Začetek moje psihoterapevtske poti...

Moja psihoterapevtska pot se je začela pred tremi leti. Ob trenutnem pisanju, končujem tretji letnik fakultetnega študija psihoterapije na SFU. Sem tik pred zagovorom diplome.

Ob spominjanju mojih začetkov študija, me preplavijo občutki zmedenosti, praznine in teme. Želim namreč povedati, da so bile moje začetne predstave o psihoterapiji ter o samem študiju zelo zamegljene in slabo začrtane. Občutek imam, da se mi je zaradi narave prejšnjega študija – medicine, zdel študij psihoterapije na začetku še toliko bolj kaotičen in neoprijemljiv. Vendar sčasoma sem se prilagodila novemu načinu študijskega sistema in z radovednostjo zaplavala v meni neznano sfero novega znanja.

Zadnja tri študijska leta so pomenila zame velik premik, tako na strokovnem, kot osebnostnem področju. Vzrok je dokaj specifična narava študija, ki me je hočeš nočeš, potegnila v svoje »brezno«. Nova znanja in spoznanja sem dobila tekom predstavljenih teoretičnih vsebin in praktičnih vaj znotraj fakultete ter v okviru obvezne psihosocialne prakse, ki sem jo kot študentka morala opraviti. V nadaljevanju bom opisala potek omenjenih študijskih dolžnosti s svojega zornega kota, na kar bom razmišljala in razpravljala o osebnem pomenu le-teh; tako na strokovnem, študijskem, kot osebnem nivoju.

Čas dosedanjega psihoterapevtskega študija mi je prinesel različne teoretske koncepte. Moje pridobljeno medicinsko znanje se je na nekaterih področjih nadgradilo. Teorija se je dotaknila tako medicinskih kot psiholoških vsebin, kar je za delo bodočih psihoterapevtov sigurno zelo pomembna baza znanja. Predstavljene teoretske vsebine so predstavljene na način, da so nas študente vedno znova in znova »silile« in usmerjale k razumevanju in predelavi najpomembnejših osebnih tem. Ker je sam študij usmerjen v izkustveno učenje in doživljanje kot v zgolj navajanje teoretičnih vsebin in podatkov,  bom večji del svojega razmišljanja posvetila analizi svoje osebne izkušnje, ki mi je odprla pot v svet psihoterapevtske raznolikosti in skrivnosti.

Praktične vaje, ki smo jih opravljali kot del študijskih obveznih vsebin, so bile igre vlog ter vikendi osebne izkušnje. Pri igrah vlog smo preigravali vloge klienta in psihoterapevta v parih. Vadili smo uporabo naučenih tehnik in poskušali razviti svojo intuicijo do sogovornika in njegovih vsebin. Učenje skozi igre vlog sem doživela kot zelo koristno. Naučila sem se povezovati znanja z različnih področij v kontekstu terapevtskega pogovora. Tako se je začetno laično razmišljanje, da je terapevtski pogovor podoben pogovoru z dobrim prijateljem, počasi razblinilo. Ta oblika praktičnega učenja ni pomenila zgolj uporabe naučenih znanj in tehnik, ampak tudi prepoznavanje samega sebe, svojih trenutnih prednosti in pomanjkljivosti.

Spominjam se prve odigrane igre vlog, ko sem najprej nastopila v vlogi klientke, nato pa v vlogi terapevtke. Kljub temu, da se mi je zdela vloga klientke relativno lahka, saj si samo »izmišljujem« težave, sem opazila, da se ne morem popolnoma sprostiti in se predati tej vlogi, kar je bilo opaziti iz moje neverbalne govorice. Vendar sem si v nekem trenutku rekla, da je nesmiselno, da se predajam negativnim občutkom. Samozavestno sem nastopila in svojim strahovom napovedala vojno. Kar naenkrat sem se zavedala, da sploh ne razmišljam, kako naj usmerjam klientko, ampak, da me intuicija vodila sama po sebi. V očeh klientke sem začutila mir. Ustvaril se je varen prostor, v katerega je klientka z navdušenjem delila svoje vsebine. Če se sedaj spominjam, bi rekla, da sem bila v tistem trenutku zelo ponosna nase, saj sem začutila veliko samozaupanje. To ni tisti naučeni občutek, ampak tisti, ki globoko v meni govori, da res zmorem.

Vikendi osebne izkušnje so bili zame še večji izziv. Potekali so na način skupinske terapije, kjer smo se drug pred drugim razkrivali in prepoznavali svoje šibke, občutljive točke, obenem pa se naučili empatičnega poslušanja in vživljanja v vsebine drugih. Na začetku mi je bila skupinska dinamika rahlo tuja. Imela sem pomisleke o njeni učinkovitosti za naš učni proces, vendar se je čez čas izkazalo, da so moji dvomi neupravičeni. Vikende sem namreč res doživela kot en osebnostni preporod. Zaradi dobrega usmerjanja vodstva skupine, sem vsako »spremembo« v skupini poskušala analizirati in ovrednotiti njen pomen, tako zame kot za druge.

V okviru opravljanja obvezne psihosocialne prakse, je vsak od študentov doživel nekaj svojevrstnega, saj smo le-to opravljali v različnih inštitucijah. Moje delo je vključevalo predvsem delo z otroci in mladostniki. Tudi ta oblika študijske obveznosti je doprinesla k mojemu učenju. Bila sem postavljena v različne situacije in preizkušnje, ki so od mene zahtevale ustrezno ravnanje. Če sedaj preletim v mislih celotno prakso, ugotavljam, da sem včasih odreagirala neustrezno. Kljub temu pa sem prepričana, da so taki spodrsljaji zelo dobrodošli in pomembni za moj učni proces. Izpostavila bi, da so mi otroci in mladostniki pomagali pri prepoznavanju lastnih nepredelanih vsebin iz teh razvojnih obdobij, kar sem doživela kot velik izziv, s katerim se bom v prihodnosti aktivno spoprijela in se tako približala vrlinam, ki jih mora imeti dober psihoterapevt.

Če naredim celoten pregled moje prakse, ugotavljam, da so pri terapevtskem delu resnično zelo pomembni trije temeljni vidiki, o katerih smo se učili v zadnjih treh letih. Ti so: povpraševanje, uglaševanje ter udeleženost. Pomembno je bilo, da smo v vseh treh vrstah učnega procesa povpraševali druge o njihovih razmišljanjih, videnjih, občutkih in čustvih. Zelo velikega pomena so bili tudi ton glasu, geste, obrazna mimika. Kot napiše Erskine je uglaševanje način, s katerim klient odkriva, kako je biti v družbi nekoga, ki je pozoren na njegove potrebe in čustva, ki ga zanimajo stvari, ki so bile prej neprestano prezrte ali razvrednotene (Erskine idr., 1999, v Radanovič, 2008). Empatija, kot glavna sestavina uglašenosti, je nujno neobhodna lastnost dobrega terapevta, saj nam pomaga, da nas sogovornik doživi kot nekoga, ki mu je res mar za njegove težave. Udeleženost po Erskinu pomeni, da je terapevt pripravljen biti v polnosti prisoten v dogajanju s klientom. To zajema terapevtovo opazovanje, recipročno odzivanje na klienta, hkrati pa pripravljenost terapevta k tveganju, da se ga bodo klientove vsebine dotaknile (Erskine idr., 1999, v Radanovič, 2008). Ob navajanju vseh omenjenih prvin, znova in znova prihajam do zaključka, da je najbolj pomembna sestavina v vsakdanji komunikaciji ter tudi v psihoterapiji, odnos. Odnos je tisti, ki nam odpira oči in nam daje vpogled v lastne vrline in »napake«, odnos je skratka tisti, ki zdravi. Zato zaključujem z mislijo, da je potrebno strmeti k iskrenim in pristnim odnosom, tako v vsakodnevnem življenju kot v psihoterapevtskem prostoru, saj je to tisto, kar nas bo popeljalo do razumevanja lastnih in tujih potreb in želj. Seveda se moramo prej spoznati in se razumeti, da je iskrenost spet mogoča.

Čeprav bi želela čim prej začeti delati s klienti se zavedam, da sem šele na začetku poti. Pred menoj je še zajeten del specializacije, magistrski študij, osebna izkušnja in dolgotrajna študijska psihoterapevtska praksa pod supervizijo. Tako dolga študijska pot, ki združuje teorijo, lastno terapevtsko izkušnjo in prakso pod supervizijo, omogoča bodočim psihoterapevtom, da se tekom študija tudi osebnostno formiramo. Vsak zakaj ima svoj zato, tudi v psihoterapevtski edukaciji.

Avtorica: Kristina Žbogar, študentka bakalavreata psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

VIRI: 
Radovanovič, K. (2008). Onkraj empatije: terapija s kontaktom v odnosu. Kairos, (2), 63-72. Pridobljeno s https://www.skzp.si/wp-content/uploads/2016/02/Kairos_2008_let2_12-1.pdf

Slika: OliverKepka / https://pixabay.com/