Supervizija

Je proces interakcije, v katerem je vsak udeleženec akutno senzitiven na input in odgovore vsakega drugega (Praper,1999; po Dewald, 1987). Supervizija postaja vse bolj odprt prostor strokovne varnosti in čustvene kreativnosti, ki zahteva kompleksno delo na najrazličnejših področjih terapevtskega, pedagoškega in socialnega dela. S tem pa postaja tudi središče ustvarjanja novih strokovnih pristopov in generiranja znanja, ki ga zahteva delo z ljudmi v sodobnem času (Rožič, 2015).

Cilji tega procesa so:

• Ozaveščanje latentnega materiala,
• Pridobivanje izkušenj o lastnem vnosu v terapevtski proces,
• Urjenje v vlogi psihoterapevta,
• Izobraževanje (in nenazadnje pridobivanje profesionalne identitete).

Ko želimo podati osnovno shemo različnih supervizijskih modelov, se naslanjamo na t.i. konceptualni zemljevid (Bernard in Goodyear, 2004), ki sta jih razdelila v tri široke kategorije:

• Modeli, ki temeljijo na psihoterapevtskih teorijah;
• Razvojni modeli;
• Modeli socialnih vlog.

V okviru psihodinamske supervizije so se razvili trije modeli:

• V pacienta usmerjeni klasični model;
• V terapevta usmerjeni model;
• Supervizijsko matriko usmerjeni (relacijski) model.

V relacijskem modelu supervizorjeva avtoriteta izvira iz njegove zmožnosti, da sodeluje, reflektira, odigrava in interpretira relacijske teme, ki se pojavljajo v terapevtski ali supervizijski diadi. Avtoriteta izvira iz sposobnosti procesiranja izkušnje, ki se odvija v supervizorju in supervizantu. Supervizor je aktiven udeleženec vzajemnega supervizijskega procesa (Frawley-O Dea in Sarnat, 2001, po Rožič, 2015).