Vsak je sam svoje (ne)sreče kovač
Kratek teoretični prispevek o "umetnosti" človeka, da sam zatava proti nesreči.
Zelo pogosto se znajdemo v situacijah, ki so nam nenavadno znane, a hkrati zelo neprijetne in se začnemo spraševati, kako to, da se nam ponovno dogaja enako. Kako to, da si hči alkoholika, ki si je obljubila, da nikoli ne bo poročena z nekom, ki ima težave z alkoholom, izbere ravno moža, ki rad pogleda v kozarec? Kako to, da se oseba po prekinitvi razmerja z nasilnim partnerjem ponovno znajde v rokah nasilneža?
Številne oblike čustvenih ran iz zgodnjega otroštva pomembno vplivajo na razvoj osebnosti. Zapuščen otrok, s katerim so slabo ravnali, se zelo zgodaj nauči, da samega sebe »ne sme imeti rad« ali se celo prezira in se sam sebi gnusi. To boleče in zgodnje spoznavanje je še toliko bolj dramatično, ker se dogaja v starosti, ko otrok nima kritične razdalje do svojih staršev in jim brezmejno zaupa. Otrok si to razloži tako, da ni vreden ljubezni in si ga ne zasluži. Tovrstno prepričanje bo trajno zapisano v spominu in podzavesti otroka predvsem, če v času rasti in razvoja ne doživi drugačne, bolj pozitivne izkušnje. Tako bosta "neljubezen" in razočaranje postala sinonima za "resničnost sveta". Oseba, ki je bila žrtev nezadostne ljubezni in slabega ravnanja, je nagnjena k temu, da ponavlja prvotni scenarij svojega otroštva. Nesreča se mora ponavljati, bodisi na popolnoma enak način, bodisi v obliki simboličnega obnašanja. Obenem je prepričana, da je to vse njena krivda (Salem, 2005).
Gre za dinamiko kompulzivnega ponavljanja. Ponavljajo se iste napake v medosebnih konfliktih v novem okolju in z novimi ljudmi. Najbolje bi to opisali z začaranim krogom, v katerem se ponavljajo načini čutenja, vedenja in delovanja. S tem pojavom so se že od nekdaj ukvarjali veliki misleci. Kierkegaard je osvetlil razmerje med ponavljanjem in spominom, kar je močno vplivalo tudi na Freuda, ki je pojem kompulzivnega ponavljanja vključil v svojo psihoanalitično teorijo. Freud je prišel do zaključka, da je mehanizem ponavljanja tudi tista gonilna sila, ki aktivira potlačene izkušnje iz otroštva. Nerazrešene čustvene in miselne vsebine iz otroštva, ki niso bile nikoli razrešene, se bodo v kasnejšem življenju ponavljale, vse dokler ne bodo dobile ustreznega odgovora (Gostečnik, 1997).
Kot sem že omenila v uvodu, poznamo vsi ljudi, ki gredo neverjetno daleč, da bi se naposled znašli v situacijah, ki se zanje slabo končajo. Freud (1920, v Kahn, 1997) pravi, da se na prvi pogled zdi, da si oseba znova in znova prizadeva doseči srečen konec v neki zgodnejši situaciji, ki se ni končala srečno. A stvari potekajo nekoliko drugače. Če bi oseba naposled dosegla srečen konec, bi se ji zdelo, da je s tem pokvarila svojo izkušnjo. Freud je menil, da je prav velika bolečina, ki jo je oseba izkusila v preteklosti, tisto, kar jo neustavljivo vleče v ponavljanje enakega vedenja.
Po krajši teoretični podlagi morda lahko najdemo odgovor na vprašanje: "Zakaj tako zvesto vztrajamo v svoji psihični nesreči?" S tem, ko ponavljamo in odigravamo stare situacije, ohranjamo občutek varnosti ter se želimo izogniti tesnobnosti in ohraniti kohezivnost jaza. Groza nas je soočanja z novim; nove izkušnje nas plašijo, saj se bojimo neznanega. Staro in domače se ponovi vsakokrat, ko nam grozi notranja ali zunanja nevarnost. Kljub dejstvu, da nam vedenje oziroma vzorec prej škoduje kot koristi, se ga bomo oklepali, saj smo ga razvili v zgodnjih in pomembnih odnosih. Naša nagnjenost, k temu, da poskušamo trenutna razmerja strpati v stare vzorce, nam vsem otežuje življenje (Kahn, 1997).
Vendar pa lahko z delom na sebi v kakovostnem terapevtskem odnosu spremenimo moteče oblike vedenja in jih nadomestimo z drugimi, bolj konstruktivnimi ter s tem pomembno vplivamo na kakovost lastnega življenja.
Piše: Leja Mikić, študentka podiplomskega študija psihoterapevtske znanosti, specializantka psihoanalitične psihoterapije
Viri in literatura
Gostečnik, C. in Kovač, E. (1997). Človek v začaranem krogu. Brat Frančišek: Frančiškanski družinski center. Pridobljeno 17. 8. 2019 na spletnem naslovu http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ZWXIKZAH/070518d8-0296-47f7-8fb5-1f90d9793999/PDF
Kahn, M. (1997). Between therapist and client: The new relationship. New York: St Martin's Press.
Mihelač, Š. (ur). (2005). Družinski psihološki priročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Viri slik