sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 13. 03. 2017

Čuječnost in psihoterapija

rosa na travi

Kaj je čuječnost?

Čuječnost (angleško mindfulness) v svojem bistvu pomeni pozorno prisotnost brez presojanja. Gre za zavestno izbiro, da se zavedamo 'tega, kar je'. V 'to, kar je' je vključeno naše doživljanje sveta v telesnem, čustvenem in miselnem smislu.

Opazujemo seveda tudi svet, ki nas 'obkroža', ki se morda zdi 'zunaj nas', pa naše počutje vseeno soustvarja. Ampak pri čuječnosti se predvsem ukvarjamo z lastnimi reakcijami. Tako ustvarjamo psihološki prostor, ki nam omogoča prepoznavati dražljaje (za katere je v končni fazi vseeno, ali prihajajo od 'zunaj' ali 'znotraj' nas) in se nanje odzvati z zavestno izbiro, ki je skladna z našimi potrebami in vrednotami. V prvi vrsti torej ne gre za razmišljanje, ampak za opazovanje in spremljanje sebe.

Veliko naših težav ali nesporazumov namreč izhaja iz dejstva, da nismo v stiku s tem, kar čutimo in kako se počutimo. Možno je tudi, da naša prepričanja, ki so lahko globoka in iskrena, za naše trenutne potrebe niso funkcionalna ali celo niso več resnična.

Pogosto se zgodi, da ustaljenih razmišljanj iz otroštva ali mladosti kasneje v življenju ne preverjamo več. Medtem pa se mi spreminjamo - in s tem tudi naše želje in potrebe. Čustvene reakcije, ki nas presenečajo ali iztirjajo prav tako lahko izhajajo iz neke pretekle resničnosti, ki ni več aktualna za naše življenje, a se vseeno oglaša tukaj in zdaj, ko se v življenju srečamo s temami, ki jih sprožijo.

Stik z realnostjo torej ne pomeni samo zavedanja naše okolice, ampak tudi zavedanje tega, kakšen je naš odnos do nje in na čem temelji. Pri tem je izjemno pomembno, da je opazovanje sebe prijazno in radovedno. Če prijaznost do sebe ni takoj mogoča, se je lahko naučimo, kot smo se naučili neprijaznosti.

Živimo v časih, ko smo ljudje pogosto zahtevni do sebe in drugih, srečujemo se z občutki skrbi, jeze, krivde in žalosti. Ti občutki nas omejujejo in nam otežujejo življenje. Opazovanje teh občutkov je lahko prvi korak do tega, da v svojem življenju najdemo potencial za potrebno spremembo.

Ta sprememba je lahko nekaj novega, lahko pa je samo čisto nov pogled na nekaj starega. Če smo radovedni in znamo sprejeti resnico svojega telesa in svojih čustev, nam bo vedno večja odsotnost predsodkov in obsojanj pomagala odpreti vrata v nove vpoglede življenja.

Pri praksi čuječnosti se torej trudimo priti v stik z našimi občutki, prepričanji in našo celotno notranjo čustveno pokrajino na prijazen in radoveden način.

 

Kako čuječnost lahko pomaga pri psihoterapiji in psihoanalizi?

Čuječnost sama po sebi ni čudežno zdravilo. Je orodje, ki nam pomaga pri spremljanju življenja in procesov, skozi katere živimo. Zato je za vse psihoterapevtske tehnike zelo dobra podpora in se z njimi dopolnjuje. Med učitelji čuječnosti je veliko psihoterapevtov. Njena kvaliteta je predvsem v tem, da veliko bolj zavestno vzpostavljamo odnos do sebe. Ko smo v stiski, je težko biti ljubeč in prijazen, ampak ravno takrat nam je lahko v pomoč, če se zmoremo postaviti v pozicijo neobsojajočega opazovalca svojih občutkov. Izkušnje so pokazale, da je večina ljudi slej ko prej pripravljena na tovrsten stik s sabo, zanj pa sta potrebna pozornost in čas.

Občutki niso vzrok naših stanj, ampak so posledica. Pomembno je, da razumemo, kaj je njihova funkcija. Če nas čustvovanje preplavlja, takrat smo težko prisotni s tem, kar se z nami dogaja. Čuječnost pa nam lahko pomaga razviti dva vidika odnosa do sebe, ki sta vzajemno povezana.

Po eni strani z opazovanjem razvijamo samorefleksijo in preko nje sočutje, ki je ključno za sprejemanje sebe, svojih občutkov in misli. Če priznamo 'to, kar je', se pogosto pokaže, da naši občutki nosijo pomembno sporočilo, ki se nas lahko dotakne šele, ko te občutke v celoti sprejmemo. To seveda potrebuje svoj čas in prostor. V čuječnosti tovrstno nežno potrpežljivost negujemo s t.i. 'ljubečo naklonjenostjo' (angleško loving kindness). Sočutje, ki ga razvijemo do sebe, je potem po naravnem sosledju stvari dostopno tudi drugim.

Ravno preko sočutja pa se spet razvija tudi vidik radovednega, neobsojajočega sprejemanja. Oboje se vzpostavlja vzporedno – bolj, ko se poznamo in zavedamo sebe, bolj bomo razumeli, kako delujemo in bolj bomo lahko sočutni. Življenje je proces, katerega del smo in praksa čuječnosti je proces spoznavanja našega odnosa do tega.


Sama čuječnost prakticiram in jo priporočam vsakemu.

Kot terapevtka z gotovostjo lahko rečem, da je čuječ odnos do življenja dragocen in poln uvidov - ne glede na to, na kateri strani dialoga sedimo v psihoterapevtski obravnavi.

 

Piše: Tina Turk, specializantka analitične psihologije (Jungovske psihoanalize, članica IAAP)