Zapri meni
sl
Select language
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2017/18
Kategorija:
Ambulanta
Datum objave: 06. 07. 2017

Življenje s psihozo

rdeče skale

Preden povzamem svoja doživetja in izkušnje, ki sem jih kot ko-terapevtka dobila v terapevtski skupini pacientov s shizofrenijo, bom zaradi boljšega razumevanja navedla nekaj teoretičnih izhodišč.

 

Psihoza je resna duševna motnja - motnja delovanja možganov. Bolniki doživljajo blodnje (misli in napačne ideje, ki se zdijo bolnikom povsem realne, drugi pa jih ne razumejo ali se z njimi ne strinjajo) in halucinacije (vidijo, vonjajo, okušajo ali slišijo stvari, ki jih drugi ne, ali slišijo govoriti glasove o njih).

Psihoz je več vrst: shizofrenija, paranoja, psihoze zaradi uživanja škodljivih snovi (npr. alkohola, marihuane), psihoze po poškodbi glave, psihoza v okviru demence.

Psihoza prizadeva enako pogosto moške in ženske, le da te zbolijo v povprečju pet let pozneje. Ponavadi se pojavi v zgodnjem odraslem obdobju, med dvajsetim in tridesetim letom. Za njo zboli približno 150 ljudi od 100 000, kar pomeni, da je bolezen razmeroma redka.

Simptomi psihoze prizadenejo vsa področja človekove duševnosti: zaznavanje, mišljenje, čustvovanje, spoznavanje, vedenje in običajno poteka v ciklih - zagonih, ko se poslabša, nato pa spet izboljša. Vmes so tudi obdobja, ko se zdi pacinet povsem zdrav. Vendar pa v obdobju akutne ali pa psihotične faze ne more logično razmišljati in včasih tudi v celoti izgubi občutek, kdo je on sam in kdo so drugi. V tem obdobju ga obvladujejo blodnje, halucinacije ter neorganizirano mišljenje.

Ena najtežjih značilnosti psihoze je, da bolnik ne verjame, da je bolan. Občutki, misli, glasovi, vse se mu zdi realno, vse se mu "res dogaja". Zato težko verjame tistim, ki mu govorijo, da gre za bolezen. Temu pojavu pravimo nekritičnost do bolezni. Včasih zaradi nekritičnosti bolnika s psihozo pripeljejo in sprejmejo v bolnišnico brez njegove privolitve, proti njegovi volji. Šele, ko se z zdravili dovolj pozdravi, da nima več nerealnih blodenj in halucinacij, lahko sam spozna, da je imel psihozo in da je bilo zdravljenje potrebno. Nekritičnost je tudi razlog, da bolniki s psihozo velikokrat prenehajo z jemanjem zdravil, čeprav jim je zdravnik svetoval, da jih redno uživajo.

 

Pozitivni simptomi psihoze

Blodnje so nenavadne misli, ki nimajo realne osnove. Tako lahko na primer bolniki verjamejo, da jim nekdo sledi, jih snema in jim prisluškuje, ali pa jim hoče škodovati; lahko verjamejo, da nekdo "bere" njihove misli ali da jim "pošilja" misli v glavo; lahko so prepričani, da nekdo kontrolira, kaj mislijo in čutijo, ali pa jim ukazuje, kako naj ravnajo; lahko mislijo, da so neke druge osebe ali da imajo v sebi nenavadno moč in sposobnost.

Halucinacije so motnje zaznavanja. Bolniki s psihozo najpogosteje slišijo glasove (prisluhi), ki komentirajo njihovo vedenje, včasih jih žalijo ali pa jim ukazujejo. Včasih vidijo stvari, ki jih v resnici ni (prividi). Lahko pa bolniki tudi vonjajo smrad oz. druge nenavadne vonjave ali občutijo dotike po koži, zbadanje in bolečino po telesu, takrat ko za to ni nobenega telesnega razloga (halucinacije telesnih občutkov).

Neorganizirano mišljenje pomeni, da si misli ne sledijo v logičnem zaporedju, pač pa je zveza med njimi slaba ali pa je sploh ni. Tako bolniki skačejo iz ene teme na drugo, ne da bi opazili, da med njimi ni nobene logične zveze.

 

Negativni simptomi psihoze

Negativni simptomi psihoze so: socialni umik, neustrezno in plitko čustvovanje ter ravnodušnost in pasivnost. Bolniki lahko govorijo z monotonim glasom brez čustvene spremljave, in tudi sicer ne zaznajo pri sebi nobenih čustev. Negativni simptomi so lahko po prvem obdobju bolezni bolj obremenjujoči za bolnika in njegovo družino od pozitivnih, ki se ponavadi hitreje ublažijo ali celo minejo.

Dokončnega odgovora na vprašanje, kaj je vzrok za psihotične motnje, ne poznamo. Najverjetneje gre za preplet več notranjih in zunanjih dejavnikov. Dejavniki, ki naredijo osebo dovzetnejšo za nastanek psihoze, so dednost, poškodbe možganov pred in ob rojstvu ter okužbe v zgodnjem obdobju življenja. Dejavniki, ki lahko sprožijo nastanek psihoze, so stres, obremenitve, ki jih prinese življenje, neprijetni dogodki v okolju, izgube (smrt v družini, razpad zveze, izguba delovnega mesta) in jemanje prepovedanih drog. Psihološke teorije psihotičnih motenj govorijo o tem, da je med poglavitnimi razlogi za nastanek psihoze motnja v doživljanju "sebe" kot omejenega od okolja, da so torej meje med "jazom" in okolico bolj ali manj nekonsistentne. Z razlogi za nastanek takšnih stanj se ukvarja več teorij, med katerimi sta v ospredju dve. Prva predvideva, da je razlog za nastanek psihoze zgodnji duševni konflikt ter posledična regresija ego in superego funkcij. Druga je šola ego deficita, ki razlog za nastanek psihoze vidi v deficitu osebnosti (ega), ki ni sposobna vzpostaviti ali zadržati ponotranjenih objektnih odnosov (odnosov s pomembnimi osebami), posledica tega pa so motnje v doživljanju samopodobe in odnosa z osebami.

Poznamo že vrsto zdravil, antipsihotikov, ki pomagajo uravnovesiti biokemično neravnovesje v možganih. Ta zdravila zmanjšujejo halucinacije in blodnje ter izboljšajo miselni tok, tako da postane bolj urejen in logičen. Vendar ta zdravila psihoze pacienta ne pozdravijo. Zato po prenehanju jemanja ali ob nerednem jemanju zdravil velikokrat pride do ponovnega poslabšanja in pojava halucinacij in blodenj. Kljub temu, da ta zdravila le blažijo simptome in psihoze ne pozdravijo, jih je najpogosteje za normalno življenje nujno redno jemati, menijo mnogi strokovnjaki. Sama sem mnenja, da to drži, vendar je nujno potrebno vsakega posameznika obravnavati skrbno, odgovorno, strokovno, in se zavedati, da ima lahko vsak posameznik svoj oziroma drugačen izid zdravljenja ali obravnave, zato je raziskovanje in zanimanje za pacienta zame izjemnega pomena, oboje sta nujna elementa za uspešno delo.

 

Svoje začetke bivanja v skupini s shizofrenimi pacienti (z negativno simptomatiko) bi opisala najbolje tako, da sem jih pričela spoznavati in poskušala čim bolj začutiti. Vsakega posebej in vse hkrati.  Moj prispevek k skupini je bil, da sem podobno kot terapevt skrbela, da smo se o čem pogovarjali. Pogovori so usmerjeni na teme iz vsakdanjega življenja, nekakšna refleksija preteklega tedna in druge spontano nastale tematike.

Glede na to, da so si po osebnostni struktruri zelo podobni, tudi kar zadeva finančno dovolj dobro preskrbljenost s strani njihovih živečih staršev, bi jih lahko kot skupino opisala nekako takole: urejen zunanji videz, inteligentnost (zdravnik, profesor glasbe, nekoč uspešen podjetnik v gradbeništvu…), osiromašenost čustvovanja, togost, malo zanimanja za aktivnosti in druženja, umik vase, nesproščenost, na srečanje nikoli ne zamudijo oziroma izostanejo. Svojo bolezen doživljajo kot nekaj dokončnega, na kar ni možno vplivati, in imajo urejeno življenje. Kolikor vem, je poleg njihovih staršev skupina edini odnos, v katerega so bolj trajno in pogosto vpleteni.

Moja želja, ki je seveda nikoli nisem izdala njim na glas, je bila, da bi si vsaj malo lahko “spremenili” svoj vsak dan na bolj prijeten ali bolj doživet, da bi si  ga nekako “začinili” in prav v zvezi s tem sem želela raziskovati, kaj so njihove morda neizrečene želje, zanimanja…, da bi jih lahko postopoma vzpodbudila ali pa jih motivirala, da je možno z željo, voljo in pogumom premostiti tudi ovire ali celo zaupati, da so te ovire le del njihove bolezni in da je možno tudi iskati in najti nekaj, kar bi lahko čutili. Čutili vsaj podobno kot pred boleznijo. Vendar so njihovi odgovori o njihovih željah skromni, nekje globoko izgubljeni, nekako so vdani v usodo. Spoznala sem, da je kljub temu, da je preteklo že 8 mesecev, odkar sem z njimi, to šele začetek, pri čemer imam upanje za vse od njih, da bodo našli pri sebi kakšno majhno “izgubljeno” željo.

Ta poseben občutek, ki sem si ga izoblikovala glede tega, na kakšen način in s kakšnimi temami so se člani skupine pripravljeni soočati, da je dovolj varno zanje, sem gradila postopoma, premišljeno in z ustrezno stopnjo distanciranosti do tem, ki zadevajo informacije v povezavi z boleznijo in njihov notranji svet, ki je skorajda nedostopen. Pomembna se mi zdi Branetova (mentor in terapevt) in moja uglašenost nanje, to pomeni, da njihovo zanimanje ali nezanimanje (odpor), neverbalne kretnje, prepoznavava, da lahko ohranjava varno vzdušje v skupini.

Menim, da je za osebe, ki trpijo za psihozo, izjemnega pomena varen odnos. Če so starši še živi, je ponavadi v prvi vrsti to odnos z njimi, poleg staršev pa je dobro, če taka oseba ustvari še kakšen stik, da se lahko pogovarja o bolezni s svojim zdravnikom, v podporni skupini ali s psihoterapijo, ter da si ustvari in neguje stik z ljudimi, ki so mu blizu in mu zaupajo.

Zame osebno ni nihče s psihozo običajen posameznik. Vsak od njih je junak svojega življenja in vsega občudovanja vreden, saj se mora soočati z lastnimi strahovi in premagovati svojo resno bolezen. Kljub temu pa veliko njih, ki sem jih uspela spoznati v okviru psihosocialne prakse, najde svojo pot v življenju. Nekaterim od njih je zelo težko včasih preživeti dan, nekateri se morajo zadovoljiti tudi z manj ugodnim potekom bolezni, pa se vsi skupaj znajo kljub vsemu nasmejati in biti hvaležni za majhne korake naprej. Res jih vse globoko spoštujem in verjamem vanje.

 

Piše: Sanja Kosi, specializantka psihoanalize

Fotografija: Pexels, Unsplash - Nitish Meena