sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 11. 02. 2019

Spolna zloraba - 1. del

drevo iglice

»Stara sem bila 6 ali 7 let, ko se je začelo. Zlorabljal me je oče, kadar sva bila sama doma. Mama in 2 brata nič ne vedo o tem. Sram me. Tudi danes, ko imam 44 let me je sram spregovoriti o tem. Šele sedaj, 1 leto po očetovi smrti, se upam skrito spregovoriti. Kot otrok nisem spregovorila, ker sem vedela, da bom razdrla družino in da bom kriva jaz. Zato sem ostala tiho. Ko sem bila stara 20 let in sem pričela dobivati plačo, se je po krajšem premoru zgodilo – ponovno. Odločila sem se, da grem. Naslednje jutro, sem vzela kovček in psa, ter odšla.[…]«

Anonimen zapis na spletni strani www.jaztudi.si – #jaztudi zgodba 61

Tema spolne zlorabe je v zadnjem obdobju tema, ki se veliko pojavlja v medijih. Veliko zaslugo za to javno izpostavljanje nosi gibanje #metoo, ki se je pričelo v Hollywoodu in se vztrajno širi drugod po svetu. Veliko lahko beremo tudi o spolnih zlorabah v Indiji in ostalih azijskih državah, na dan pa prihajajo tudi razna razkritja spolnih zlorab otrok znotraj rimokatoliške cerkve, ki so se dolga leta pometala pod preprogo. Nedolgo nazaj je tudi Slovenijo pretreslo poročanje medijev o odločitvi koprskega sodišča v zvezi z nizko kaznijo za moškega, ki je posilil družinsko prijateljico. Kot odgovor na razsodbo sodišča je bilo napisanih več člankov, ustvarjena pa je bila tudi peticija za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega nasilja. Pobudnik peticije je Inšititut 8. marec, ki je avtor strani http://www.jaztudi.si/, iz katere je uvodni citat. Ta po zgledu globalnega gibanja #metoo zbira zgodbe žrtev spolne zlorabe v Sloveniji ter žrtvam ponuja pomoč. Omenjena stran tako da občutek, da spolne zlorabe niso le nekaj, kar se dogaja le nekje zunaj, daleč in da zato mogoče ne rabi toliko naše pozornosti.

V sklopu dveh med seboj povezanih člankov se bom dotaknila naslednjih tem – kaj spolna zloraba sploh je, kakšne mehanizme razvijejo tisti, ki so zlorabljeni, kakšna je razlika pri spopadanju z zlorabo glede na spol ter kakšni so uspešni načini zdravljenja preživelih.

Združenje proti spolnemu zlorabljanju (2018) na svoji spletni strani poda več definicij spolne zlorabe in sicer:

  • »Spolna zloraba je udeležba odvisnih otrok v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali osebo, ki je starejša ali večja od njega samega, pri čemer je otrok zlorabljen kot spolni objekt za zadovoljevanje spolnih potreb ali želja te osebe, pri tem pa zaradi neenakih moči v primerjavi s to osebo nima možnosti, da bi privolil v spolne aktivnosti ali ne.«
  • »O spolni zlorabi otroka govorimo, ko odrasla oseba ali oseba, od katere je otrok odvisen in/ali je večja od otroka, uporabi svojo moč, vpliv ali otrokovo zaupanje in otroka zlorabi kot spolni objekt.«
  • »Otrokovo telo, čutnost, radovednost, potreba po potrditvi in drugi vidiki otroških naravnih motivov so izkoriščeni s strani odrasle osebe ali starejšega otroka, ki išče nadvlado in/ali spolno zadovoljstvo v neposrednem ali posrednem odnosu z otrokom«

Toda, kot še poudarjajo, je pomembno da se zavedamo, da o tem, ali je šlo za nasilje oz. zlorabo lahko sodijo le »otrokovi telesni, čustveni in duhovni občutki v času dogodka« (Združenje proti spolnemu zlorabljanju, 2018). Tako torej ne govorimo o spolni zlorabi le, ko gre za spolni akt ali otipavanje, ampak lahko otrok kot spolno zlorabo doživi tudi na videz povsem »nedolžna« dejanja. Za primer dajem anonimno izpoved, ki jo najdemo med zgodbami pod številko 47 na strani jaztudi.si: »Stara sem 54 let in šele sedaj se zavedam, da je bil en prevoz s kolesom spolna zloraba. Mama mi en dan pove, da je umrl en sosed, jaz pa cela srečna, razmišljam, zakaj. Tudi mami rečem, da je super, da je ta prasec umrl. Ni mogla verjeti. Ko sem pešačila iz šole, se je ta sosed ponudil, da me pelje na štangi, nič hudega sluteč se vsedem na štango, čez nekaj časa pa začutim, da me ves čas nekaj buta v hrbet, nekaj trdega. Seveda kot otrok nisem vedela, kaj je to 🙁« (Inštitut 8. marec, 2018). V omenjenem zapisu torej avtorica kot otrok ni vedela, da je spolno zlorabljena, se pa je na dogodek odzivalo njeno telo. Torej sedaj ugotavlja, da je šlo za zlorabo.

K sreči pa je v sodobnem času dejstvo, da spolna zloraba v otroštvu pusti dolgotrajne posledice še dolgo po prenehanju zlorabljanja, splošno sprejeto. Tako govorimo o odraslih kot »preživelcih« spolne zlorabe namesto žrtvah, s čimer poudarimo njihovo sposobnost spopadanja z grozo spolne zlorabe (Veltkamp, Miller, & Silman, 1994). Medtem pa se posledice razlikujejo glede na specifiko primera.

Najbolj na to, kako otroci doživljajo zlorabo, vplivajo naslednji dejavniki:

  • starost otroka ob zlorabi – če je otrok mlajši so posledice navadno hujše, so pa vplivi povezani tudi z razvojnimi obdobji v katerih pride do zlorabe;
  • kdo je oseba, ki je spolno zlorabljala – posledice so hujše če je oseba nekdo, ki mu je otrok zaupal (starš, očim, mačeha, …);
  • dejstvo ali je otrok komu o zlorabi povedal in kakšen je bil odziv te osebe – če je oseba odreagirala dvomljivo, ignorirala, obtoževala ali celo sramotila otroka, potem so posledice hujše, v nekaterih primerih celo bolj škodljive kot zloraba sama;
  • prisotnost nasilja;
  • trajanje spolne zlorabe;
  • »normalnost« zlorabe za družino in konkretno kulturno okolje;
  • podpora žrtvi ter občutek, da nekomu ni vseeno zanj;
  • dobre izkušnje zlorabljenega otroka v kakem drugem odnosu z bližnjimi;
  • prisotnost odnosa, kjer so sprejeti tudi otrokovi negativni občutki;
  • čustva in kraj kjer se je otrok počutil varno (Repič, 2006).

Simptomi pri osebah, ki so bile spolno zlorabljene kot otroci, so različni – od takšnih, ki so splošni in niso značilni le za spolno zlorabo (motnje spanja in apetita, slabi medosebni odnosi, ponavljajoča se depresija in/ali anksioznost, problemi s spolnostjo ter nepojasnjeni izbruhi strahu) in takšnih, ki so bolj značilni za osebe, ki so bile spolno zlorabljene (motnje hranjenja, samo-poškodovalno vedenje, večkratni poskusi samomora ter disociacija) (Veltkamp, Miller, & Silman, 1994).

Diagnoze značilne za odrasle preživele so afektivne motnje, predvsem anksioznost ter panični napadi, depresija in distimija, ki je navadno ponavljajoča se. Prav tako je kot posledica priznana post travmatska stresna motnja, katere razširjenost se kaže še dolgo po tem, ko je zloraba že mimo. Kljub temu, da je večina ljudi, ki je bilo zlorabljenih, sposobna dokaj normalnega funkcioniranja, pa obstajajo osebe ki so »ne-preživelci« (originalno non-survivors). Takšne odrasle osebe kažejo simptome nizke samozavesti, sovražijo same sebe, slabo kontrolirajo agresijo, imajo nestabilne afekte, disfunkcionalne socialne in družinske odnose, predvsem so pri njih problem intimni odnosi. Navadno imajo simptome post-travmatske stresne mornje. Kot definirajo Veltkamp, Miller, & Silman (1994) je odrasli »ne-preživelec« nekdo, ki »kot direktno posledico zlorabe v otroštvu doživlja ogromen neuspeh v odraslosti«. Kar take osebe loči od ostalih, ki imajo kot preživeli spolne zlorabe probleme v odraslosti, je stopnja problematike – te osebe so nesposobne doseganja in ohranjanja svojih najbolj osnovnih potreb. Prav tako se od »preživelcev« ločijo ne samo po stopnji psihopatologije, temveč tudi po stopnji resnosti zlorabe same. Zloraba je navadno hujša, dlje trajajoča ter z manj podpore od zunaj. Zaradi resnosti teh zlorab tako kot odrasli nimajo možnosti spremeniti groznih občutkov odgovornosti, samo-obtoževanja, nevrednosti, stigme ter nezaupanja v svet, ki so jih doživeli kot zlorabljeni otroci (Veltkamp, Miller, & Silman, 1994).

S predstavitvijo splošnih informacij o spolni zlorabi ter njenih posledicah bi prvi članek zaključila. Več o tem kakšna je pojavnost spolne zlorabe otrok, kakšne so razlike v posledicah med spoloma ter o značilnosti storilcev pa sledi v drugem delu članka.

 

Piše: Špela Vončina Gajšek, specializantka geštalt psihoterapije

Viri:

Inštitut 8. marec. (2018). #jaztudi. Pridobljeno iz www.jaztudi.si

Repič, T. (2006). Spolna zloraba fantov v otroštvu: prevalenca, značilnosti žrtev, njihovih družin in storilcev ter posledice, ko zlorablja moški in ko ženska. Psihološka obzorja, 15, 2, 89-101.

Veltkamp, L. J., Miller, T. W., & Silman, M. (1994). Adult Non-Survivors: The failure to Cope of Victims of Child Abuse. Child Psychiatry and Human Development, Vol 24 (4), 231-243.

Združenje proti spolnemu zlorabljanju. (2018). Pridobljeno iz www.spolna-zloraba.si

Fotografija: sweetlouise, Pixabay