Zapri meni
sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2017/18
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 08. 09. 2017

Psihoanaliza, vpogled v nezavedno

lovilec sanj

Samozavedanje človeka je bilo prisotno že v primitivnih kulturah in je skozi zgodovino doživljalo pravi preporod. Danes ni dvoma o tem, da ga je psihoanaliza korenito spremenila. Kam nas resnično vodijo koraki, vidimo lahko le s pomočjo samozavedanja.

Sigmund Freud, kot utemeljitelj psihoanalize (kot začetek psihoanalize se navaja letnica 1897),  je začel drugače gledati na človeka in na njegove psihične procese. Pri tem seveda ne gre pozabiti na vpliv nekaterih njegovih predhodnikov, ki so poudarjali vpliv nezavednega na naše vsakdanje življenje, kot so Kierkegaard, Nietzsche ter Schopenhauer. Kot tudi Hartmann, Goethe, Schiller in Dostojevski z opisovanjem nastanka psihičnih motenj in bolezni kot posledice vplivov različnih dejavnikov, tako socialnih kot psihičnih. Freudova genialnost je prav v tem, da je vse, kar so drugi dognali o nezavednem psihičnem funkcioniranju in kako to nezavedno vpliva na zavestno psihično doživljanje in vedenje, povezal v zaključeno in konsistentno celoto, kot navaja Janko Bohak.

Je človek res zavestno bitje, ki svobodno odloča in sprejema odločitve? Freudov znani stavek se glasi, da človek ni gospodar niti v svoji lastni hiši zaradi procesov, ki se dogajajo na nezavedni ravni. Verjel je, da je človeška duševnost sestavljena iz dveh delov - zavestnega in nezavednega - in da nezavedno pogosto spodbuja ljudi, da sprejemajo določene odločitve, tudi če jih ne prepoznajo na zavestni ravni. Kot bi naše nezavedno pisalo koreografijo našega sedanjega življenja. Da lahko stvari, ki se zgodijo v otroštvu, prispevajo k načinu, kako pozneje delujemo kot odrasli. Psihoanaliza temelji na prepričanju, da se človek zaveda le manjšega dela dogajanja v svoji duševnosti kot tudi vzrokov za svoje delovanje, pretežni del pa je nezaveden. Človek je pravzaprav sam sebi tujec. Zaradi stvari, ki se dogajajo na naši nezavedni ravni smo razcepljeni in stvari lahko vidimo popačeno. Zato je pomembno, da spoznamo našo preteklost in njen pomen za naše današnje odnose, vedenje, čustvovanje, odzivanje, razmišljanje ter dojemanje. Psihoanaliza ali »zdravljenje s pogovorom«, kot jo je poimenoval Freud, se tako osredotoča na ozaveščanje nezavednega, ki pacientu omogoča globji vpogled v njegov lasten notranji svet. Je dolgotrajen proces, v katerem se ob pomoči psihoterapevta čustva ubesedijo, odkrivajo se potlačene misli, čustva in spomini, pacient lahko smiselno poveže pretekle in sedanje izkušnje, kar pogosto privede do olajšave ter odpira nove poti samospoznavanja. Odnos, ki se ustvari med terapevtom in klientom, temelji na zaupanju ter vzajemnem sodelovanju in je drugačen od vseh ostalih odnosov, ki jih poznamo – je zdravilen.

Prosto asociiranje je tehnika, ki se uporablja v psihoanalizi in katero je razvil Freud. Trdil je, da prosto asociiranje pacientom omogoča popolno svobodo pri preučevanju lastnih misli, ne da bi jih pri tem spodbujal terapevt. Pacient naj bi bil v terapiji popolnoma iskren in naj bi povedal vse, kar mu pride na misel. Tudi tisto, kar se na prvi pogled lahko zdi popolnoma brez pomena,  nesmiselno, neprimerno, boleče ali sramotno. Vsaka naključna misel, na katero pomislimo, ima svoj pomen, namen ter ni naključna, kajti spodbuja jih naše nezavedno. S pomočjo prostega asociiranja se pacient odpira svojemu doživljanju.

Freud je nekoč dejal: »Življenje ni enostavno!«. Ljudje se z obremenitvami spoprijemajo zelo različno in ena od oblik spoprijemnja so obrambni mehanizmi. Obrambni mehanizmi se sprožijo nezavedno in avtomatično v situacijah, ki so za nas neprijetne, na primer, kadar se zaradi različnih razlogov počutimo ogrožene ali ko bi lahko bila prizadeta naša samopodoba. Vsebine, ki se nam najbolj upirajo zaradi svoje bolečine, imajo tudi največje odpore. Obrambni mehanizmi nas torej ščitijo pred tistim, česar ne zmoremo ali ne želimo videti, čutiti ali početi. Vendar pa te rešitve niso trajne in učinkovite, saj resničnega problema ne rešijo – spremenijo le naše dojemanje. V življenju nam tako obrambni mehanizmi postanejo ovira in v psihoterapevtskem procesu jih človek lahko ozavesti in nadomesti z bolj zdravim načinom funkcioniranja.

Sanje. Področje, ki ima v psihoanalizi poseben pomen. Področje, ki navdihuje navdušenje in široko zanimanje. Ljudje tolmačijo sanje – ali poskušajo – že več kot tisoč let; že ena najbolj znanih svetopisemskih zgodb stare zaveze opisuje razlago Jožefovih sanj. Za Freuda so bile sanje kraljeva pot do nezavednega, ker so odpirale pot strahovom, skritim željam, potlačenim spominom, mislim ter čustvom. Vse to pa je v sanjah lahko izkrivljeno in skrito za simboli, zato je še toliko bolj pomembno, da pacient v terapiji o sanjah spregovori. Vsebina sanj je odvisna tudi od posameznikovih okoliščin, jezika ter kulturnega ozadja, zato ni mogoče posplošiti ali določiti enotnega pomena za nek simbol, ki bi veljal v vseh primerih.

Tudi tišina je v psihoanalizi izredno dragocena, ker nosi izjemno moč. Kako mi je biti v tišini? Kako mi je biti sam s sabo?  Zmorem biti v tišini? Kaj mi tišina sporoča? Tišina je lahko naš zaveznik, ki blaži, neguje, sprošča, lajša, miri in pomirja. Za nekoga pa le-ta lahko predstavlja popolnoma drugačno izkušnjo: bolečino, odsotnost čustev, rano, nemir, zavračanje, nesprejetost, ustrahovanje, prezir, izogibanje ali celo kazen. V tišini se lahko porodi priložnost za postanek in  globji vpogled vase. Zato ji v psihoanalizi posvečamo pozornost, da bi lažje prepoznali njen pomen ter vsebino, ki jo pacient z njo sporoča.

Omenila sem morda le najbolj pomembne značilnosti psihoanalize - vendar psihoanaliza ni le vse našteto, je še veliko več. Življenje je láhko, če ga živimo z zaprtimi očmi. Z delom na sebi, ki je dolgotrajen proces in ki zahteva svoj čas, pa se odpiramo neprijetnim, potlačenim vsebinam in bolečini. Psihoanaliza lahko našemu življenju da nov pomen in obliko, da človek bolj razume sam sebe, svoje doživljanje ter vedenje. Če zaključim z mislijo Janka Bohaka, da psihoanaliza ne obljublja sreče in izpolnitve, le odstrani nekaj ovir, da je človek lahko bolj resničen, bolj skladen s seboj. Rezultat psihoanalize je »večja duša«: večja toleranca, strast in neodvisnost duha, jasno zavedanje kompleksnosti in protislovnosti človeškega obstoja, sprijaznjenje s svojo nepopolnostjo, tudi s telesnimi težavami.

 

Piše: Lea Prešern McCann, specializantka psihoanalitične psihoterapije

Fotografija: Orangefox (Pixabay)