Pa kaj se to pravi kuga? To je življenje, nič drugega.
Za naslov mojega prispevka sem izbral citat iz knjige Kuga, ki jo je napisal francoski pisatelj Albert Camus (1986, str. 351). Poleg njegove filozofije absurda se bom opiral tudi na stoično filozofijo. Osredotočal se bom na lekcije in nauke, ki danes morda niso najbolj popularni. Prizadeval si bom predstaviti, da so lahko izredno dobra strategija soočanja z današnjimi izrednimi razmerami.
V tem trenutku je na svetu zelo veliko ljudi, ki so se znašli v nepričakovanih okoliščinah zaradi koronavirusa sars-cov-2. Poleg povsem spremenjenih okoliščin, morda tudi zaradi njih, smo vsak dan bomardirani z vsemogočimi informacijami, ki zaradi narave in možnih posledic virusa poslabšajo naše duhovno zdravje. Strah, panika, negotovost in tesnoba se širijo hitreje kot sam virus. Vse to lahko ljudem vzbuja občutek nemoči. Hkrati smo zaradi poostrenih ukrepov več ali manj omejeni na kvadraturo našega stanovanja. Izleti so okrnjeni, na sprehode sicer lahko gremo, a še obstaja nevarnost, da se okužimo, če se družimo z drugimi ljudmi. Naši socialni stiki so obsojeni na telefonske pogovore in video klice. Pred ukrepi socialne izolacije nam je vse to, resnici na ljubo, povsem zadoščalo, v spremenjenih razmerah pa pogrešamo pristni človeški stik.
Sars-cov-2 je prvič izbruhnil na Kitajskem. Za nas je postal aktualen šele po tem, ko je izbruhnil v sosednji Italiji. Že leta 165 n.št. je takratni rimski imperij za dolgih 25 let ohromila strašna pandemija črnih koz, ki so jo kasneje poimenovali Antoninska kuga (tudi Galenska kuga). Podatki o natančnem obsegu pandemije se razlikujejo, a se vseeno večina avtorjev (Brunn C., 2007; Horgan J., 2019; Sabbatini S. In Fiorino S., 2009), ki je raziskovala njene razsežnosti, strinja, da so bile posledice kuge ogromne. Vplivala je na vojaški vpoklic, kmetijstvo, urbano ekonomijo ter državno blagajno, ki so jo zaradi te katastrofe izpraznili. Vplivala ja na rimske navade in tradicijo, kulturno izražanje, viri pričajo o preporodu duhovnosti in vere. Prav zaradi teh razmer so se začela razraščati monoteistična verstva, kot sta krščanstvo in mitraizem. Obdobje, ki so ga zaznamovale zdravstvena, socialna in ekonomska kriza, je velikemu številu barbarov omogočilo vstop v imperij. Zgodovinarji domnevajo, da so vse te okoliščine bistveno prispevale k zatonu rimskega imperija in njegovemu propadu na zahodu nekaj stoletij kasneje. Skupaj naj bi za posledicami kuge umrlo vsaj pet milijonov ljudi (Brunn C., 2007; Horgan J., 2019; Sabbatini S. In Fiorino S., 2009). Rimskemu imperiju je takrat vladal zadnji in danes najbolj znan stoik – Mark Avrelij (po njemu je kuga dobila ime, op.a.).
Mark Avrelij (167 n.št.) v svojem dnevniku zapiše, da bi se morali neprestano zavedati, da se je vse, kar se dogaja sedaj, zgodilo natanko tako tudi v preteklosti in da se bo zgodilo tudi v prihodnosti. Želel je povedati, da se je človeštvo rešilo prejšnjih kug, da se bo rešilo tokratne kuge in še mnogih drugih v prihodnosti. Za nas to pomeni, da se bo človeštvo rešilo bolezni COVID-19. Velik del stoičnega učenja vsebuje zavedanje, da precejšnjga števila zunanjih dejavnikov ne moremo nadzirati. To zavedanje je še posebej učinkovito in uporabno v težkih okoliščinah, ki so relativno stalne in predvsem neizbežne (Aurelius, 167 n.št.; Irvine, 2009; Pigliucci, 2017).
Stoicizem ponuja za današnje prevladujoče razmišljanje precej radikalne ideje. Še posebej v času pandemije bi morali predvsem razmišljati o njenih posledicah in o smrti na splošno. Aktualno dogajanje nam ponuja pomembno lekcijo. Vse prepogosto se šele v krizah zavedamo, kako smo krhki. Resničnosti človeškega obstoja ne moremo niti osamiti niti ji ubežati. Zavedajmo se svoje končnosti, saj smrti nihče ne uide. Noben človek, nobena država in noben planet niso tako posebni, kot bi si želeli misliti. Nič ni večno. Vsi smo v nemilosti zunanjih dogodkov, npr.: vulkani, asteroidi, poplave, potresi, požari, prometne nesreče, bolezni in virusi, zaradi katerih lahko umremo v vsakem trenutku. Res je, da lahko umremo kadarkoli, toda kakšno ceno plačamo, če se v strahu pred smrtjo odločimo za sebičnost in dvoličnost? Visoko, saj je odrekanje človeškosti zločin (Aurelius, 167 n.št.; Irvine, 2009; Pigliucci, 2017). Zato bi morali v tej krizi gojiti (stoične) vrednote, kot so ponižnost, prijaznost, ustrežljivost in modrost. Naša naloga je, da vztrajamo v prijaznosti in dobroti drug do drugega.
Trenutne razmere življenja v socialni izolaciji nam lahko pomaga osmisliti primer, povezan z življenjem enega najbolj znanih stoikov, Lucija Aneja Seneke. Irvine (1999) navaja, kako je bil Seneka večkrat izgnan iz svoje domovine in bil tako posledično brez stika s svojimi prijatelji, družino, domom. Mi smo zaprti v svoja stanovanja in hiše, a smo v primerjavi s Seneko v mnogo boljšem položaju. Če ne drugače, lahko vsaj virtualno ohranjamo stik z družino in prijatelji. Irvine (ibid.) piše, da pa Seneka v izgnanstvu ni bil povsem osamljen; s seboj je vsakokrat vzel tisto, kar se mu je zdelo najbolj pomembno – svojo vlogo v naravi in svetu, svoje vrednote. Menil je, da je um tisti, ki nas bogati. Po vsej verjetnosti je med izgnanstvom veliko bral, pisal in raziskoval naravo.
Musoniusa Rufusa je doletela podobna usoda. Irvine (ibid.) navaja, da ga nihče, ki ga je obiskal v izgnanstvu, ni slišal, da bi se pritoževal, ali ga videl brezvoljnega. Zaradi izgona je izgubil stik z domovino, obdržal pa je svojo vzdržljivost. Musonius je menil, da izgon (izolacija) človeka ne prikrajša, mu ne odvzame ničesar, kar bi bilo resnično vredno. Ne more nam preprečiti, da bi bili pogumni ali pravični. Če gojimo prave vrednote, nam izgon (izolacija) ne more škodovati ali nas ponižati. Če jih nimamo, se v izrednih okoliščinah lahko počutimo opeharjeni za mnogo tistega, kar menimo, da je vredno. Nesreča in zagrenjenost tako postaneta del nas (Irvine, 1999).
Na začetku omenjeni zgodovinsko bližji avtor Camus (1980, 1986), se je tako kot stoiki zavedal, da smo ljudje izjemno krhka bitja, v vsakem trenutku podvrženi dogodkom, ki lahko uničijo naša tako iluzorna prepričanja o tem, da smo malodane nesmrtni. Menim, da je COVID-19 »samo« zgodovinsko dramatiziran dogodek, ki nas opominja na utišano in umaknjeno pravilo življenja – zelo ranljivi smo, smrt lahko v vsakem trenutku vzame nas ali našega bližnjega. Pred pandemijo smo se dojemali za nesmrtne in se obnašali na način, ki ga je Camus (1986) preziral: obsedenost s statusnimi simboli, brezbrižnost do manj premožnih, starejših, obsojajoče in moralizirajoče vedenje. V zgodbi ljudje dojemajo kugo za nekaj srednjeveškega, kar se ne more zgoditi »nam«, kar se lahko zgodi samo »drugim«. Podobnost z aktualnimi dogajanji v Slovenji je očitna. Ena prvih uradno okuženih Slovencev, učiteljica v Šmarju pri Jelšah in reševalec iz metliškega zdravstvenega doma, sta bila deležna še kaj več kot zgolj obsojanja. V romanu so bili ljudje, o katerih je pisal Camus (ibid.), prepričani, da se kaj takega, kot je kuga, na razvitem Zahodu ne more zgoditi. Požvižgali so se na poročila o številu mrtvih, tako kot so si še nedavno številni zapirali oči o številu smrtnih žrtev iz le nekaj ur vožnje oddaljenega italijanskega Bergama. Camusov roman Kuga (1986) in moj zapis ne želita širiti panike, obsojati, spodbujati depresivnega nihilizma. Panika je odziv na nevaren, a kratkotrajen dogodek, ki se mu lahko izognemo in si s tem zagotovimo varnost. Camujev (ibid.) vidik pa je, da kljub vsemu tiste dokončne varnosti, občutka, da nam prav nič ne more do živega, ni. Je povsem nemogoča.
Ljudje smo nagnjeni k pripisovanju pomenov dogodkov nadnaravnim silam. Na ta način si te dogodke osmislimo in posledično lahko z njimi lažje živimo in manj trpimo. Avtorji (Greenberg, Solomon in Pyszczynski, 1997) navajajo, da strah pred smrtjo ljudi motivira, da skonstuirajo smiselen pogled na svet. Ta pogled daje našemu življenju pomen ter zmanjšuje tesnobo pred smrtjo. Razsikava (Norenzayan in Hansen, 2008) je pokazala, da zavedanje smrtnosti zagotovo poveča tendenco, da verjamemo v nadnaravne razloge za dogodke. Vera v Boga se namreč v nevarnih razmerah poveča. V Camusovem (1986) delu lik duhovnika med maševanjem naznani, da je kuga božja kazen. Zdravnik Bernard Rieux se z njim ne strinja, ko pravi: ''Preveč sem preživel po bolnišnicah, da bi mi bila všeč ideja kolektivne kazni'' (Camus, 1986, str. 214). Njegovo mišljenje skozi branje knjige lahko razumemo tako, da božji ali vesoljni načrt ne obstajata in da je trpljenje zato povsem naključno. Rieux je na vprašanje, kdo ga je vsega tega naučil, rekel zgolj: ''Beda'' (Camus, 1986, str. 216). Kako se torej soočiti z bedo in trpljenjem?
Epiktet, še en starogrški filozof stoicizma, bi rekel, da se je treba z realnostjo življenja soočiti iz obraza v obraz, s pogumom. In realnost vključuje dejstvo, da nihče ni nesmrten, nihče ni ''naš'' v smislu, da nam neka oseba pripada. Nenazadnje ni niti naš način življenja povsem naš. Vse mine. Vse se enkrat konča. Soočanje z realnostjo nas obenem opomni, da moramo uživati in ceniti ljudi, ki nas obdajajo. Ne smemo jih dojemati kot samoumevne, nekega dne jih namreč ne bo več in razlog za hvaležnost bo minil (Pagliucci, 2017). Podobno se nam dogaja tudi zdaj. Način življenja, kot smo ga poznali do nedavnega, nam je bil odvzet. Nekateri so izgubili službe, nekateri zaradi virusa celo svoje ljubljene. Upam si trditi, da je prav vsak od nas v tem obdobju nekaj izgubil. V vsakem trenutku življenja bi se morali zavedati, da prav nič ni večno. To je lahko tudi pozitivno, saj bo tudi ta kriza minila. Naše življenje bo vseeno nekaj časa še povsem drugačno, kot smo ga bili vajeni. Prilagoditi se bomo morali novim razmeram, časa za stvari, ki jih lahko opravljamo v času izolacije, ne bo več. Izolacija in brezdelje (ne za zdravnike, prodajalke, poštarje, voznike in še koga) je zato idealen čas za samorefleksijo. Čas za razmislek o marsičem, za kar prej enostavno ni bilo časa. Čas za razmislek o službi – je to, kar delam, res nekaj, čemur želim posvečati svoje življenje? Čas za razmislek o prijateljih, družinskih članih, hobijih, vrednotah, priložnost za refleksijo o vsem, kar potrebujemo in česar ne. Razmislimo lahko o nepotrebnem nakupovanju, o tem, kako se osredotočati nase, o sreči, ki je ni mogoče najti zunaj, temveč le v nas samih. Stremenje po zunanjih materialnih stvareh na dolgi rok ni najbolj optimalno početje. Izolacija je lahko družbena priložnost za razmislek o tem, kako se lahko izognemu zasužnjevanju denarja in nakupovanja. Ozrimo se naokoli in si odgovorimo, kako malo zares potrebujemo za življenje.
Če smo člani skupine, je večja verjetnost, da bodo naša ravnanja in mišljenja sledila skupinskim, ki pa niso vedno enaka tistim, kot če bi bili sami (Bourg Carter, 2012). Zato izkoristimo ta čas samote in se vprašajmo o naših željah in hrepenenjih. Kaj je resnično samo naše? V samoti, brezdelju in dolgočasju vznikne na površje ustvarjalnost, ki se morda v času ''normalnega'' življenja zaradi naglice in vsakodnevnih obveznosti ni mogla v polnosti izraziti.
Toda vrnimo se za trenutek nazaj na doživljanje v socialni izolaciji. Že sama ideja, da moramo biti zaprti za štirimi zidovi, nam lahko povzroči močan občutek tesnobe. Spomini na preteklost, ko smo se lahko preprosto gibali, se lahko hitro prikradejo v naše misli in še otežijo okoliščine. Toda kaj sploh je svoboda? Kako jo lahko doživljamo, ko smo ujeti? Naše doživljanje se deli na notranji in zunanji svet. S čutili zaznavamo impulze zunanjega okolja, ki jih nato razlagamo in presojamo s pomočjo miselnih mehanizmov, okvirjev, predsodkov, perspektiv. To pomeni, da lahko vsak um na drugačen način doživlja enak dogodek. Kar je nekomu sprejemljivo, je drugemu nesprejemljivo. Budistični menihi se recimo prostovoljno umaknejo v jame nekje visoko v gorah in tam preživijo mesece samote v meditaciji. Kljub različnim perspektivam pa smo še vedno odvisni od zunanjih okoliščin. Camus (1980) in stoiki (Irvine, 2009; Pagliucci, 2017) so bili mnenja, da nad življenjem in smrtjo ter zdravjem in boleznijo nimamo nobenega nadzora. Camujev (ibid.) pogled bi lahko strnili v to, da ljudje v bistvu sploh nismo svobodni.
Tudi Becker (1997) piše podobno. Pravi, da si ljudje ne želimo priznati, da smo glede naše resničnosti temeljno neiskreni, da v resnici nimamo nadzora nad svojim življenjem, da smo nesamostojni, da se zanašamo na nekaj, kar nas presega. To ni nujno Bog ali neka močnejša oseba. Lahko je dejavnost, ki nas popolnoma prevzame. Pogum da ''smo'', črpamo iz nečesa, do česar čutimo močno strast in odločnost. Lahko je zavzetost do igre, hobija, stanja na bančnem računu, števila spolnih partnerjev ali načina življenja, ki nas kot udobna mreža drži na površini tako, da se ne zavedamo samih sebe in dejstva, da se ne zanašamo sami nase. Vsi smo notranje gnani, da se podpiramo na način, da pozabljamo, kakšne laži smo si ustvarili, zato da bi živeli mirno in spokojno.
V času socialne izolacije so naše aktivnosti omejene, strastni konjički na prostem prepovedani. Naš način življenja je torej zelo okrnjen. In prav to je izziv. Obsojeni smo na življenje za štirimi stenami, s komer koli že bivamo. Becker navaja (ibid.), da vstopamo v simbiotična razmerja z namenom, da bi dobili tisto varnost, ki jo potrebujemo, da bi ublažili tesnobo, osamljenost in občutek nemoči. Vendar nas ta razmerja še bolj zavezujejo in zasužnjujejo, ker podpirajo laž, ki smo jo izoblikovali. Toda prav zato, da bi bili bolj svobodni, se jim upiramo. Zdaj lahko spoznamo, zakaj je lahko v teh izrednih časih življenje v dvoje (z otroki, s starimi starši) za štirimi stenami 24 ur na dan tako zahtevno.
Camus (1980) je v Sizifovem mitu omenjal Sizifa kot prispodobo za človeštvo in bralca povabil, naj si ga predstavlja srečnega. Če ga parafraziram: edini način, da se soočimo z nesvobodnim svetom je, da postanemo absolutno svobodni, da je naša eksistenca sama dejanje upora. Ta razmislek je lahko v uteho tudi vsem tistim, ki so prepričani, da so vladni ukrepi neustavni in nehumani. Zaenkrat so morda tako močne omejitve nujne zaradi preprečitev širjenja virusa. Lahko bi se sicer strinjal, da država daje vtis, da manjkajo varovalke, ki bodo poskrbele, da se bodo naše pravice in svoboda vrnile, ko bo nevarnosti konec, in da bi se bilo treba upreti ukrepom že sedaj. Toda kakšen upor bi šele to bil, če bi navkljub vsem tem omejitvam vsi ljudje enostavno postali srečni? Svoboda je namreč izbira perspektive (Camus, 1980).
Ko uživamo v nečem, česar ne bi smeli početi, se lahko psihološko sprostimo. To ne pomeni, da se ne bi smeli boriti za svobodo in bi morali trpeti krivico. Camus (1980, 1986) nam v svojih delih sporoča, da izbiro imamo. Lahko izberemo, na kakšen način bomo doživljali svobodo; ni potrebno, da bi se počutili ujete, četudi smo fizično omejeni s štirimi stenami. Če lahko zamejimo željo po tem, da bi bili tam zunaj, in začnemo uživati v nečem, v čemer se načeloma uživati ne da, nam zunanje sile ne morejo več do živega. Ali ni uživanje v kazni najbolj ultimativno dejanje upora? In na koncu še najpomembnejše – nihče od nas ne more biti imun na kugo (smrt), ki jo nosimo v sebi kot je omenil camus. Memento mori.
Avtor:specializant sistemske psihoterapije
VIRI:
Aurelius, M. (167 n.š.). Meditations [E-book]. A Public Domain Book. Pridobljeno s http://www.gutenberg.org/ebooks/2680
Becker, E. (1997). The denial of death. Free Press. Pridobljeno s https://www.amazon.in/Denial-Death-Free-Press-Paperback/dp/0684832402
Bruun, C. (2007). The Antonine plague and the ‘third-century crisis.’ Crises and the Roman Empire. Pridobljeno s https://brill.com/view/book/edcoll/9789047420903/Bej.9789004160507.i-448_016.xml?crawler=true&language=de
Camus, A. (1980). Mit o Sizifu: esej o absurdnem. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
Camus, A. (1986). Tujec ; Kuga. V Ljubljani: Cankarjeva Založba.
Greenberg, J., Solomon, S., in Pyszczynski, T. (1997). Terror Management Theory of Self-Esteem and Cultural Worldviews: Empirical Assessments and Conceptual Refinements. Advances in Experimental Social Psychology Advances in Experimental Social Psychology Volume 29, 61–139.
Horgan, J. (2019, Maj 02). Antonine Plague. Ancient History Encyclopedia. Pridobljeno s https://www.ancient.eu/Antonine_Plague/
Irvine, W. B. (2009). A guide to the good life: the ancient art of Stoic joy. Oxford: Oxford University Press.
Pigliucci, M. (2017). How To Be A Stoic: ancient wisdom for modern living. London: Rider.
