Zapri meni
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2017/18
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 05. 07. 2017

Melos melanholije

odsev barv v morju

Pacienti jo pogosto imenujejo Melanie, mnogim poznana Melanie, ki včasih pride ali pa ostaja toliko časa, da se njene navzočnosti niti ne zavedajo več. O njej govorijo, ko opisujejo občutek paraliziranega stanja v mlaki, lebdenja v gosti masi, ki se ne premika nikamor. Čudna navezanost na neotipljivo Melanie, ali celo na njeno vseobsegajočo prisotnost, onemogoča spontane reakcije na situacije, ki jih prinaša življenje.

Burton v Anatomiji melahnholije, ujetost v melanholično neizpolnjen proces žalovanja, navede v misli: “Bolj ko tavam v tem labirintu naključnih vzrokov, bolj zamotan se kaže hodnik in bolj zamotani se kažejo novi vzroki, ki jih je treba pretresti: raziskati prav vse, to bi bilo herkulsko dejanje…”. Skozi prakso vedno znova opazimo, da tako, kot drugi simptomi, tudi melahnholija sama po sebi usmerja človeka nazaj k točki, kjer najbolj boli. Iz razvojnega vidika se tako v njenem stanju vedno nakazuje tudi možnost razrešitve simptomatike. Melanholija, ki se pri pacientih kaže podobno kot depresija, se od nje lahko razlikuje tudi po prisotnosti močnejših občutkov samokritike.

Freud je v svojem delu Žalovanje in melanholija opredelil melanholijo kot nikoli dokončano žalovanje izgube željenega objekta. Opazil je, da si žalovanje in melanholija delita pomembno podobnost v smislu nezainteresiranosti za zunanji svet in določeno nezmožnost delovanja v njem, kar je opisal kot inhibicijo ega. Procesa žalovanja in melanholije sta si sorodna v tem, da je posameznikov libido, posameznikovo hotenje, usmerjeno na osebo oziroma objekt ljubezni, ki ni več na voljo. Če zaključeno žalovanje pomeni zavestno odžalovano izgubo objekta ljubezni, potem gre pri melanholiji za poskus žalovanja, ki ga oseba ni uspela dokončno izpeljati, ponavadi zato, ker se posameznik od objekta ne zmore posloviti, naj bo tako zaradi preteklega, globoko ambivalentnega odnosa do objekta ljubezni ali nerazumevanja, zakaj je sploh prišlo do izgube določenega odnosa. Pri tem gre neizpodbitno za nezavedno dinamiko, ki osebo pahne v dolgotrajnejše nerazpoloženo počutje, v melos melanholije.

Kljub podobnostim obstaja med žalovanjem in melanholijo fundamentalna razlika, saj je proces žalovanja pomemben in nujen proces soočanja z izgubo, medtem ko je melanholija klinično obravnavana kot patološki proces, z nevarnostjo pojava samomorilnih misli. Med njene najprepričljivejše simptome spadata strah in žalost, ki sta tudi njeni najprepoznavnejši znamenji. Izgleda, kot da bi šlo za večno neizpolnjeno hrepenenje po nečem nedosegljivem.

Analogno z melanholičnimi občutji pacientov mi v misli prihaja Dante Alighieri s svojim epskim delom Božanska komedija, kjer se v Vice ujamejo tisti, katerih obstoj ledbi nekje med peklom in rajem. Tam se znajdejo z namenom očiščenja, predelave nečesa, kar ostaja nepredelano. Metaforično bi lahko obstoj melanholije v družbi opisali kot nekakšen purgatorij, vice, v katerih nekaj ostaja neodžalovano, neizrečeno ali ne prehodeno. Podobno je v Koranu opisan veliki zid Al Araf, s katerega na njem ujeti opazujejo prežeče trpljenje na eni strani ter nedosegljiv nebeški užitek na drugi strani zidu.

V psihoanalitičnem procesu se slovo od Melanie zarisuje v ozaveščanju in predelavi globoko ambivalentih občutkov vezi do ljubjene in hkrati osovražene osebe. Gre za psihično poslavljanje, separacijo, do katere pride ob globokem čustvenem razumevanju odnosa, ki je obstajal in obstal vtisnjen v psiho melanholika.

 

Piše: Ana Mrovlje, specializantka psihoanalize

Fotografija: Pexels, Unsplash