Zapri meni
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2017/18
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 05. 07. 2017

Glasovi, ki jih drugi ne slišijo

ptiči na žici

“Imam glasove. Več njih, do tega trenutka jih lahko razločim samo pet. V moji glavi so. Jaz sem glasovi. Enega uporabljam za razmišljanje. Vse od premlevanja, kaj bom skuhala za kosilo, kam se bom ali ne bom odpravila popoldan, kaj bom počela prihodnji teden, ali imam dovolj WC papirja, pa vse do vprašanja, ali ima moje življenje sploh smisel

 

Glasovi in šepet o katerih govori anonimna slišalka glasov, tokrat ne prihajajo od zunaj, prihajajo iz glave. Včasih kričeči, vzporedni, ukazujoči glasovi pridejo naenkrat ali pa so tam že od nekdaj ter za osebo predstavljajo normalno stanje. Kam je izginila tišina? Po pričakovanem izbruhu zaradi včasih nevzdržnega stanja, se življenje razleze v stigmo z imenom shizofrenija. Trpeči je v vsej svoji občutljivosti in edinstvenosti pogosto obravnavan mehansko, po kopitu, hospitalizacija, ambulantno zdravljenje, rehabilitacija in poskus ponovne socializacije. Pogovor o doživljenskem jemanju tablet, ki utišajo glasove, a imajo pogosto strahotne stranske učinke, ne zbuja optimizma. Prizadeti pogosto ostane sam z vprašanjem, zakaj jaz? Stroka s prstom kaže na genetski izvor bolezni, bolj natančno na dednost psihotične nagnjenosti in prenašanje gena iz roda v rod. Takšna determiniranost se ne sliši vzpodbudno, pacientova zmanjšana motivacija pa oteži zahtevno postavljanje na noge in ponovno asimilacijo v družbo.

Francoski psihoanalitik Jacqes Lacan je na enem od predavanj, v svojem značilno kontorverznem stilu dejal, da je norec najbolj osvobojen človek. Seveda je Lacan gledal na osvobojenost z drugačnega zornega kota. Sam je verjel, da je nemogoče razumeti človeka brez norosti, saj je ta del človeške biti: “Človek je rojen svoboden, in glej, povsod leži v verigah”. Zanimivo je, da v psihotične simptome, poleg halucinacij vključujemo motnje govora. Lacan, ki podobno kot Freud, normalno psihično delovanje opiše kot nevrotično, pravi, da če je nevrotik naselil področje jezika, je psihotik naseljen in sam okupiran s strani jezika. Psihotični simptom – motnje govora, imenuje vsiljene besede oziroma paroles imposees in poudarja vpliv parazitizma govorice, ki nam je kot taka vsiljena in katere se ne moremo znebiti do smrti.

Will Hall, pisatelj, predavatelj in velik raziskovalec mentalega zdravja, ki je lansko leto predaval na seminarju o zdravljenju psihoz z dialogom v Ljubljani, je svoje predavanje otvoril s predpostavko, da psihoza nastane iz problema, kako sploh biti človek.  Hall meni, da gre pri posamezniku, ki doživi psihotično epizodo, v osnovi za problem iskanja smisla. Takšno razmišljanje me privede do vprašanja, kaj dejansko je tisto, kar imenujemo norost, to vprašanje pa nas vodi do še kompleksnejšega, po čem sklepamo, da smo sami duševno zdravi?

Moje srečanje z Will Hallom je bilo bizarno naravno, precej alternativni koncepti, katere je osvetljeval skozi svoje osebno izkustvo, so se mi zdeli povsem zdravo razumski. Množico udeležencev seminarja, je tvorila raznovrstna publika, sestavljena iz specializantov psihoterapije ter oseb, ki so na svoji koži doživele psihotično epizodo.

Običajno tanka meja med tistim, kar označujemo za normalno ter tistim, kar imenujemo norost, s bliskovito hitrostjo prevaga na stran norosti, ko nekdo sliši nekaj, kar drugi ne slišijo. Kompleksno vprašanje o tem, kaj pravzaprav so glasovi, ki jih nekdo sliši in kaj sporočajo, je pogosto najenostavnejše vprašanje za psihiatrično stroko, ki opredeli, da gre za slušne halucinacije.

Will Hall je v preteklosti sam slišal glasove, ki jih drugi niso, nekateri so mu ukazovali, naj se ubije. Pomembno je poudariti tudi pogosto nujnost in uspešnost psihiatričnega zdravljenja psihoz. Hallu so pri štiriindvajsetih diagnosticirali shizofrenijo, dolgo časa je bil vključen v psihiatrično obravnavo in uporabnik antipsihotičnih zdravil. Stigma in ideja o doživljenskem zdravljenju sta ga močno prizadeli. Včasih je imel občutek, da zdravila njegovo stanje celo poslabšajo, zraven pa se je spopadal z grozljivimi stranskimi učinki. Nato je antipsihotike opustil. Nekaj časa je trpel hude odtegnitvene simptome, imel je močne glavobole, bilo mu je slabo in veliko je spal. Z raziskovanjem lastne izkušnje je odkrival alternativne poti zdravljenja in kakor sam pravi, svoje norosti. Pravi, da je farmacevtsko sporočilo o tem, da vsak s psihotično epizodo potrebuje zdravljenje z antipsihotiki, koruptivno. Zato se je odločil svoji norosti dati še eno priložnost, začel se je povezovati z ljudmi, ki so na zdravljenje gledali drugače, najbolj navdušen je bil nad metodo odprtega dialoga.

Metoda odprtega dialoga, ki izvira iz Skandinavije, natančneje s Finske, se je izkazala za eno najuspešnih metod v zgodovini obravnave psihoz. Razvila se je v začetku osemdesetih, kot rezultat več desetletnih poskusov psihiatrične stroke, da bi pomagali ljudem, ki trpijo zaradi akutnih duševnih motenj. Pri zdravljenju z odprtim dialogom uporabljajo neprimerno manj farmakoloških sredstev, v osnovi gre za to, da zdravniki in pacienti oblikujejo sorodno razumevanje problema, ter da ustvarijo, za komunikacijo o problemu, enak jezik. Pri zdravljenju so aktivno vključeni družinski člani ter tudi pacientova širša socialna mreža. Psihotičnega stanja ne vidijo kot bolezni možganov, temveč iščejo vzroke za stanje v pacientovi preteklosti in dogajanju v njegovih medosebnih odnosih.

Poleg izrazitejšega sodelovanja med zdravniki, pacientom in družino, se pri zdravljenju z odprtim dialogom pod drobnogled postavi tudi potencialna travmatična preteklost pacienta. Z razumevanjem okoljskih faktorjev in dogodkov, ki so vplivali na sprožitev psihotične epizode, opogumljamo posameznika v smeri ozdravitve, saj dobiva orodje za raziskovanje in s tem razumevanje geneze bolezni ter sočasno gradi varno okolje v dialogu z družino in zdravstvenimi delavci. Podobno epigenetika, etiologijo shizofrenije ob upoštevanju genetskih faktorjev, v enaki meri pripisuje tudi okoljskim dejavnikom, ki so ključni pri sprožitvi gena za razvoj bolezni. Z epigenetskega vidika lahko torej sklepamo, da je okolje delni povzročitelj bolezni, saj se geni, glede na stimuluse iz okolja, prižigajo ali ugašajo. S psihoterapevtskega in psihoanalitičnega vidika lahko rečemo, da je vpliv okolja in pomembnih drugih ključnega pomena v zgodnjem otroštvu, kar pomeni, da so travmatična doživetja in zlorabe izjemnega pomena pri oblikovanju osebnosti.

Konec štiridesetih je Theodore Lidz (1949) v prispevku z naslovom Družinsko okolje shizofrenih pacientov, javnost šokiral z novo oblikovanem terminom, shizofrenogena mati. Pojem s katerim je označil mamo, ki v otroku “sproži” shizofrene simptome, se danes smatra za zastarel, vendar je v tistem času dvignil veliko prahu. V sorodnem stilu psihoanalitične teorije predpostavljajo, da psihotični simptomi nosijo globji, psihodinamični pomen saj  psihotična epizoda osvetljuje obrambne mehanizme posameznika in ilustrira notranje doživljanje. Tako se z razumevanjem vsebine psihotične epizode približamo razumevanju njenega nastanka in sprožilca. .

O glasovih in klavrnem stanju navidezne možnosti izbire zdravljenja, neimenovana posameznica iskreno zapiše: “...Odkrila sem jih, pa ne sama seveda, na slabi polovici študija... Do takrat sem jih jemala za samoumevne in živela v prepričanju, da je to nekaj tako naravnega, da vsi to poznajo. No, izkazalo se je, da temu ni tako... Sama svojima zdravnicama nikoli nisem govorila o svojih glasovih – pa ne da bi se bala diagnoze; ampak zato, ker se mi zdi, da ne bi razumeli; nekako mi delujeta bolj kot vidni tip oseb, ki enostavno ve in čuti, kaj razmišlja, tega pa ne sliši“ (Ekatarina, 2015).

Pomembno progresivno pri omenjeni tehniki je sprejemanje pacientove resničnosti kot kažipota nazaj k vzpostavljanju psihičnega ekvilibriuma. Z vključitvjo tradicionalnega psihiatričnega zdravljenja ali brez, potrebno je vzpostavljanje dialoga z ljudmi, ki trpijo. Biti slišan in razumljen, izjemno pospeši proces ustvarjanja varnega okolja, v katerem se lahko začne posameznikova pot h okrevanju. Kar doživlja psihotični ni izmišljeno, je resnično in pogosto tudi zelo boleče. Zato naj bo izbira ali svoje glasove utišati ali jim prisluhniti, pravica tistega, ki jih sliši.

Na tej točki želim ponovno preizprašati pojem blaznosti, dezorganiziranega nezavednega, ki vdira v zavest in zamaje tisto kar imenujemo stvarnost. Če prisluhnemo Elliotu (1935), ki pravi, da človek pogosto ne zmore zdržati preveč realnosti, si lahko predstavljamo razvoj psihotične epizode, kot odgovor na nevzdržnost realnosti. Skozi psihoterapevtsko prizmo gledamo na psihozo kot na duševno stanje, v katerem je prišlo ravno do omenjene spremembe odnosa do realnosti. Psihotični um zaradi nevzdržnosti zunanje realnosti skreira novo resničnost, ki je bolj sprejemljiva za posameznikov odnos do samega do sebe ter za njegovo intersubjektivno resničnost.

Izziv strokovnih delavcev je pomagati psihotičnemu posamezniku integrirati različne aspekte resničnosti in tolerirati mnoge konflikte med njimi. Citirana slišalka glasov skozi svojo izkušnjo zatrdi: “Norost ne živi v črno belem svetu. Vsak od nas je vsaj malo nor, vsaj nek del svojega življenja, pa če mu je všeč ali ne. Meni bi bilo brez glasov verjetno dolgčas ... Bi bila, bi obstajala, ampak ne bi zares bila in bila bi daleč od tega, kar sem sedaj in kar še bom” (Ekatarina, 2015).

Ob odhodu iz zdravstvenega doma ji eden od glasov v glavi cinično pripomni:

Pick a disease. Have a diagnose. Have two. My treat”.

 

 

Piše: Ana Mrovlje, specializantka psihoanalize

Fotografija: Pexels, Unsplash

Vir: Viva, junij 2017

 

Reference

Ekatarina (psevdonim), (2015). Mislim in slišim. Kralji ulice, št. 109, str. 10.

Lidz R. W. & Lidz T. (1949). The family environment of schizophrenic patients. American Journal of Psychiatry. Vol. 106, pp. 332–345.

Seikkula, J., Alakare, B. & Aaltonen, J. (2011). The comprehensive open-dialogue approach in Western Lapland: II.Long-term stability of acute psychosis outcomes in advanced community care. Volume 3, N: 3,  p. 192 – 204. Psychosis, Taylor & Francis.