enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 12. 11. 2018

Samozavest in samospoštovanje med odraščanjem otrok

otrok

Ste kdaj opazovali deklice, kako se suvereno igrajo s svojimi punčkami? Kako obvladajo vse manevre uspavanja, hranjenja in celo previjanja, čeprav s tem nimajo nobenih (ali zelo malo) izkušenj? Kam poide ta samozavest? Od kje se prikradejo vsi dvomi v lastno ženskost, s katerimi se bori povprečna ženska? Kam poide otroški entuziazem, kam poide otroška jasnost, vedrina, svežina? Kje na časovnici odraščanja smo pozabili na »jaz«?

 

Zgodovina razumevanja otrok je relativno kratka. Še nedavno so ljudje menili, da je otrok le pomanjšan odrasli, ki ga je potrebno po najboljših močeh disciplinirati ter iz njega izgnati vsakršno igrivost, radovednost in svobodomiselnost. Zlasti slednjo. V 50-ih letih prejšnjega stoletja, skladno s koncem vojne in razvojem industrije pa se je zgodil preobrat in »novo« razumevanje, ki je zdaj otroka videlo kot vsemogočni potencial neskončnih razsežnosti in je preplavilo področje starševstva. Začeli smo spodbujati otroško samozavest in razvila se je permisivna vzgoja, ki je poleg razvajenih, nezadovoljnih in zaskrbljujoče depresivnih otrok prinesla tudi val zaskrbljenih in nezadovoljnih staršev. Gibanje za samospoštovanje je vplivno in zaslužno za mnoge spremembe, ki naj bi obvarovale samozavest tistih, ki se učijo počasneje. A v praksi opažamo dvoje: generalno slabšo samopodobo otrok (in zaskrbljujoč porast depresije) in upad znanja (Slovenija se na nacionalnih preverjanjih znanja v odreže slabše od večine Evropskih držav, trend znanja pa še upada). Še enkrat je »stroka« udarila mimo.

 

Šele v zadnjem času se razumevanje otrok iz znanstvenega razvija v praktičnega. Najbolj plastičen primer razvoja je premik iz koncepta samozavesti do koncepta samospoštovanja, ki ga je kot prvi naslovil danski psihoterapevt J. Juul, kasneje pa še mnogi drugi bolj ali manj vplivni avtorji z različnih področij duševnega zdravja. Govorijo o stvari, ki nam je v svojem bistvu precej domača. Ni dovolj, da nas ljudje samo hvalijo. Hvala mora biti pristna in zaslužna. Gibanje in etika za dobro voljo sta blažila slabo voljo, se izogibala občutkom neuspeha, omilila utemeljeno žalost in tesnobo ter tako pri otrocih otežila izkušnjo obvladovanja, s spodbujanjem cenenih uspehov pa sta ustvarila generacijo dragih neuspehov (Seligman, 2011).

 

Samospoštovanje dopolni koncept samozavesti – in sicer navznoter. Samozavest je tisto, kar izgleda navzven, kar vidim, to, kako se odrežem. Samospoštovanje pa je moj občutek, ki ga okoli tega imam. Ta dva koncepta sta med seboj povezana, a ne nujno vzajemna. Samozavest je tisti del mene, ki stvari naredi, samospoštovanje pa prevzame zasluge in ovrednoti opravljeno delo. Je tisti del mene, ki vztraja, ko se zdi, da nič ne gre prav. Je avtentični »jaz«, del posameznikove moči nad lastnim življenjem ter ključen del sposobnosti, da bi uživali v svojem telesu s telesom, kakršnega pač imamo. Je občutek, ki ga razvijamo in negujemo, zlasti kot starši pa se trudimo, da ga predajamo naprej, našim najmlajšim.

 

Delo z otroki pomeni delo na sebi, in kakršno prihodnost želimo svojim otrokom, moramo najprej privoščiti sebi. Je vaš otrok »drugačen«? Sprejmite drugačnosti na sebi. Se vaš otrok raje kot s prijatelji igra sam? Tudi sami prisluhnite sebi! Se vaš otrok neutolažljivo joče ob majhnih razočaranjih? Ali vi pomnite, kako je biti potolažen?

 

Zapomnimo si, vsi, starši, strokovnjaki, laiki in modreci, da ne iščemo krivca, pač pa izumljamo novo razumevanje, ki ni zapisano v knjigah, enciklopedijah, strokovnih člankih ali na internetu, temveč izvira iz nas samih, iz naše notranje modrosti. Iti naprej včasih pomeni vrniti se tja, kjer smo že bili.

 

Piše: Andreja Erman, specializantka SFU Ljubljana

Fotografija: Fotorech, Pixabay