sl
enrolment
Vpis in informativni dnevi 2018/19
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 13. 03. 2017

Anoreksija nervoza – nemi krik na pomoč

potrtost

»Želim si, da bi me končno videli, hkrati pa si želim biti neopazna. Fantaziram o vitki postavi, ki bi jo lahko ponosno razkazovala na morju, toda mojega telesa me je vedno bolj sram in ga skrivam, tudi če sem že zdavnaj izgubila tistih nekaj odvečnih kilogramov, zaradi katerih se je vse začelo. Uživam v tem občutku praznine in lahkotnosti, zdi se mi, da lebdim nad vsem, hkrati pa me včasih tako zvije v črevesju ali se mi zrvti v glavi, da se na smrt ustrašim. Zdi se mi, da me bodo drugi bolj sprejeli, če bom vitkejša, toda vedno bolj se bojim druženja, še posebno, ko je prisotna hrana. Čeprav jem vedno manj, zaseda hrana čedalje večji prostor; v moji glavi ves čas divjajo kalorije, urniki, načrti, ter podobe vsega, kar sem in bom zaužila čez dan. Na skrivaj se dotikam svojih štrlečih kosti in jih opazujem v ogledalu, vendar se vsakič poleg ponosa pojavijo še strah, sram in zavedanje, da nikoli ne bo dovolj. Potrebna sem pozornosti in skrbi, toda vsakič znova lažem o svoji teži, o zaužiti hrani in o svojem stanju. Želim si boljšega življenja, hkrati pa svoje telo puščam umirati, dan za dnem, kilogram za kilogramom... Anoreksija je boj med tisočimi nasprotji, zaradi katerih se moram vsak dan znova odločati, ali si želim stopiti korak bližje življenju ali smrti.«

 

Anoreksija nervoza spada skupaj z bulimijo nervozo med najbolj razširjene motnje hranjenja. Za to motnjo je značilen intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže, aktivna težnja k hujšanju in motena zaznava lastnega telesa.

Osebe, ki trpijo za anoreksijo, poskušajo na različne načine izgubljati težo: z zmanjševanjem vnosa hrane, stradanjem, prekomerno telesno vadbo in jemanjem odvajal. V številnih primerih gre vse to tako daleč, da se čez čas pojavijo vidne negativne posledice v psihološkem in večkrat tudi v socialnem funkcioniranju, okrnjeno pa je tudi fizično zdravje.

Najpogostejše zdravstvene težave pri posameznicah z anoreksijo so kronična utrujenost, amenoreja (izostanek menstruacije), hormonske težave in osteoporoza, v najhujših primerih pa začnejo odpovedovati tudi posamezni organi. Smrtnost je visoka, zato je v hudih primerih nujno potrebna hospitalizacija.

 

Pri kom se ponavadi pojavlja?

Najbolj rizično populacijo predstavljajo dekleta v mladostniških letih in mlade odrasle ženske. Redkeje zbolijo tudi fantje, razmerje med žensko in moško populacijo z diagnozo anoreksije je 9:1. Ponavadi se anoreksija pojavi med 12. in 17. letom, vendar obstajajo tudi primeri, ko se simptomi začnejo kazati že v otroštvu ali pa nastopijo v času poznega mladostništva in odraslosti.

Na razvoj te motnje vpliva več dejavnikov, ki so lahko genetski, nevrobiološki, razvojni, okoljski, družinski in notranje-psihični. Tako kot pri številnih drugih motnjah je vzrok po vsej verjetnosti kombinacija omenjenih faktorjev, saj raziskavolci niso še utegnili prepoznati enega samega odločilnega dejavnika, ki bi sprožil bolezen.

Najverjetnejše osebnostne poteze posameznic z anoreksijo nervozo so: perfekcionizem, obsesivnost, tesnobnost in slaba samopodoba. Navadno se pri teh osebah razvije močna težnja po nadzoru, s čimer nadzorujejo tisto, kar lahko: svoje telo. Zato ni naključje, da anoreksijo pogosto spremljajo tesnobne motnje in depresija, ki so posledica ene ali več težkih izkušenj v njihovem življenju, ko nadzora ali pomoči ni bilo oz. je bilo tega preveč.

 

Kateri so alarmni znaki?

 

  • Preobremenjenost s telesno težo in postavo
  • Nenadzorovano hujšanje
  • Slaba in popačena samopodoba
  • Zmanjšano uživanje hrane, izogibanje določenim vrstam jedi
  • Štetje kalorij in obrokov, skrbno načrtovanje jedilnika
  • Prekomerna telesna vadba
  • Izostanek menstruacije
  • Visoke zahteve do sebe, visoki cilji, perfekcionizem
  • Skrivanje, laganje, izogibanje skupnim obrokom

 

Kako poteka zdravljenje?

Anoreksija nervoza se zelo redko pozdravi kar sama od sebe. V veliki večini primerov je potrebna terapija, ki poteka na več frontah.

Medicinsko zdravljenje se osredotoča na ponovno pridobivanje telesne teže, na vnos potrebnih snovi, ki jih telesu primanjkuje ter na zdravljenje in omejevanje zdravstvenih težav, ki so telo prizadele zaradi drastičnega hujšanja.

Poleg medicinske obravnave in/ali hospitalizacije pa je potrebna tudi psihološka terapija, za katero poskrbijo psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti. Ti s pomočjo različnih terapevtskih tehnik poskušajo odkriti vzroke anoreksije ter zdraviti morebitne travme, ranjeno emotivno sfero, spremenjeno delovanje možganov in pa vedenjske vzorce, ki so se usidrali v teku bolezni. Pomembno je, da gre oseba z anoreksijo čimprej v terapijo, saj so tako možnosti za uspešno zdravljenje precej višje kot v primerih, ko se bolezen vleče že leta.

Terapija je ponavadi dolgotrajen proces, saj je anoreksija zelo trdovratna in zahrbtna bolezen z visokimi možnostmi za relaps. Posameznice, ki so kdaj trpele za anoreksijo nervozo, pravijo, da o popolni ozdravitvi skorajda ne moremo govoriti, saj še dolga leta po zdravljenju občutijo posledice bolezni in pritisk misli, ki so značilne za anoreksijo. Kljub tem nespodbujajočim podatkom so številni tudi primeri deklet in žensk, ki pričujejo o uspešni ozdravitvi in dragoceni priložnosti za nov začetek.

 

Piše: Nina Grudina, specializantka sistemske terapije