sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 15. 05. 2019

Generacija izgorelih- razmišljanje s strani milenijca

Lutka na kamnih

Se vam dogaja kdaj sledeče: imate račune za plačat, najaviti se morate pri zdravniku, poklicati morate v to ali ono pisarno, da nekaj povprašate,… vsakdanja opravila, ki so sama po sebi malenkostna a doživite »paralizo opravkov«? To so lahko indikatorji izgorelosti.

Vsi poznamo dejavnike tveganja za izgorelost: hitri tempo življenja, internet, reklame, itd., A hkrati pozabljamo, da so današnji mladi, ki trpijo za izgorelostjo, sami posledica 20-30 letne vzgoje s strani staršev in družbe, torej dolgo pred i-phonom in mobilnimi aplikacijami. Generacijo milenijcev je po večina vzgojila generacija babyboomerjev, ki so bili kot mladi deležni hitre ekonomske rasti. Za njih je značilno, da pri mizi vzdihujejo kako zelo revno so odraščali in kako pridni so bili, da so se iz revščine izkopali. Seveda ne gre zanemariti dela in truda posameznikov, a česar se ne zavedajo je, da svojo plačo in življenjski standard pripisujejo zgolj sebi in svojemu trudi, zanemarijo pa zgodovinska ekonomska dejstva. Saj vsi vemo: ko gre slabo je kriva družba, ko gre dobro sem odgovoren sam. In tok mišljenja gre nato nekako takole: če sem sam prišel iz bede v stanovanje, mora moj otrok v hišo! Če imam srednjo šolo, moj otrok naj ima (vsaj) diplomo.

Zaradi življenjskega preseka med revščino in izobiljem, imajo baby boomerji  včasih na videz čuden odnos do materialnih dobrin. Morda bo komu sledeča izkušnja domača: Za božič sem  dobila kopico daril, ki pa niso bila zastonj. Njihova cena je bila nemalokrat gora negativnih pripomb: »veš (če sem igračo spustila iz rok), sploh nisi hvaležna! Ja, veš problem je, da imaš polno rit vsega! Kaj bi jaz dala da bi imela vsaj eno punčko… Jaz nisem imela nič!« Torej, deležna sem bila kopice igrač namesto človeške pozornosti, nato pa obtožb, da sem razvajena. Nekoč sem mislila, da so le moji starši taki, a kasneje spoznala, da gre za  generacijski fenomen milenijcev. Starši so nas priskrbeli, so nam dali to ali ono, a s tem je prišla ogromna kopica slabe vesti, tako zame, kot za veliko število mojih sovrstnikov, le da se o tem odprto pogovarjamo komaj zdaj.  Se sploh lahko čudimo torej mladim ljubiteljem minimalizma? Ali odklanjanju uporabi plastike in mesa? Ta odklon je naš mali upor morali starejše generacije, je dokazovanje svoje ne razvajenosti in ne zahtevnosti.

Morda se bo komu ob prebiranju tega besedila zazdelo: »ah glej jih mlade, spet se en tukaj pritožuje«. Takemu, bi dejala le to: vpišite ang. Psychology of millennials in oglejte si članke, ki jih ponuja Google učenjak. Naslovi se vrstijo v stilu kot: kako izboljšati milejnice na delovnem mestu? kako jih motivirati za delo? Ali je to generacija narcisov? Itd. Naslovi člankov o baby boomerjih ali X generaciji  so veliko prijaznejši in milejši. Seveda, pa se o tem lahko vsak sam prepriča. V zgodovini še ni bilo generacije, ki se ne bi pritoževala nad mlajšo, a nobena generacija o kateri je meni znano, še tega ni počela bolj sistematično in pri tem uporabila znanstveno »dokazovanje« in s tem spremenila tradicionalno godrnjanje starejših  v neizpodbitno znanstveno »resnico«.

In kako je vse to pomembno za izgorelost? Izgorelost ne pride zgolj od preobilice dela, pravzaprav, to ni nujen pogoj. Izgorelost pride kot posledica občutka, da ne dohajamo družbe in njenih zahtev. Zahtevamo od sebe vedno več, saj za lasten neuspeh krivimo sebe,  hkrati pa nam družba ne ponudi smisla ob izpolnitvi teh zahtev. Slednje je ključno. Če ima otrok lepe ocene, da bo prišel v dobro gimnazijo, da bo šel na dober faks, da bo imel dobro življene, ga najverjetneje čaka ena ali več življenjskih kriz, saj je zanj uspeh sam po sebi namen, uspeh, pa je uspeti. Facebook, ki je bil sprva za zabavo, je zdaj namenjen samo- promociji. Današnji mladi vidijo svet kot priložnost za reklamo, reklamo sebe, za voljo sebe, da bi morda dosegli uspeh, ki je uspeh. Pravijo, da nam internet uničuje življenje, a pozabljamo, da smo mi tisti, ki uničujemo internet, ko ga ne uporabljamo smiselno, saj internet najbolj direktno odraža naše vrednote. Te »slabe« vrednote  pa so bile prisotne že prej, internet jih le bolje izrazi. In morda se mladim zdi, da so se s svojim minimalizmom uprli nesmiselni akumulaciji stvari naših staršev. A lahko se povprašamo: kaj pa danes akumuliramo? Morda lepe slike? Izkušnje? Laike? Ali smo potem kot generacija kaj boljša, ali v resnici ponavljamo le eno in isto v različnih maskah in barvah? Na ta vprašanja ne bom podala odgovora. Upam le da sem odprla nova razmišljanja.

Piše: Študentka psihoanalitične psihoterapije, (in milenijka)