sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2020/21
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 18. 06. 2020

O nezavednih procesih v skupinski psihoterapiji

Ljudje ob ognju

Uvod

Človek se rodi v že obstoječ sistem družbenih odnosov s temeljno potrebo po trdni in čim bolj globoki vezi s pomembnimi drugimi, od katere je odvisno njegovo preživetje, širina in varnost njegovega razvoja. Skozi proces socializacije ponotranji pravila kulture svoje družbe. Osnovna enota in primarna družbena skupina, v kateri razvija občutke povezanosti, pripadnosti, temeljnega zaupanja, dostojanstva, prepoznavnosti in sočutja, je družina. V družini se otrok uči jezika in temeljnih vedenjskih vzorcev.
Ko razmišljamo o človekovem vedenju v kontekstu družinskega ali drugih socialnih sistemov, vidimo, da so ljudje produkt svojih socialnih interakcij. Če želimo razumeti sebe, je smiselno preučevati naše odnose in interakcije z drugimi; tako postanemo ''sami svoja metafora'' pravi Bateson (v Možina, 2010).

Eden izmed načinov kako preučevati odnose (in torej lastno notranjost) je skupinska psihoterapija. V skupini se v določenem času med člani ustvari socialni mikrokozmos. Medsebojne interakcije članov v skupini so podobne njihovim interakcijam v socialnem okolju izven skupine (Yalom, 2005). To nam ponuja možnost, da raziščemo in naslovimo svoje strahove, fantazije, prepoznamo svoje vzorce vedenja, stile navezanosti in doživimo korektivno čustveno izkušnjo.

Vsak posameznik iz svojega notranjega sveta sporoča vsebine, ki so nezavedne, ter vpliva na skupino, hkrati pa skupina vpliva na posameznika (Praper, 2013). Nezavedni procesi se odvijajo mimo ali proti človekovi volji, vplivajo na njegovo odločanje in se v zavesti kažejo le delno. Lahko pa opazujemo njihov rezultat (izraze) in se učimo o njihovi vsebini. Francoski psihoanalitik, Jacques Lacan je razpravljal, da je nezavedno urejeno s strogo logiko strukturirano kot 'govorica', ki jo je možno dešifrirati (Bohak, 2011).
 


Razvoj skupine

V skupini se veliko stvari dogaja nezavedno, ne da bi se jih zavedali, ne da bi vedeli kaj jih povzroča, z močjo, za katero se zdi, da je zunaj kontrole (Kobal, 2020).  Člani skupine, vsak s svojo zgodovino,  nezavednimi mislimi, predstavami, občutki, projicirajo svoje strahove in upanje v skupino, se identificirajo z njo.

K razumevanju nezavednih procesov znotraj skupine je pomembno prispeval psihoanalitik W. Bion, ki je preučeval procese v majhnih skupinah med drugo svetovno vojno in deloval na kliniki Tavistock. Oblikoval je ogrodje za analizo iracionalnih značilnosti nezavednega v skupini. Tudi njegovo kasnejše delo na psihozah, mišljenju in mentalnem razvoju je pripomoglo k razumevanju skupin in organizacijskih procesov. Osredotočil se je na notranji svet posameznika ter na odnos med njim in skupino (Stokes, 1999).

Med preučevanjem skupin, je Bion ugotovil, da na začetnih stopnjah razvoja skupine, skupinsko dogajanje obvladujejo arhaične čustvene predpostavke, ki se kažejo v doživljanju in vedenju skupine. Skupina se oblikuje od odvisnosti od vsemogočnega vodje, ki skrbi za skupino polno tesnobe in negotovosti, do rivalstva, ki se vzpostavi med člani skupine, saj vsi iščejo svoje mesto v skupini. Ker pa rivalstvo ogroža obstoj skupine, se skupina po tej fazi za nekaj časa zlije, poveže in ne dopušča različnosti. Gre za medene tedne skupine, ki pa ne trajajo dolgo (Praper, 2013).

Skozi te stopnje razvoja, prehaja skupina polna arhaičnih, čustvenih predpostavk k nivoju t.i.  delovne skupine. Delovna skupina je funkcionalna in integrira razlike med člani v sistem ter tako dosega boljšo učinkovitost skupine kot celote. Organizacija in struktura nudita skupini stalnost in stabilnost.


Človek kot simbolno bitje

Nezavedno se izraža skozi sanje, napake, spodrsljaje, šale, odpore, asociacije, umetniška dela, nevrotične simptome (Bohak, 2011). Vsebine, ki vznikajo iz globoke duševnosti, polne potlačenih spominov, misli, čustev, nezavednega znanja, se razkrivajo v odnosu posameznika s terapevtom, z drugimi člani skupine in s skupino kot celoto. Jezik nezavednega je simbolni jezik.

Freud v knjigi Spisi o umetnosti (2000) vse psihične procese, ki so aktivni pa ne dosežejo zavesti, imenuje nezavedni. Pravi, da ne postane vse kar je v duševnem procesu aktivno in intenzivno, tudi zavestno. Pozornost nameni pojmu ''potlačeno'', ki je v odnosu do nezavednega, ožji pojem, saj je vse kar je potlačeno nezavedno, ni pa vse kar je nezavedno, potlačeno. Potlačeno je dinamičen izraz, ki upošteva igro duševnih sil, nezavedno pa je bolj deskriptiven pojem. Potlačeno govori o tem, da obstaja prizadevanje za izraz vseh psihičnih učinkov ter tudi nasprotna sila, odpor, ki onemogoči del teh psihičnih učinkov.

Ogledali si bomo teorijo objektnih odnosov, stile navezanosti, transfer, odpore in sanje kot pripomočke pri razumevanju nezavednih procesov v skupini. Razumevanje nezavednih in tudi zavestnih procesov nam omogoča integracijo vseh delov sebe in ravnanje z najboljšimi interesi zase.

 

Teorija objektnih odnosov, transfer in kontratransfer

Kot smo že pokazali, vstopi človek že ob rojstvu na določeno mesto v družini, družbi, kulturi in času. Na okolje se začne odzivati takoj, njegov notranji krog fiziološkega preživetja se regulira v odnosu mati-otrok. Razvoj človekove notranje psihične strukture temelji na izkušnjah, ki jih dobi v odnosu s pomembnimi drugimi (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).

Skozi zgodnje izkušnje se oblikuje podlaga za vse kasnejše odnose (Pečjak, 2011). Otrok si shranjuje skrbnikove odzive v sistem dolgoročnega spomina. Ti odzivi oblikujejo njegov delovni model. Teorija objektnih odnosov se torej ukvarja s vprašanji, kako se oblikuje notranja struktura psihičnega aparata (Praper, 1995).

Transfer je tip objektnega odnosa samega, prenos potlačenih konfliktnih vsebin, ki se zgodijo v infantilnem obdobju. Vsebine in izkušnje s takrat pomembnimi osebami se prenesejo na aktualne odnose in poznejša obdobja (Praper, 2013). Te potlačene konfliktne vsebine se pojavljajo tudi v skupinski dinamiki.Transferni pojavi v skupini predstavljajo konfliktne izkušnje s celotno družino, z brati in sestrami, tudi izkušnje s skupinami v vrtcu ali v šoli. Infantilne vsebine se predelujejo na več ravneh: do avtoritete terapevta, do strukture skupine in svoje vloge v njej, skozi intra-, inter- in transpersonalne načine komunikacije, s socialnim okoljem zunaj skupine. Preteklost se pokaže v živo, v ''tukaj in zdaj'', v dinamiki sodelovanja in tekmovanja, v uravnavanju bližine in distance v odnosu (Praper, 2013).

Yalom (2005) opredeljuje transfer kot specifično obliko interpersonalne zaznavne distorzije. Parataksična distorzija označuje medosebno situacijo, kjer se ena oseba poistoveti z drugo na podlagi personifikacije, ki obstaja predvsem v njegovi fantaziji, ne pa tudi v realnosti.

Kot vsi člani skupine se tudi terapevt na skupino in posamezne člane odziva s svojimi nezavednimi dinamičnimi reakcijami. Prepoznavanje kontratransfernega odziva je eno najmočnejših terapevtskih orodij, ki pomaga razjasniti transferno vsebino in je v skupinski dinamiki lahko zelo silovito. Kontratransfer se namreč ne pojavlja le v odnosu do ene osebe ampak do posameznega člana, do parov, podskupin ali celo do skupine kot celote (Praper, 2013).


Teorija navezanosti

Znotraj skupinske dinamike prepoznavamo tudi stile navezanosti in vzorce posameznikov. Gre za nezavedne procese, ki se kažejo v načinu razmišljanja, čustvovanja in delovanja, ki se jih posameznik ne zaveda in jih ne kontrolira.  Psihoanalitik in biolog John Bowlby je opisal stile navezanosti in jih razdelil v grobem na varno in ne-varno (izogibajočo, ambivalentno, dezorganizirano) navezanost. Varna navezanost je temelj za razvoj psihične trdnosti. Oblika navezanosti je podlaga vsakršne čustvene vezi in vpliva na kasnejšo regulacijo čutenj, socialne stike, dostopnost spomina in razvoj samozavedanja ter razumevanja sebe (Kompan Erzar in Poljanec, 2012).
Večina posameznikov ima negativno izkušnjo iz svoje primarne družine; v skupinski terapiji ima tako pomembno mesto korektivna emocionalna izkušnja. Gre za soočanje z neprijetnimi dogodki iz preteklosti v varnem okolju znotraj skupine. Proces poteka v ''tukaj in zdaj'' in vključuje tudi kognitivne komponente, intelektualni sistem, ki zaobjame izkušnjo ter jo poveže s čustvi udeležencev v skupini.   

 

Odpori v skupini

V analitičnem smislu so zelo pomembni odpori, saj opozarjajo na to, da smo zadeli pomembno potlačeno vsebino. Odpor  razumemo kot posledico delovanja nezavednih sil proti temu, da bi se ozavestile potlačene vsebine. Pojavi se ko se vznemirljive misli približajo zavesti in pride do nezavednega poskusa blokade nadaljne analize. (Bohak, 2011).

Odpori v skupini imajo različne oblike. Velikokrat se pokažejo, ko člani v skupini (predvsem na začetnih srečanjih) trdijo, da imajo ista čustva do vseh ostalih članov, brez najmanjših razlik med njimi. Drugi primer je, ko si člani med seboj delijo direktivne nasvete, kjer raje urejajo odnose kot da bi se povezovali. Gre za odpor pred bolj intimno vključitvijo v skupino. Kažejo se tudi, ko se skupina ne odziva na terapevtove komentarje, skozi pogosto zamujanje in izostajanje iz skupine.
Odpori se izažajo pri vsakem posamezniku drugače; npr. skozi nezaupanje, tišino, zanikanje, preusmerjanje (Yalom, 2005). Analiza različnih odzivov vodi k notranjemu svetu članov skupine.


Sanje, kraljeva pot do nezavednega

V individualni ali analitično usmerjeni terapiji, se terapevt srečuje z mnogoterimi sanjami. Ne stremi k popolni analizi sanj, ampak k izbranim sanjam oziroma vidikom sanj, ki se zdijo pomembne za trenutno fazo terapije. Podobno je v skupinski terapiji, kjer lahko raziskovanje določenih sanj pospeši skupinsko terapevtsko delo. Najdragocenejše so sanje o skupini – sanje, ki vključujejo skupino kot entiteto – ali sanje, ki odražajo občutke posameznega člana do drugih. Kakšne sanje lahko odražajo tudi pomisleke, ki do takrat niso bili v zavesti sanjalca ali skupine.
Yalom (2005) opiše sanje svoje klientke, ki lepo ponazorijo pomen sanj za skupinsko dinamiko: ''V moji hiši sta dve sobi, ena ob drugi z ogledalom. Občutek imam, da je v sosednji sobi ropar. Zdi se mi, da lahko povlečem zaveso nazaj in zagledam osebo v črni maski, ki krade moje stvari.''

Te sanje so bile izpostavljene na skupinski terapiji, katero so skozi enostransko ogledalo opazovali terapevtovi študentje. V skupini (razen bežnih komentarjev na prvem srečanju) se o opazovalcih ni spregovorilo. Diskusija o sanjah, je skupino vodila k dragocenemu in zelo potrebnem pogovoru o terapevtovem odnosu s študenti opazovalci.
Yalom (2005) pokaže, kako lahko sanje razkrivajo vsebine, ki so bile v zavesti ampak o katerih se v skupini niso želeli pogovarjati. 


Skupinsko nezavedno v ''tukaj in zdaj''

Skupina dozoreva skozi čas, zato ima tudi čas pomembno funkcijo v razvojnem procesu. Praper (2013) predstavi Hopperjev model po  katerem je mogoče analizirati performans skupine, glede na prostor in čas. Prostor razdeli na tukaj in tam, čas pa na zdaj in prej. Tako nastanejo kombinacije z različnimi vsebinami.

Prostor ''tukaj in zdaj'' se nanaša na trenutno komunikacijo v skupini. Gre za vsebine, ki se izražajo na površju, a nam sporočajo o globljih, nezavednih latentnih vsebinah.
Klinični primer prostora ''tukaj in zdaj'' predstavi skozi sledeč primer: član skupine govori o tem, da ima težave z avtoriteto in da mu je težko sprejeti terapevtovo zrcaljenje. Na vsako avtoriteto se odziva opozicionalno. Ker je to transferna vsebina, ga opozorijo na to. Član se zazre v preteklost in kmalu ugotovi, da še ni presegel odpora do očeta. Pomembno je, da s tem ne zapusti dogajanja v ''tukaj in zdaj'' ampak ostaja v polju sedanjosti, ostaja v središču razumevanja sedanjega odnosa do avtoritete (Praper, 2013).

Na pomembnost dela v ''tukaj in zdaj'' opozarja tudi Yalom v knjigi The theory and practice of group psychotherapy (2005). Pravi da so mogočni in nezavedni faktorji, ki vplivajo na posameznika in skupino, vezani na preteklost in sedanjost. Na podlagi trenutnih analitičnih teorij lahko razdeli nezavedno na preteklo in sedanje. Pri preteklem gre za otroštvo, preteklost, pri sedanjem pa za trenutno obstoječe misli, fantazije, impulze, ki vplivajo na naša čustva in dejanja. Okrevanje od preteklih izkušenj je učinkovito, vendar je dejavnik za spremembe skrit v ''tukaj in zdaj''. Kako delujemo z drugimi v sedanjosti.

Fokus na sedanjem trenutku je efektiven, ko sta izpolnjeni dve simbiotični stopnji, ki ena brez druge nimata terapevtske moči. Prva je, da ima trenutno notranje dogajanje v skupini večjo moč kot dogajanje zunaj skupine in preteklost članov. Druga pa je osvetljevanje procesa. Skupina mora prepoznati, raziskovati in razumeti proces; sama sebe mora preiskovati. To dosega s tehnikami kot so.: nenehno razmišljanje v tukaj in zdaj, osvetljevanje procesa v skupini, premikanje fokusa od zunaj navznoter, od abstraktnega k specifičnemu, od splošnega k osebnemu, od osebnega k interpersonalnemu, spodbujanje k povezavi osebnega doživljanja z dogajanjem v skupini, osvetljevanje osebnih odzivov na določenega člana skupine in prepoznavanje odporov.
 

Terapevtski dejavniki spremembe v skupinski terapiji

V individualni terapiji je najpomembnejši dejavnik učinkovitosti terapije, odnos med klientom in terapevtom, ki se odlikuje v toplini, empatiji, zaupanju in sprejemanju. V skupinski terapiji pa gre za širši koncept analogen omenjenemu, ki ga Yalom (2005) imenuje skupinska kohezivnost in označuje posameznikov odnos s terapevtom, z drugimi člani skupine in s skupino kot celoto. Gre za privlačnost skupine članom.

Dejavnike, ki povzročajo spremembe znotraj skupinske psihoterapije, imenujemo terapevtski dejavniki spremembe. Terapevtska sprememba je kompleksen proces, ki se odvija skozi zapleteno prepletanje človeških izkušenj. Vsi faktorji, ki vplivajo na spremembo, so med seboj povezani in soodvisni. Yalom (2005) je izdelal kognitivni zemljevid na podlagi lastnega kliničnega dela, izkušenj drugih terapevtov, skozi oči klientov in na podlagi sistematičnega raziskovanja. Kljub temu poudarja, da gre za arbitrarni konstrukt in da noben sistem ne more v celoti pojasniti vseh terapevtskih procesov in njihove kompleksnosti.

Faktorji spremembe so:

  • upanje,
  • univerzalnost,
  • posredovanje podatkov,
  • altruizem,
  • korektivna rekapitulacija družine
  • razvoj osnovnih socialnih veščin,
  • oponašanje vedenja,
  • medosebno učenje,
  • skupinska kohezivnost,
  • katarza in
  • eksistencialni dejavniki.

V skupinski terapiji je za mnoge zelo učinkovita že sama izkušnja univerzalnosti. Podeljene izkušnje in občutki med člani skupine vodijo do spoznanja, da niso sami in da imajo tudi drugi podobne težave, fantazije, strahove in upe. V varnem prostoru znotraj skupine, si člani med seboj nudijo oporo, delijo vpoglede, se učijo socialnih veščin, osvetljujejo nezavedne procese in preteklost skozi sedanjost in prisotnost.

 

Zaključek

Ker je posameznik del družinskega in drugih socialnih sistemov, je za razumevanje njegovega delovanja potrebno razumeti tudi njegov socialni kontekst.
V prispevku prikažemo, kako se že od rojstva naprej v nezavedni prostor posameznika zapisujejo pravila družbe v katero je rojen in ga strukturirajo v njegovem jedru. Osvetlimo nezavedne procese v skupini, ki se v terapijo prenašajo iz človekove primarne skupine. Poudarek je na pomembnosti dela v sedanjem trenutku, kjer preko interakcij in komunikacije spoznavamo svoje delovanje.

 

Avtorica: Sabina Ficko, študentka 3. letnika Psihoterapevtske znanosti

 

 

 

Literatura

Freud, S. (2000). Spisi o umetnosti. Ljubljana: Založba *cf.

Bohak, J. (2011). Psihoanaliza in psihoanalitična psihoterapija. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.), Psihoterapija (str. 119-202). Ljubljana: Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje.

Yalom, I. D. & Leszcz, M. (2005). The theory and practice of group psychotherapy. New York: Basic Books.

Kobal, L. (2020). Skupinska dinamika terapevtske skupine. [PowerPoint]. Pridobljeno s http://sfu-ljubljana.si/sl/interni-del

Kompan Erzar, K. in Poljanec, A. (2012). Rahločutnost do otrok: stik z otrokom v prvem letu življenja. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski inštitut.

Možina, M. (2010). O psihoterapevtovi gotovosti v negotovost, dvojni vezi in paradoksih. Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo, zvezek 4, št. 1-2: 69-98.

Praper, P. (2013). Skupinska psihoterapija. Od teorije do znanosti. Slovenj Gradec: Visoka šola za zdravstvene vede.

Praper, P. (1995). Tako majhen, pa že nervozen!? Nova Gorica: Educa.

Praper, P. (2011). Psihoanaliza, psihoterapija in znanost. V Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (ur.), Psihoterapija (str. 97-118). Ljubljana: Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje.

Stokes, Jon. (1999). Unconscious at work in groups & teams. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publication/258051088_Unconscious_at_Work_in_Groups_Teams

 

Foto: Pexels,Pixabay