Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 18. 12. 2021

Praznična čustvena praznina in upanje, ki se lahko zgodi

smreka s lučkami

Podobe prazničnega veselja in čustvene praznine

Tudi letos je naše mesto bogato praznično okrašeno. Na trgu že stoji božično drevo. Lučke visijo iz vsake veje, iz vsakega okenskega okvira in vsake izložbe. Ko stopaš proti trgu, da bi malo razpršil misli in se razhodil, prihajajo do tebe cingljajoči zvoki božičnih pesmi. Ko greš naprej, so tam nagnetene praznične stojnice v ravnih vrstah, ki ponujajo domače božične dobrote, volnene, ročno pletene rokavice »made in Slovenija«, med pridnih čebel. Prijazni prodajalci poklepetajo s tem in onim, ponudijo kolačke za pokušino. Čeprav letos ni stojnic, ki bi omogočale druženje, ostaja podoba tega trenutka ves čas prisotna. Saj, že lansko leto si se počutil podobno, kot se počutiš sedaj. Stojnice so vabile z najboljšimi lokalno pridelanimi vini in mladi so se tam zadržali, da bi vsak dobil tisti papirnati lonček sladke tople pijače, ki ogreje zunaj in znotraj in razveže jezik, da postaneš všečen, samozavesten in pogumen. Ni več zadrege ob tem, kako te vidijo in doživljajo drugi. Mamice in očki po trgu lovijo svoje malčke, ki so to leto shodili, medtem ko večji otroci prepričujejo starše o svoji pridnosti v preteklem letu in o zaslužnosti, da Božiček vendar prinese tisto drago elektronsko igračo. Skupinice veselih ljudi ostajajo v smehu. Ti pa greš mimo z občutkom praznine znotraj sebe in z mislijo, da ne spadaš sem. Vsi so srečni, samo ti ne, te ledeno spreleti. Pospešiš korak, da čim prej izgineš iz te božične pravljice, puščaš za sabo vrvež božičnega navdušenja in mesto srečnih ljudi. Znajdeš  se spodaj, ob sivem pustem bregu večerne reke. Sem in tja te v poltemi dohiti in prehiti silhueta, obris nekega človeka, tujega, hitečega, samega. Morda tako samega, kot si sam, ki si se zavlekel v to praznino, tišino in nemo notranje kričanje. Šumenje reke ti pomaga, da lahko ostaneš nekoliko povezan s sabo še en praznični večer. In si vendar čisto sam, prazen, razpadel, tavajoč.

 

Praznični čas ni samo veselje

Praznični čas je posebno obdobje v letu, ko si ljudje privoščijo, da živijo tisto, česar vsak navaden dan ne dopušča: veseljačenje, druženje, smeh, obdarovanje, čas brez strukture, brez obveznosti, čas razpuščenosti. Gre za čas, ki je omejen v svojem trajanju in nam omogoča, da v realnosti zaživimo delček svojih sanj, svojih neizpolnjenih želja, da pridemo spet v stik z idealnimi podobami tistega sveta, ki ga nosimo neizpolnjenega v srcu, od otroštva naprej. To je čas, ko »srečni ljudje«, za trenutek pozabijo svoje težave, vsaj na videz pozabijo. Vsak, ki ima družino ali prijatelje, vsak, ki koga pozna, ki se spomni na starega znanca, ga povabi, sreča, izmenja kozarček kuhančka in kos potičke v  toplini mrazu tistega večera. In to srečanje z nekom – trenutek »kairos«, za hip izbriše vse, kar to morda tudi ni. Kot da za delček sekunde izginejo podobe vsakodnevne realnosti, obveznosti, stiske, nerešljive situacije, obroki kredita, skrb zaradi bolezni najbližjega, konec najemne pogodbe, žalovanje za nenadomestljivo izgubo,  noči brez spanja in občutenja samote in praznine, nerazumljenosti in nesprejetosti, prepiri in odtujevanje. Tisti, ki so dovolj trdni in svobodni v sebi, ki so se lahko povezali z nekom, ostajajo na tistem trgu, dalj časa ali z družino na božični večerji, kljub covid času. Drugi gredo stran, domov, v tisto sobo, ki je ne doživljajo za dom in ostanejo sami v sebi in morda tudi s sabo ne. Včasih se od nekje od znotraj, izluščijo ta občutja praznine tudi v okoliščinah, ko imaš partnerja, družino, znotraj katere živiš. Večer in noč preživiš tako, da se spraviš na družbena omrežja in za varno steno anonimnosti opazuješ življenja drugih, ki se objavljajo, kadar so »srečni«. Sam pa v oklepu jeze ali brezvoljnosti, v stiski čakaš, da bi se vendar nekaj zgodilo. Da bi te nekdo poklical, napisal SMS, te končno rešil. Gledaš to svoje bedno življenje, veš da se trudiš dan za dnem, da ga preživiš in se ne ne zmoreš prebiti naprej, da bi živel lepše, ustvarjalno, smiselno, povezano življenje z nekom ali sam, pa vendar z občutkom, da nisi osamljen, prazen, zapuščen. In še bolj kot prej na praznični ulici, čutiš, kako se počutiš samega, nepovezanega, praznega, nerazumljenega, medtem ko drugi ostajajo na razsvetljenih trgih še dolgo v noč.

 

Biti srečen za praznike, je socialno pričakovani normativ

Čas lučk in božičnih smrečic vzbuja v ljudeh različna občutenja. Nekateri se lahko resnično iskreno veselijo, ker so v življenjski fazi, ki jim to omogoča. Nekateri za ta čas odmislijo in odcepijo težka občutja, nadenejo si vesele obraze in so z drugimi, navidezno srečni in zabavljaški, v sebi pa so tudi nezadovoljni, zrušeni, žalostni in apatični. Nekaj druženja, tudi če je vanj vloženo veliko energije, jim pomaga preživeti ta naporni praznični čas, pomaga jim zadržati prijatelje in daje upanje, da bo potem bolje. Nekateri od teh, ki se družijo in se trudijo, da so veseli vsaj navzven, so v času praznikov, sami v obdobju prebolevanja težkega poslavljanja, izgub ljubečih oseb, zdravja, službe, študija, samopodobe, upanja.  In potem so še ljudje, veliko jih je med nami, ki se, zaradi svojega težkega čustvenega stanja, sploh ne morejo več družiti, ki so obstali ujeti v železnem objemu svojih hromečih čustev nemoči, preganjanja, trpljenja, žalosti, skrbi, samouničujočih misli in vedenj, morda sploh ne več jezni, ampak samo otopeli v svoji ločenosti od sebe in drugih. Ti ljudje, se ne ustavijo več na razsvetljeni stojnici, ne pokramljajo več s sosedom, ne govorijo več in ne upajo več, da bi bilo kdaj bolje. Ostanejo doma, morda odtavajo nekam stran, morda v hrupno razposajeno množico s steklenico piva v roki, da ne bi čutili teže in hladu, ki prihaja od znotraj ali pa obstanejo ob tisti reki, ki odnaša notranje glasove, prinašalce slabih vesti.

 

Prazniki zbudijo potlačena čustva, hrepenenja, zato so občutenja praznine lahko še težja

Praznični čas, ne samo, da lahko vzbudi tudi težka čustva v nas samih, lahko prikliče na plano iz globin tudi vso tisto težo pritiskov, morda težkih čustvenih in bolezenskih stanj, ki so prisotna že leta in leta, mogoče od otroštva naprej. Hrepenenje postane živo, vsiljivo in moteče. Ta zastrta nezavedna občutja so lahko  izzvana od zunanjega sveta, ker je razlika med lučkami zunaj in temo od znotraj, tako zelo očitna, kričeča in vseprisotna prav v času praznikov. Ker v tem času ni strukture dneva, ki jo ponujajo siceršnje tedenske obveznosti. V času praznikov ni strukture za nikogar in takrat zazija razlika v zaznavanju, kako se drugi lahko zabavajo, v tebi pa vse kriči od občutij praznine, zatajevanega joka, prisilnega molka, ko ne moreš izkričati te bolečine na način, da bi jo kdo slišal, prepoznal in pomagal. Že dolgo veš, da se to ne bo zgodilo več. Kdo bi sploh lahko pomagal? Ob praznikih je samo še huje in huje in huje.

 

Upanje psihoterapije

Ker to veš, ker to čutiš v sebi in tudi v prazničnem času ne vidiš rešitve za sebe in ne verjameš, da je bolje možno, vendar nehote ujameš tu in tam nek dražljaj, ki morda pritegne tvojo pozornost, slišiš nekaj, kar te za hip obdrži v trenutku tukaj in sedaj, začutiš žarek sonca na svojem obrazu, vidiš neko podobo, ki za trenutek zbudi v tebi prijetna čustva, morda prebereš nekaj, kar ti je blizu, kar opisuje tebe samega. Če lahko za trenutek zdržiš v tem trenutku, zadrži to misel, ki jo bereš sedaj. Mogoče lahko, te praznike vendar obrneš malce v svoj prid, na svojo dobro stran. Morda si  dopustiš drobec upanja in dovoliš, da se te dotakne to, kar bereš sedaj. Morda lahko narediš minimalen sklep in napišeš mail ali pokličeš. Kajti obstaja nekaj, kar bi mogoče lahko vsaj malo pomagalo. Obstaja odnos, ki ga je mogoče vzpostaviti in zadržati, obstaja varen prostor, kamor se je možno vračati daljše obdobje, obstajata dve osebi, ki sta se pripravljeni redno srečevati. Od teh dveh oseb je ena tista, ki želi izraziti svojo bolečino in druga, ki je pripravljena slišati to bolečino, jo nositi, jo predelovati in jo uporabiti za opolnomočenje in osebnostno rast te osebe nasproti, ki prihaja v ta prostor, da bi bila sprejeta in razumljena. Morda se sliši, kot da je to premalo, da bi lahko premaknilo toliko nakopičenih uničujočih čustev, pa vendar. Deluje. Psihoterapija deluje, ker gre za redna dalj časa trajajoča tedenska  srečanja, ker je želja po napredovanju, je trud za izboljšanje, je iskrena izpoved o vsem, kar je pomembno ali se zdi, da tudi ni pomembno. Zato odločitev za prihod v ta psihoterapevtski prostor na Trubarjevi 65 v Ljubljani, na Cesti k Tamu 12 v Mariboru, Na Vojkovo nabrežje 23 v Kopru, postopoma lahko premakne zakoreninjeno okamenelo težo trpljenja. Gre zato, da izgovorjene besede najdejo poslušalca, ki jih sprejme in sprejme tudi človeka, ki te besede prinaša. Psihoterapevt je tam, da bi tem skupnem, tudi mentalnem prostoru, ti dve osebi lahko zgradili odnos. Ta odnos, počasi in postopoma omogoča, da se razvije zaupanje. Ko se pojavi kanček zaupanja, upanja, je mogoče odkriti skrita potlačena odcepljena razočaranja, travme iz preteklosti, mogoče se je jeziti in obupavati, mogoče je žalovati in izražati čustva in frustracije sedanjosti. Počasi si dopustiš, da izražaš vse, kar nosiš. In to je veliko več, kot to, da se zavlečeš v svojo samoto in čakaš večera, ko bo spanec za nekaj ur odnesel težo bremen.

 

Psihoterapevtska Ambulanta SFU Ljubljana

V Ljubljani, Mariboru in Kopru ima svoje prostore psihoterapevtska ambulanta Univerze Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana (SFU Ljubljana). V teh prostorih specializanti študija psihoterapije pod supervizjo nudijo psihoterapijo tistim, ki bi se želeli svobodneje izražati, optimalnejše izrabiti svoje potenciale, osebnostno zrasti, premagovati težave v zvezi z duševnim zdravjem in doseči višjo kvaliteto življenja.

Psihoterapija je oblika psihološke pomoči, ki s pomočjo povezanosti med dvema osebama in pogovora med njima (lahko je to pogovor med več osebami ali v skupini), omogoča osebnostno rast tistim, ki želijo napredovati. Namenjena je tistim, ki jih je življenje spravilo na rob duševnega zdravja, morda že pahnilo v bolezenska stanja. Psihoterapija lahko deluje tudi kot preventivna zaščita, ko se nam v življenju bližajo težke situacije in se želimo okrepiti, da jih bomo zmogli. Psihoterapija pomaga pri premagovanju stisk, ki so posledica izgub, družinskih in partnerskih težav, težkih in kroničnih telesnih bolezni, nasilja, neuspešnosti v poklicu ali izobraževanju,… Psihoterapevtska pomoč temelji na strokovnih in znanstvenih dognanjih.

Primeren čas za začetek psihoterapevtskega procesa je, ko se oseba zave, da ji je težko in da morda ne zmore in želi več tako živeti. Naslednji primeren trenutek za začetek psihoterapije je, ko posameznika težava (lahko je psihičnega izvora ali telesnega izvora), bremeni in ovira do te mere, da oseba prilagodi svoje življenje tem težavam – to pomeni, da težava moti obstoječ način življenja. Psihoterapijo svetujemo tudi, ko je težava, povezana z duševnostjo tako huda, da ovira in spremeni običajno življenje (bolniška odsotnost, nezmožnost skrbeti za družino, dolgotrajna nespečnost, padec uspeha v šoli, opuščanje hobijev, druženja, samomorilne misli, poskus samomora, hospitalizacije…). Vedno pa je psihoterapija, tudi kot razbremenitev in osebnostna rast primerna, ko ni zunanjih pokazateljev – simptomov (obstaja pa duševno trpljenje ali telesne bolečine brez telesnih razlogov), je pa prisoten uvid v situacijo in ta oseba želi napredovati, nekaj razčistiti, z nečim zaključiti, odpreti nov list v svojem življenju.

Ambulanta SFU Ljubljana s svojimi izpostavami  deluje tudi v  Mariboru in Kopru. Postopek vključitve se začne s klicem na centralno številko  051 382 484 ali s poslanim e sporočilom na  ambulanta@sfu-ljubljana.si, kjer se bodoči klient dogovori za datum uvodnega pogovora. Uvodni pogovor je prvo srečanje bodočega klienta s certificiranim psihoterapevtom z namenom  ugotavljanja pričakovanj, možnosti sodelovanja, način poteka psihoterapevtske obravnave, način plačevanja storitev, prostor izvajanja obravnave. Po uvodnem pogovoru bodočega klienta pokliče izbrani, takrat prosti psihoterapevt, v primeru Ambulante SFU Ljubljana v Mariboru so to specializanti pod supervizijo. In terapija se lahko začne.

Ambulanta SFU Ljubljana je učna ambulanta, kjer kvalitetne in strokovne psihoterapevtske storitve praviloma izvajajo mladi psihoterapevti - specalizanti psihoterapije pod supervizijo. To pomeni, da imajo specializanti psihoterapije pri svojem delu podporo izkušenega cercificiranega psihoterapevta supervizorja, ki redno spremlja delo in napredek specailaizanta.

 Ambulanta SFU Ljubljana ima v tem času skupaj preko 240 klientov v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Po potrebi, se pri obravnavah z otroki in mladostniki, povezujemo tudi s centri za socialno delo, s šolami in drugimi strokovnjaki, da bi lahko celovito spodbudili zdrav razvoj in čustveno stabilnost.

Kako priti v stik s z Ambulanto SFU Ljubljana (izpostave Ljubljana, Maribor, Koper)? Pokličite na 051 382 484 vsak delovni dan ali pošljite mail na ambulanta@sfu-ljubljana.si, in se dogovorite za prvo srečanje.

Vse psihoterapevtske ambulante SFU Ljubljana, ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov, ki preprečujejo širjenje okužbe, delujejo tudi v corona času. Čakalnih dob v pravem pomenu pri nas ni, je pa dejstvo, da od prijave na uvodni pogovor do začetka psihoterapije minejo 3 – 4 tedni.

 

Psihoterapevtski proces  

Vstopiti v psihoterapijo pomeni, narediti prvi korak proti sebi. Vsaka odločitev je težka, tudi ta. Tudi kasneje, v samem procesu terapije, prihaja do napornih obdobij, do obdobij bolečine in občutkov, da se nič ne premakne. Skupaj s psihoterapevtom zdržati ta obdobja pomeni, narediti velike korake proti sebi in za sebe. V krajšem obdobju po začetku rednega prihajanja so vidne prve spremembe, v daljšem časovnem obdobju pa gre pričakovati spremembe, predvsem na doživljanju in poznavanju sebe, opolnomočenju. Za napredek v psihoterapiji sta zaslužna oba, klient in terapevt, ker samo skupaj je mogoče razdreti čustvene oklepe strahu, razočaranj, zapustitev, trpljenja. Psihoterapevt je kot sopotnik, ki spremlja klienta na poti, ki je predvsem njegova.

Dejstvo pa ostaja, da so globinski procesi psihično bolj oškodovanih in prikrajšanih ali zgodnje travmatiziranih oseb, daljši in že manjši napredki so zato toliko bolj dragoceni in pomenijo veliko za olajšanje in kvalitetnejše življenje. Napreduje in razvija se lahko prav vsak otrok, mladostnik, mlad, odrasel, starostnik, par družina, skupina… Psihoterapija nima velikih orodij, ki bi dala takojšne rezultate. Ima pa blage in subtilne intervence, ki ne ranijo, ki niso vsiljive, ampak podpirajo in spodbujajo razvoj na daljši poti. Skratka, v psihoterapiji gre za sodelovanje dveh oseb, ki druga brez druge ne moreta ničesar narediti, kot tudi osebnostne in čustvene rasti, nihče ne more narediti, na mesto tebe.

 

Želje se tudi uresničijo

Kot je povedal direktor Univerze Sigmunda Freuda Dunaj – podružnice Ljubljana ob desetletnici izhajanja revije Kairos, mag. Miran Možina: Pojem kairós je starim Grkom pomenil ugoden trenutek, preblisk, ko se nam odprejo nove perspektive ali ko sprejmemo izvirno odločitev. Je trenutek edinstvene priložnosti, ki jo lahko ujamemo ali ne, saj dogodki zahtevajo dejanje. Kairos pomeni, da smo polno prisotni in živi v tu in zdaj, v razvijanju trenutnega doživljanja in da se tega bolj zavemo. Je prehoden, izmuzljiv trenutek poudarjene navzočnosti, v katerem se razvije nekaj novega in je povezan s spremembo kvalitete naše zavesti.

Želimo vam, da bi v letošnjem božičnem času začutili »kairos« v sebi in da bi zadržali ta mistični trenutek ter naredili korak k izboljšanju svojega življenja. Če je to vstop v psihoterapevtski proces, ste dobrodošli, da prehodimo skupaj del poti, da bi naslednji božič, v sebi lahko čutili več svetlobe in da bi lahko sprejeli tudi to, da lučke na trgu svetijo tudi za vas. 

 

Avtorica: Marta Jenko, prof. pedagogike, psihoanalitična psihoterapevtka, vodja Ambulante SFU Ljubljana

Naslovna fotografija: Tim MossholderPexels