sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 03. 04. 2017

Obljuba dela dolg

Otrok ki si skriva obraz in joka

Pravi stari slovenski rek. Tudi v družinskih vezeh. Ne samo pri urejanju nujnih plačil ali podobnega, tudi pri obljubah otrokom je potrebna doslednost. Tako postavljate vzor in ga učite odgovornosti. S tem se tkejo tudi vedenjski vzorci, ki bodo zaznamovali otrokovo življenjsko pot.

Malo drugače je, kadar govorimo o obljubah, ki jih postavijo otroci. A veste, ko po nesreči razbije kozarec in že iz vašega pogleda razbere, da zdaj je pa tisti čas, ko mora obljubiti, da tega pa »ne bo nikoli več«. Zdaj, otrok to obljubi in v tistem trenutku tudi resno misli in prav je, da se ga resno vzame. Kaj pa, ko obljube ne drži?

V odraslih odnosih smo v tem primeru upravičeno jezni in verjetno je to tudi trenutek, da razmislimo, v kakšnih razmerah in s kakšnimi »postopki« je odnos načel naše meje. Ko smo na tem, da se ponovno ujezimo na otroka, pa si velja vzeti minutko časa. Za vdih. In izdih. Namreč, človek večinoma operira s tremi večjimi kontinuumi časa – s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Pri otrocih v času njihove »porednosti« prevladuje sedanjost, preteklost in prihodnost pa sta nekakšna meglena pojma, ki bolj kot ne zavirata naravni tok igre. In predstavljajte si, če je lahko abstrakten preprost pojem, kot je »jutri«, kako abstrakten je potem pojem »nikoli«?

Postavimo se za trenutek v čeveljce malega navihanca. Ko razbije vazo ali skodelico, ga zajame strah. Strah ga je že zato, ker je zaropotalo, tam kjer je bil prej red (=varnost) pa je zdaj nered (=nevarnost). Potem začuti strele iz ušes staršev in kaotično stanje v njegovi notranjosti postane še bolj neobvladljivo. Stik se prekine. Trenutek se konča z obljubo. S poleženo jezo. In z nepotolaženim bitjem, ki v sebi še vedno išče stanje, v katerem se bo lahko spet igral.

Odgovornost, da zaščitimo dobrine je seveda popolnoma naša in v življenju je pač tako, da imajo stvari rok trajanja. Ko se zgodi, da je ena izmed stvari »ubita«, potem je potrebno razmisliti, kakšna je simbolika tega predmeta. Je ta vaza, ki ste jo dobili za poročno darilo, predstavljala toplino doma, ki je morda niste imeli? Je krivda, ki ste jo prevalili na otroka morda odraz nekega neopredeljenega čustva, ki malo spominja na krivdo?

Nič ne de. Čustva in ravnanje z njimi so del človeškega obstoja in zagotovo veščina, ki se je morajo otroci še naučiti. Nalaganje krivde in izsiljevanje obljub, ki so pravzaprav maček v žaklju, pa ne spodbujajo občutka pripadnosti ali odgovornosti, ki bi vam omogočil skupno rast, poleg tega pa je to še en izmed trenutkov, ko med vami in najmlajšimi stika preprosto ni. Situacije, kjer otrok nima kontrole, torej vse njemu neznane situacije, v katerih nima nadzora, so primeren poligon za učenje odgovornosti. In iskrenosti. V preprostih korakih. Najprej pomirite sebe. Nato pomirite otroka. In nato mu pomagajte, da bo aktivno sodeloval pri pospravljanju svojega nereda. Če vam uspe do tu, ste pravi srečneži.

 

Piše: Andreja Erman, specializantka sistemske psihoterapije

Fotografija: Pixabay, rubberduck1951