov, dela, sposobnosti za samostojno življenje, dejavnosti v prostem času in sposobnosti spopadanja z anksioznostjo in depresijo. Bistveno se mi je zdelo, da ni bilo prisotnega direktnega in konfrontacijskega naslavljanja zlorabe substanc, temveč so se osredotočali na posameznikove življenjske okoliščine in razvijanje terapevtskega odnosa, ki naj bi kasneje služil kot temelj za spreminjanje navad odvisniškega načina življenja. Mislim, da so prehitri pritiski na posameznika, glede nujnosti trajne abstinence velikokrat neuspešni, saj je primarno potreben razvoj posameznikove notranje motivacije ter sekunadarni razvoj veščin in podpore za vodenje abstinenčnega načina življenja. Pri uporabnikih so se kombinirali tako farmakološki kot nefarmakološki pristopi obravnave, ter se med seboj dopolnjevali in povezovali. Še danes me najbolj pretresa slika njihovih izrazov na obrazu, ki bi jih lahko opisala kot »mrtve oči«. Roke so se jim večkrat rahlo tresle. Do mene so bili izredno spoštljivi. Vedno so bili zelo zadržani ter ob pobudah za sodelovanje v skupnih nalogah, delovali nemotivirano.

Kljub težkim okoliščinam, je bila to zame pozitivna izkušnja iz katere sem se naučila vztrajanja v terapevtskih odnosih in nadaljevanja z vzpodbujanjem in motiviranjem. Bistveno pri obravnavi tako ranjenih oseb se mi zdi opolnomočenje posameznikov s tem, da dobijo pozitivni povratni odziv, kljub njihovi slabši odzivnosti. Ena izmed pozitivnih izkušenj je bila tudi, utrjevanje delovnih navad uporabnikov in zadovoljstvo po vloženem trudu in opravljenih nalogah kot so: čiščenje bivanjskih prostorov, košnja, priprava drv, pridelovanje vrtnin za lastno uporabo.

 

RAZLIKE MED PSIHOSOCIALNO POMOČJO V USTANOVAH IN PSIHOTERAPEVTSKO POMOČJO

V nadaljevanju bi se rada dotaknila še podobnosti in razlik med obliko psihosocialne pomoči v organizacijah, kjer sem opravljala prakso in psihoterapevtsko pomočjo.

Pri razumevanju med psihosocialno pomočjo in psihoterapijo ni jasne in ostre razmejitve. Psihosocialno pomoč načeloma uporabljamo za svetovanje v trenutnih krizah. Psihoterapija pa se uporablja za globljo, intenzivnejšo pomoč osebam v daljših, resnejših stiskah, osebnostnih motnjah in obolenjih (Žorž, 2009).

V opisanih učnih bazah sem bila v okviru svoje prakse prisotna na skupinskih terapijah, kjer sem imela možnost opazovanja in učenja. V vseh skupinah uporabnikov, se je ustvaril prostor zaupanja, razumevanja, podpore. Terapevti so nevsiljivo  skrbeli, da so srečanja tekla v smeri napredovanja skupine in posameznika v njej. Člani so se aktivno vključevali takrat in toliko, kot so želeli v danem trenutku. V skupinah je bil razvit odnos med terapevtom in posamezniki in se je še razvijal. Pomembni za napredovanje v razvojnem smislu posameznikov in skupinske dinamike, so bili odnosi med člani skupine. Rojevala so se prijetna in neprijetna čustva, prijetna in neprijetna doživljanja, izzivi, stiske, tesnoba, občutki nesprejetosti, osamljenosti… Menim, da je to pripomoglo, da so uporabniki postopoma začeli prevzemati odgovornost za svoje odzive, dejanja in odločitve. V njej so se člani pogovarjali odkrito in svobodno. V skupini sta vladali varnost in pripadnost, zato so uporabniki lahko začutili pogum za življenje. Izkušnje, ki so jih delili z drugimi, ki so doživljali podobno, so jim bile oporo. Zato so tudi radi delili uspeh in vesele trenutke. Skupinska dinamika, je v polju zaupnosti, razvijala individualni proces posameznika in mu pomagala pri poglobljenem prepoznavanju, razumevanju in spreminjanju miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcev. V skupini je bilo veliko pogovora o tem, kako uporabniki  zasledujejo cilje, ki so jih skupaj postavili: fizična okrepitev, skrb za zdravje, ureditev statusa, reševanje nerešenih zadev, spoznavanje in sprejemanje samega sebe, utrjevanje samozavesti, krepitev notranjih moči, spoznavanje svojih želja in ciljev za prihodnost, prepoznavanje in izražanje svojih čustev, poglabljanje komunikacije s seboj in drugimi, postopno prevzemanje odgovornosti, vzpostavitev pozitivnega odnosa z domačimi…Cilje so  dosegali z individualnim in skupinskim delom, s pisanjem, s samoopazovanjem ter učenjem iskrenosti do sebe in sočloveka.

 

ZAKLJUČEK

V učnih bazah, kjer sem bila vključena, sem se naučila, da ne obsojamo ljudi, ki so se znašli v stiski in obupu, saj ne poznamo njihove osebne zgodbe. Na svetu nas je več milijard ljudi in niti en sam si ni enak, mogoče so si nekateri posamezniki v nečem lahko podobni. Vsak ima svoj pogled na svet, vsak ima svoje razmišljanje. Zato v odločitve drugih ne posegam več, svoje mnenje povem, a ga ne vsiljujem. Vsak ima svoja prepričanja in svobodno voljo, s katero deluje. To je njegova pot. Pot, ki ga bo nekoč pripeljala do svoje resnice. Verjamem, da vsak človek vedno deluje po svojih najboljših močeh, v okviru svojih zmožnosti. Če sočloveku dovolimo, da je tak, kot je, da mu ne sodimo in da ga sprejmemo takega, kot je, z vsem spoštovanjem in ljubeznijo, potem mu damo možnost, da postopoma lahko odpravlja posledice in tudi vzroke svojih težav. Včasih nisem znala poslušati, kaj šele slišati. Poslušanje zahteva veliko notranjo moč soočanja s seboj, sposobnost spremljanja svojih potreb in   občutkov, ki jih doživljaš, ne pa zadovoljiš, ko si v odnosu z ranjeno osebo. V stiku z ranljivimi ljudmi sem se naučila najprej obrniti svojo pozornost v sogovornika ter jo ohranjati ves čas. Lahko gre za nekaj minut, lahko za pol ure ali več, kolikor v tistem trenutku zmorem. V tistem trenutku pogovora z nekom,  ni bilo nič drugega, kar bi me zanimalo poleg te osebe nasproti mene. Dovolila sem, da je sogovornik zasedel mojo zavest in moje občutke, opazovala sem ga v miru in v popolni pripravljenosti, da slišim karkoli in da ostajam z njim. To ne pomeni, da se strinjam in da odobravam vse, kar govori. Tudi ne pomeni, da se odpovedujem svojim željam in izražanju sebe, ker to lahko počaka za kasneje. Ob poslušanju drugega, se svobodno odločim, da začasno ne razmišljam o svojih stališčih in potrebah, ampak o njem. Rečeno drugače, v trenutku poslušanja, doživljam kot svojo edino potrebo to, da drugega poslušam. Ko poslušam, imam samo eno dolžnost, ohranjati pozornost in sočutje.

Pomembno je, da človek zaupa vase, v svoja prepričanja. Šele ko si zaupamo, smo korak bližje sprejemanju soljudi, k njihovi drugačnosti. Vsi imamo cilje, želje, prepričanja, vendar se le-ta razlikujejo. Zelo pomembno v našem življenju je, da si prizadevamo za izpopolnjujoče odnose z  drugimi ljudmi. Samo znotraj zaupnega odnosa z drugim človekom, lahko osebnostno zorimo, dobimo občutek varnosti, sprejetosti in stabilnosti, kar so najpomembnejši temelji za zdrav razvoj vsakega od nas.

 

Avtor: Katarina Brdnik, študentka 3. letnika bakalavreata psihoterapevtske znanosti

 

Vabljeni k prebiranju članka Odrasli otroci alkoholikov - povezava

 

Literatura:

Čuček Trifkovič, K. (2014). Kakovost življenja, socialna vključenost in odvisnost od alkohola. http://pefprints.pef.unilj.si/2277/1/Doktorska_disertacija_KlavdijaCT.pdf

Lash, M. in Kahn, P. (1998). Choosing Home of Residental Care: A guide for Families of Children with Severe Phisycal Disabilities. Greenfield: Crotched Mountain Foundation.

Mlakar, A. (2019). Vloga vzgojitelja v živjenju otroka/mladostnika v mladinskem domu Maribor. https://dk.um.si/Dokument.php?id=139265

Može, A. (2002). Odvisnost od alkohola: razvoj in zdravljenje. Bogataj.

Škoflek, I., Selšek, M., Ravnikar, F., Brezničar, S., Krajnčan, A. (2004). Vzgojni program http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2011/programi/media/pdf/programi/Vzgojni_program.pdf

 

Naslovna fotografija: Jarmoluk, Pixabay