sl
Kategorija:
SFU Ljubljana
Objavljeno: 21. 05. 2019

Izgorelost - Generalno čiščenje

Vžigalice

Vse več posameznikov, ki prihajajo v naše prakse po psihoterapevtsko pomoč, prihaja s simptomi izgorelosti. Prihajajo posamezniki različnih starostnih skupin, največje število seveda je iz aktivne populacije, od 30 do 50 let, kateri imajo po navadi še majhne ali šoloobvezne otroke. Zadnje čase pa prihajajo vedno mlajši, mladostniki pred maturo ali sredi študija, pa tudi starejši od 50 let, ki so še zaposleni, doma pa imajo ostarele starše za katere skrbijo.

Zdi se, da epidemija izgorelosti zajema ves spekter aktivnega prebivalstva in vedno pogosteje sem spadajo tudi mladostniki.

Zakaj tak porast v zadnjih letih, se sprašujemo in zakaj niso izgorevali naši starši, ko so spadali med aktivno prebivalstvo?

Sprememba družbe in vpliv narcisistične kulture sta pomembna indikatorja za nastalo situacijo, saj se je družba iz časa aktive naših staršev pa do danes drastično spremenila.

Po Lashu je značilno v narcisistični kulturi to, da se posameznik preko celega delovnega dne izčrpa, za odnose mu ne ostane kaj dosti časa in energije, kar rezultira v fantastičnega potrošnika, saj s tem blaži praznino. Prej poznane tradicije počasi izginjajo, predvsem identifikacija z podjetjem ali inštitucijo za katero delaš, kar so naši starši dobro poznali. Kot je ubesedila Renata Salecel, ki pravi da je danes malo delovnih okolij, kjer bi ljudje čutili podobno in močno identifikacijo kot v preteklosti. Ideologija »vzemi ali pusti«, prekarne zaposlitve in porast krutosti na delovnem mestu so privedli do tega, da na racionalni ravni mnogo posameznikov ne čuti pretirane ljubezni do institucija, v kateri delajo. Na nezavedni ravni pa zaveza paradoksalno obstaja  - in to v obliki tesnobe, občutku krivde in želje po potrditvi, zaradi raznih oblik poniževanja, sporočil da je vsak zamenljiv in kadarkoli odpustljiv, od tu izhaja ta posebna vrsta izmučenosti še dodaja Saleclova.

Kot vidimo izgorelost ne izhaja od preveč dela, sicer bi bili zgarani, izhaja iz odnosov, prvenstveno iz odnosa, ki ga imamo sami s seboj. Že leta 1974 je Herbert J. Freudenberger uporabil izraz Izgorelost predvsem za ljudi, ki pri svojem delu izstopajo. Izgorelosti so prav tako bolj izpostavljeni ljudje, ki delajo na specifičnih področjih recimo nasilje v družinah in pri njihovem delu ni napredka, ni pozitivnih izidov. Prav tako so izpostavljeni zdravniki in šolniki, ki delajo v rigidnih sistemih kjer so nemočni, poročajo o tako imenovani moralni poškodbi, kot globoki rani duše, ki preseka identiteto in odnos z družbo, ker so prisiljeni delovati v nasprotju s svojimi najglobljimi vrednotami.

V terapiji je izgorelost potrebno gledati iz širšega konteksta, iz sistema v katerega je vpet posameznik, ter upoštevati vse telesne simptome, saj je izgorelost nenazadnje telesna bolezen z odslikavo na psihi, vendarle pa je izgorelost nemalokdaj upor telesa.

Kaj pa psihoterapevti? Koliko izgorelosti naj bi se pojavljalo naših vrstah? Delo terapevta je vse prej kot enostavno, predvsem pa ne smemo pozabit, da celoten delovni dan preživimo v odnosih, kjer se srečujemo z vse prej kot lahkimi zgodbami in verjetno kakšna vsebina odide tudi z nami domov. Da kovačeva kobila ne bi bila bosa, je tudi pri na terapevtih potrebno videti celoten sistem v katerega smo vpeti, poskrbeti za fizično kondicijo, predvsem pa negovati zadovoljujoče odnose tam, kamor se vračamo vsak dan iz svoje prakse.

 

Urška Batellino