enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 30. 03. 2017

Pričakovanja in poslavljanja od njih

hoja po tračnicah

Pričakovanja so normalen del človeškega življenja in pomemben veter usmeritve. Pomagajo nam ovrednotiti tako še nedosežene cilje kot tudi že prehojeno pot. So pomemben del življenja in so nekaj, kar spremlja naš vsakdan. Njih vpliv so preučevali tudi znanstveniki socialnih smeri in ugotovili, da so učenci dosegli boljše rezultate v šoli, kadar so imeli učitelji do njih višja pričakovanja (tako imenovani Rosenthalov učinek). Še celo podgane se obnašajo kot »pametnejše«, če v to verjamemo. Pričakovanja so v svojem bistvu dobra; kako to, da smo ob njih torej tolikokrat razočarani?

 

Pričakovanja, ki jih imamo v odnosu so precej manj perspektivna kot tista iz šolskih klopi. Problem je predvsem v tem, da so pogosto neizrečena in zaradi tega tudi nejasna, prejemnika pa nemalokrat pustijo zmedenega ter v polju odločanja med sodelovanjem in ohranjanjem lastne integritete. Praktično to pomeni, da prejemnik naših pričakovanj nima priložnosti ugovarjanja, zastopanja svojega »prav« in zato tudi ne soodločanja. Kje je tu odnos?

 

Odnos začnemo graditi takrat, ko smo pripravljeni sočloveka ugledati takšnega, kot je. Zlasti v starševstvu to pomeni opustitev pričakovanj in projekcij, ki jih imamo na svoj podmladek. To ni lahka naloga. Pomeni, da se srečamo z bolečo temo – temo slovesa.

 

Poslavljanje je konstanta starševskega življenja. S prihodom novega člana v družino se začne poslavljanje od tistega, kar smo poznali do sedaj, s tem pa snovanje novega, drugačnega. Predvsem se spremeni komunikacija. Matere so naravno bolj usklajene z neverbalno govorico svojih otrok, saj tradicionalno z njimi preživijo več časa. Sprememba v partnerskem sistemu je prav tako neizogibna, od slednjega se s prihodom otroka pričakuje bistveno večja fleksibilnost in večja toleranca do utrujenosti drugega. Več časa in pozornosti zahteva tudi povezovanje med partnerjema, usklajevanje pričakovanj med njima in usklajevanje pričakovanj do otroka.

 

Otrok je samostojno in samovoljno bitje, ki bo redko doseglo naša pričakovanja, če bodo ta drugačna od teh, da otrok samo je. Če nas zanima vrtnarjenje, to še ne pomeni, da bo tudi naš »mulc« veselo okopaval vrt na lep pomladanski dan. Samo zato, ker sami ne jemo mesa ali ne kadimo, še ne pomeni, da otroku ne bo zadišala šunka ali eksperiment med glavnim odmorom v srednji šoli. In četudi smo ljubeči in skrbni, to še ne pomeni, da bo otrok to znal sprejeti.

 

Ko se vse podira, je potrebno zaupanje v tisto, kar še stoji. Osvobajajoča je misel, da je to partnerstvo. Še bolj, če lahko znotraj partnerstva neodvisno od drugega najdemo tudi sebe in če zmoremo v kriznih trenutkih zaupati tudi otroku, da bo lahko zaupal sebi in v skladu s svojim notranjim kompasom odločal sebi v prid. Kot starši ali skrbniki otrok smo v teh trenutkih nemočni in če je ta nemoč vse, kar je podpiralo naš občutek »sem«, potem smo na tankem ledu.

 

Težki trenutki pridejo. Tudi pri najbolj »pridnih«. Kar brez sprenevedanja! Ko gradimo partnerstvo z namenom, da bi to partnerstvo ustvarilo družino, potem imejmo v mislih tudi te težke trenutke. Upajmo si začutiti nemoč, ki bi nas prevzela, kadar otrok ne gre po naših stopinjah. Otrok ni in ne sme biti jedro naše identitete.

Še enkrat – vsako bitje je svoje lastno, samovoljno in samostojno bitje.

Kot je rekel R. Bach: »Greh je omejevati bitje. Nikar

 

Piše: Andreja Erman, specializantka sistemske psihoterapije

Fotografija: Pexels, Unsplash