enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 20. 09. 2018

Življenje z depresijo – osebna izkušnja

ptice

Z depresijo sem se prvič srečala, ko sem bila stara 23 let. Sočasno sem se spopadala tudi z obsesivno kompulzivno motnjo, vendar pa bom o njej pisala malo kasneje.

Pred prvo epizodo sem bila polna življenja, rada sem uživala in imela sem veliko prijateljev.  Spomnim se koliko sem se presmejala. Nobene skrbi ni bilo na tem svetu. Potem pa so se stvari spremenile. V bistvu sploh ne vem kdaj, ampak počasi se je vse spremenilo. Žalost je postala spremljevalni del mojega življenja. Sploh ne vem kdaj sem se zaprla sama vase, za prijatelje nisem imela več ne volje ne moči, vse je bilo temno in negativno. Edino kar sem si želela je bilo spati in spati. Stanovanje sem imela zanemarjeno, za pospravljanje nisem imela energije, bila sem samo doma, veselje, ki sem ga včasih občutila pa je bil samo še spomin. Čustva, ampak samo negativna, so bila tako zelo močna. Spomnim se joka, neprestanega joka. Še vedno se spomnim parih trenutkov ko sem se zavedala kako zelo močna je depresija in v kakšnem primežu me ima.        

Spomnim se da sem sedela v avtu, na križišču in čakala na zeleno luč. Vzporedno se je pripeljal avto z nalepko »Žale«. V tistem trenutku me je zajela tako grozna žalost, da sem dobesedno bruhnila v jok. Stiska, ki sem jo občutila je bila tako grozna, da bi v tistem trenutku potrebovala da bi nekdo segel v moje prsi in iz njih iztrgal gromozanski kamen ki je ležal na meni. Ne znam opisati… Avto sem zapeljala na prvo avtobusno postajo in jokala in jokala. Želela sem izjokati vso tisto težo, pa ni šlo. Enako se mi je zgodilo ko sem videla starega človeka ali poškodovano žival ali pa… v bistvu karkoli kar je imelo rahlo žalosten pridih.

Začela sem se zatekat k hrani, se izredno zredila in tako je prišel še sram. V tistih redkih trenutkih, ko sem dejansko začutila da bi mogoče odšla na kavo s kakšno kolegico, je zmagal sram. Strah me je bilo kaj si bodo mislili o meni ker sem se tako zelo zredila.

Hudo je bilo tudi to, da mi ni nihče verjel in da so me označevali kot leno ali pa so mi rekli, da sem se zapustila, da se samo delam in da naj se neham smiliti sama sebi.

Obiskovala sem psihiatre, ki so mi predpisovali zdravila. Stanje se je po zdravilih izboljšalo, ko pa sem prenehala z jemanjem zdravil so se prej ali slej ponovno pojavili simptomi depresije. Končno sem, po desetih letih, zbrala pogum in se odpravila na psihoterapijo. Po šestih mesecih psihoterapije sem prvič v desetih letih občutila neko vero v to, da bom nad depresijo zmagala. Občutka ne znam opisati… Vedela sem, da mi bo uspelo. Tako sem po približno sedmih mesecih psihoterapije, po posvetu s psihiatrom, počasi prenehala jemati zdravila in tako sem počasi začela jemati življenje nazaj v svoje roke.

Občutki so bili… čudni… Slišalo se bo smešno, vendar se mi je zgodilo… Barve so bile bolj žive, okolica je bila ista in hkrati drugačna, bolj živa, vonj v zraku je bil bolj intenziven, imela sem več energije. Spet sem se lahko smejala.

Ko sedaj pišem o vsem tem imam v grlu nekakšen cmok, v očeh pa se mi nabirajo solze, ker se še vedno spomnim kako hudo je bilo. In ker sem tako srečna, da sem se zvlekla iz te groze.

Še vedno me je groza, ko pomislim da sem zamudila deset let svojega življenja, hkrati pa sem neizmerno srečna, da sem svoje življenje dobila nazaj in da lahko končno spet počnem tisto kar mi je v življenju res pomembno in kar me veseli.

 

Piše: študentka SFU Ljubljana

Fotografija: Pexels