en
Select language

Sistemska psihoterapija

sistemska

 

Glavni poudarek je na relacijski perspektivi, to je na človekovemu odnosu do bližnjih, do širše skupnosti in okolja, hkrati pa ni zanemarjen intrapsihični vidik in človekov odnos do samega sebe. Tako je ključno vprašanje, kako posameznik kot član številnih odnosnih sistemov (partnerskih, družinskih, družbenih) vpliva na druge in kako drugi vplivajo nanj ter kako se na osnovi teh krožnih povezav oblikuje določeno posameznikovo vedenje in doživljanje kot način prilagoditve na doživljanje odnosnih idr. življenjskih okoliščin.

Cilji psihoterapije po pristopu Sistemska psihoterapija

Ključna cilja sta zmanjšanje klientove simptomatike (npr. tesnobe, depresivnosti) in izboljšanje kvalitete življenja (npr. v partnerskih in družinskih odnosih, v delovnem okolju itn.). Postmoderni sistemski terapevtski pristopi si prizadevajo prispevati k decentralizaciji glasu pomagajočega in vpliva tradicionalnega terapevtskega diskurza s postavljanjem glasu klientov – njihovih znanj o življenju in spretnosti, kako (pre)živeti – v središče sodelovanja. Zavezani so razvijati nenormativne prakse v različnih kontekstih sodelovanja v pogovorih, ki udeležence spodbujajo k preverjanju njihovih osebnih, družinskih, skupinskih pa tudi skupnostnih in širših družbenokulturnih naracij in jih podpirajo v pisanju teh naracij na novo.

Tehnike dela v pristopu Sistemska psihoterapija

Ključni načini strokovnega ravnanja so namenjeni soustvarjanju občutka varnosti v terapevtskem odnosu, osvetljevanju medosebnih odnosov in socialnih ter individualnih virov, sooblikovanju uresničljivih ciljev terapije ter iskanju izjem v problemskih vzorcih mišljenja, čustvovanja, vedenja in odnosov (torej trenutkov, ko klient svojega problema »ne počne« oz. ga iz določenega razloga počne drugače), ki so podlaga za oblikovanje rešitev v prihodnosti.

Primeri intervencij

Kdaj so trenutki, ko se problem ne dogaja oz. se dogaja manj intenzivno in kaj je takrat drugače?

Na družinskem srečanju vprašanje mami: Kako izgledajo trenutki, ko sta vaš mož in sin drug z drugim zadovoljna in imata dober stik? Kaj takrat počneta? Kdaj se je to zgodilo nazadnje?

In nato vprašanje očetu: Kako pa izgledajo trenutki, ko sta vaša žena in sin drug z drugim zadovoljna in imata dober stik? Kaj takrat počneta? Kdaj se je to zgodilo nazadnje?

In nato vprašanje sinu: Kako pa izgledajo trenutki, ko sta oče in mama drug z drugim zadovoljna in imata dober stik? Kaj takrat počneta? Kdaj si to opazil nazadnje?

Vprašanje vsej družini: Če so to trenutki in situacije, za katere si želite, da bi jih bilo več v vaših odnosih, kaj potrebujete, da bi jih poustvarili? Kdaj bi lahko bila prva priložnost, da to storite? Kaj je lahko prvi korak v smer organizacije takšnega konteksta?

Alternativa: Predstavljajte si, da vam je uspelo poustvariti izkušnjo, v kateri ni problema oz. se ta dogaja manj intenzivno, se pravi, da vam je uspelo uresničiti želeno spremembo. Katera dejanja, kateri koraki so vas privedli do sedanje situacije rešitve? Na katere vire ste se pri tem oprli?

Pričakovanja glede vloge, udeleženosti klienta/terapevta

Sistemski terapevti in terapevtke sodelujemo s klienti in klientkami ter njihovimi odnosnimi sistemi s perspektive njihovih moči, virov, odpornosti, sposobnosti, kompetentnosti in razvojnih potencialov, kar pri klientih krepi občutek lastne vrednosti in spodbuja razvoj terapevtskega delovnega odnosa. Terapevt neguje položaj nevednosti in spodbuja klienta kot eksperta iz izkušnje k soustvarjanju rešitev. Terapevt v prvi vrsti izhaja iz klientovih razlag in šele nato iz teorij o človekovem vedenju, tako da terapijo prilagaja vsakokratnim potrebam klienta, pri čemer se orientira na podlagi njegovih povratnih informacij. Pri tem lahko uporablja tudi načine strokovnega ravnanja drugih pristopov, v kolikor se pokažejo kot učinkoviti.

Setting, frekvenca

Način in dolžina terapevtske obravnave kakor tudi frekvenca srečanj so prilagojeni klientom (posamezniku, paru, družini, skupini), njihovim potrebam oz. pričakovanjem, življenjskim okoliščinam, kompleksnosti težav in želenim spremembam. Največkrat potekajo srečanja enkrat tedensko po eno uro.

Trajanje procesa

Glede na zmožnosti in potrebe klientov so sodelovanja lahko kratkotrajna (do dvajset srečanj) ali dolgotrajna (tudi sto in več srečanj), kar pomeni, da traja terapija od nekaj mesecev do nekaj let. Če gre za družinsko terapijo, je običajno število srečanj do deset, ki se razporedijo v nekajmesečno obdobje, tako da so na začetku srečanja enkrat tedensko, nato redkeje. Tudi v primeru partnerske terapije je število srečanj običajno manjše kot v primeru individualnega sodelovanja.

Oblike: individualna, skupinska, par, družina

Možna so individualna, partnerska, družinska in skupinska sodelovanja. Večkrat so indicirane tudi mešane oblike sodelovanja, npr. ločeno sodelovanje s starši ob individualnem sodelovanju z mladostnikom oz. otrokom in občasna skupna srečanja, ali pri partnerski terapiji poleg skupnih srečanj še individualna idr.

Za koga ali za katere težave ali za kakšno rast je primeren pristop Sistemska psihoterapija

Primeren je za težave v partnerskih in družinskih odnosih (npr. vzgojna nemoč, ločitve in razveze, žalovanja ob izgubah, zlorabe idr.), za vse duševne motnje (npr. depresija, anksioznost, travme, stresne motnje, izgorelost, motnje hranjenja, različne vrste zasvojenosti idr.). Rezultati raziskav o učinkovitosti so pokazali, da je sistemska terapija na splošno enako učinkovita kot drugi ključni terapevtski pristopi (npr. psihoanalitični, KVT, humanistični, integrativni), vendar ima lahko pozitivne učinke že v krajšem času, pomaga tudi klientom s hudimi hendikepi in v težkih stiskah ter bolj aktivira in podpira klientovo socialno mrežo vključno z njegovimi bližnjimi.

Posebnost pristopa Sistemska psihoterapija, po katerih se pristop loči od drugih pristopov

Posebnosti sistemskega pristopa lahko razumemo v luči zgodovine, ko se je v soočanju s psihoanalizo, ki je bila po drugi svetovni vojni prevladujoč psihoterapevtski pristop, prizadevala vnesti novosti, kot so premik od individualne k relacijski, interakcijski in kontekstualni perspektivi ter od patologije k salutologiji, uveljavljanje aktivnejše vloge terapevta, premik težišča sodelovanja s klientove preteklosti na sedanjost in prihodnost, opuščanje velikih teorij, kot je bila psihoanaliza, na račun večjega upoštevanja razlag vsakega posameznega klienta, predvsem pa prizadevanje za krepitev klientove moči  v vlogi soustvarjalca terapevtskega procesa in ključnega akterja terapevtske spremembe.

Drugo

Eno ključnih načel je načelo utilizacije, ki poudarja, da naj terapevti in klienti uporabijo vse, kar klienti prinesejo v terapijo in da klienti razpolagajo z vsem, kar potrebujejo za rešitev problemov. Terapevt je le spodbujevalec terapevtskega procesa in klientov sopotnik, ki se v svojem osebnem življenju sooča z enakimi eksistencialnimi izzivi kot klient.