sl
Kategorija:
Ambulanta
Objavljeno: 03. 09. 2018

Anksioznost in histerična osebnost

zemlja in luna

Fritz Riemann (1902-1979) je bil nemški psiholog, psihoanalitik, astrolog in avtor knjige Grundformen der Angst [Basic Forms of Anxiety], v kateri opisuje štiri tipe osebnosti in njihove poglavitne strahove. Vsi ti strahovi so del človekovega obstoja, so silnice, ki nas vodijo skozi življenje in ohranjajo neko ravnotežje. Kot prispodobo za te silnice je Fritz uporabil naravne zakone in red, ki vlada v našem osončju. Zemlja, ki se vrti okoli sonca predstavlja revolucijsko silo, ki zahteva odpiranje in zaupanje svetu, zavezanost, predanost življenju na splošno – če v tem primeru prevlada strah pred zavezanostjo, odpiranjem in prepuščanjem dela sebe, je to značilnost shizoidne osebnosti. Rotacijska sila Zemlje, ki se vrti okoli svoje osi, zahteva  individualizacijo in samouresničitev sebe – če v tem primeru prevlada strah pred osamljenostjo in izolacijo, je to značilnost depresivne osebnosti. Gravitacijska sila zahteva trajnost in stalnost, kar je značilnost kompulzivne osebnosti, ki čuti strah pred spremembo. Končno še centrifugalna sila, ki sili navzven in zahteva, da smo vedno pripravljeni na spremembo. To je značilnost histerične osebnosti, ki ravno obratno od kompulzivne občuti strah pred stalnostjo in nujnostjo in katero v nadaljevanju podrobneje opišem.

 

Earth, Moon, Person, Silhouette, Self Confidence, Jump

 

Centrifugalna sila, sila, ki beži stran – zahteva, da z odprtimi rokami sprejemamo spremembe v razvoju, da se odrečemo znanemu, tradicijam – to nam omogoča, da se neprestano razvijamo, rastemo in hkrati ustvarja strah, da bomo pri tem zadržani s strani pravil, navad. Prisoten je močan strah pred smrtjo, ki pomeni neko rigidnost in končnost novih priložnosti in svobode. Strah pred nujnostjo je doživljan kot strah pred končnostjo in jetništvom. Vsi ti strahovi so značilni za histeričen tip osebnosti, ki živi po motu »Samo enkrat ne šteje«, saj nobena stvar ni obvezujoča, nič nima večne vrednosti, vse lahko ostane relativno, v sedanjosti tukaj in zdaj, »Carpe diem« - užij dan, saj morda to ne bo več mogoče. Preteklost ni več zanimiva, prihodnost je polna priložnosti a brez planiranja vnaprej, saj bi to bilo že preveč determinirajoče. Živi v gumijastem svetu, ki se lahko poljubno raztegne oz. v svetu radirke, saj so vsa dejanja od včeraj pozabljena oz. zlahka izbrisana, kar ji omogoča, da ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja. Značilno je, da se trenutni skušnjavi težko upre, saj nima razvite tolerance odlašanja zadovoljitve potreb in možne posledice ignorira ter jih rešuje preko izgovorov – racionalizacije, taktik za pridobitev več časa (da najde rešitev), reinterpretacije in izkrivljanja zgodbe, da bi sama pozabila neprijetne stvari in občutek krivde. Razvije pseudologiko, ki rezultira v zavednem ali nezavednem laganju, za njo je resnica relativna – živi v pseudorealnosti. Umika se obvezam, odgovornosti, saj nima razvitih spretnosti za spopadanje s tem, ko pa poskusi, je razočarana in gre nazaj v svoj fantazijski svet. Točnost, organizacija časa so taki osebi breme, zato velikokrat »zboli«, da bi se izognila obvezam.

Notranji konflikt se premesti na zunanji objekt anksioznosti, ki potem razreši ta konflikt (taka oseba se ne zaveda pravega izvora strahu ) npr. agorafobija (strah pred odprtimi prostori, cestami), klavstrofobija (strah pred zaprtimi prostori), specifične fobije na živali, torej premesti se na nekaj, čemur se lahko izogne. S tem, da ne gre na cesto ali iz stanovanja, se hkrati izogne tudi skušnjavam.

Poleg pseudorealnosti in pseudologike je zanje značilna tudi pseudoosebnost. Zakaj?

Ker živijo brez preteklosti in brez prihodnosti je njihovo življenje brez kontinuitete, živijo fragmentirano in se prilagajajo situaciji kot kameleoni a hkrati ne razvijejo ego kontinuitete in posledično nimajo karakterja (delujejo kot zelo nepredvidljivi). Razvijejo različne vloge. Ko so soočeni s kritiko gredo v kontra kritiko (»Ti si neresna« - ne »ti si neresna«) in se s tem izognejo kakršnemkoli soočenju samim s sabo ali prepoznavi samega sebe. Prisotna je projekcija lastnih občutkov krivde na drugega, da že verjame v to, da je drugi naredil nekaj narobe – neiskrenost do sebe in življenje polno laži.

 

Histerična osebnost v ljubezni

 

  • V kontrastu s kompulzivno osebnostjo --> apolonsko hrepenenje po razumu, formi in čistosti – histerična pa --> dionizijsko hrepenenje po iracionalnosti, ekstazi, kaosu, čustvih in nagonih.
  • V kontrastu z depresivno osebnostjo --> išče simbiotično združitev in zavezanost z drugim, kar stopi ego meje, da bi našla sebe – histerična pa --> išče pa intenzivne izkušnje, ki gredo čez meje, da bi svoj jaz razširila ali poveličala.
  • V odnosu je strastna in zahtevna, zna flirtati in zapeljevati (ima šarm) in dati partnerju občutek neizmerne ljubezni zato, da bi dobila potrditev svojega jaza.
  • Značilno je, da dajo več pomena sami ljubezni kot partnerju, ljubijo pompoznost in glamur, zabave in proslave, z njimi ni nikoli dolgčas, rade so v centru pozornosti, še posebej jih vzburjajo skrivne ljubezenske afere, ki zapolnijo njihovo domišljijo.
  • V spolnosti imajo raje predigro, saj jim orgazem zopet predstavlja neko končnost, prav tako iz medenih tednov težko preidejo v realnost vsakdana. Predvsem ženski spol take osebnosti rad zlorablja spolnost v pretiranem dajanju sebe ali pretirani zadržanosti.
  • Išče partnerja, ki ji bo ogledalo, v katerem se bo videla kot vredno ljubezni, s čimer lahko ojača svojo nestabilno samopodobo. Partnerja, ki jo bo občudoval, hvalil, ki bo potrdil njen šarm in pomembnost, torej narcističnega partnerja, v katerem lahko najde in vzljubi samo sebe. Lahko si pa izbere tudi partnerja, nad katerim se počuti več vredno.
  • Pomembnost zgodnjih izkušenj v družini oz. referenčne osebe: v primerjavi z ostalimi histerična oseba ostane dlje časa fiksirana na prvo referenčno osebo nasprotnega spola in se težje separira od identifikacije s to osebo. Histerija začne v zadnji razvojni fazi otroka (od 4. do 6. leta), ko se otrok identificira z vzorniki in pridobi neko formo za kasnejši odnos do sebe in nasprotnega spola. Obstaja več možnosti:
  • Ohrani idealizacijo starša ali sorojenca nasprotnega spola in išče sanjskega moškega/žensko
  • Prenese razočaranja, anksioznost in sovraštvo od referenčne osebe na partnerja kot neka pričakovanja -------->vsi moški in ženske so kot referenčne osebe.

Vedenje: Moški razočaran s strani matere, se maščuje tako, da zapeljuje ženske in jih nato zapusti – »Don Juan«. Ženska razočarana s strani očeta, postane emancipirana ženska, ki prezira moške ali pa se jim pretirano razdaja (prostitutke). Razočaranja lahko peljejo tudi v homoseksualnost.

»Trikotni odnosi« --> ponavljajo svojo vlogo otroka med staršema (tekmovalnost); nezavedno si izbirajo partnerje, ki so že zasedeni; če ga osvojijo, so dovolj vredni.

Vzroki so v družini, ker niso imeli možnosti zdravega razvoja svoje moškosti ali ženskosti; ali so bili preveč vezani na družino ali niso imeli nobenega vzornika; preveč zavrnjeni ali prezgodaj spolno vpleteni.

Poglavitna težava v ljubezni: Iluzatorna pričakovanja – zahteve do partnerja. Status, bogastvo partnerja jim je kdaj pomembnejše od osebnosti in dobrih vrednot.

Strah pred doživljanjem sebe kot ničvredne --> potrditev iščejo izven sebe --> svoje napake projicirajo na partnerja (njegova krivda, ga obtožijo).

 

  • Odnos med histerično in kompulzivno osebnostjo: Kompulzivna osebnost analizira in hoče dokazati histerični njene napake, posledice, histerična pa se vedno bolj izmika.
  • Histerična osebnost se izogiba shizoidni, saj ji ta ne more dati potrebne potrditve.
  • Histerična se najbolje ujame z depresivno osebnostjo, ki ji bo ugodila in prevzela obtožbe nase.

 

Histerična osebnost in agresivnost

Obdobje med 4. in 6. letom: agresija je izražena kot tekmovalnost z drugimi, za dokazat svojo vrednost; boj za vse, kar lahko pomaga pri potrditvi sebe.

Agresija pri histerični osebnosti je bolj elastična, spontana, nepremišljena. Značilne so prevare in ekstremno samo poveličanje, boj za center pozornosti, dramatizacija in želja očarati druge --> bolj kot je oseba nesigurna večji je razmak med iluzijo in željenim selfom ter realnostjo in realnim selfom. Zaradi pomanjkanja samo kritike in samo kontrole, je agresija lahko zelo impulzivna – pri tem je pogosta tudi generalizacija: »vsi moški so brez hrbtenice« ali pa »vse ženske so neumne«.

Zaradi nestabilne samopodobe in pomanjkanja identitete, tako osebo že manjša kritika spravi iz tira, v odpor in v sovraštvo.

--> Oblika agresije: Spletka; kot otrok bil med dvema ognjema med staršema, objekt nerešenih partnerskih težav; zanikanje in obrekovanje drugega ali ekstremno maščevanje; teatralni izpadi, melodramatične geste, ko je prisotna »publika«.

 

Ozadje

Obdobje 4 - 6 let: Otrok preizkuša realnost, potrebuje vzornike, po katerih se lahko orientira. Največja potreba po vodenju in vzornikih, ki pokažejo otroku, da ima ta red v življenju nek smisel, da lahko otrok zraste iz infantilne faze in začne prevzemat odgovornost.

--> Kaotično okolje brez doslednosti (tisto, kar je bilo včeraj nedopustno, je danes    dopustno), okolje, v katerem je otrok še vedno otročje tretiran (ga starši ne jemljejo resno, ker je »premajhen«, preveč neumen, nepomemben, da bi mu odgovorili na vprašanja). Starši, ki se prepirajo pred otrokom. Kontradiktorno, nerazumljivo okolje in okolje brez vodenja in zdravih vzornikov daje otroku premalo orientacije in stabilnosti --> zato je lažje ostati neodgovoren otrok.

Olajševalni dejavniki za razvoj histerične osebnosti:

  • Če starši niso pravi vzorniki: a) se identificira s staršem in njegovimi slabimi vrednotami ali b) ignorira in jih ne jemlje resno, želi biti totalno nasprotje.
  • Težava tudi, če so v družini zamenjane vloge in je oče copata in ženska domina.
  • Nesrečen zakon --> ko edinec otrok nadomesti vlogo drugega partnerja.
  • Ko starši želijo, da otrok izpolni njihova neizpolnjena pričakovanja (npr. vpiše faks, ki ga otrok želi) --> mešanica histerično-depresivna osebnost.
  • Družine, v katerih se otroci učijo enih pravil, ki generalno niso del realnost in potem v šoli doživljajo krizo --> mešanica histerično-shizoidna osebnost.
  • Ko otrok čuti, da mora biti najboljši, vedno se smejati in biti v veselje staršem, torej neprijetna čustva niso dovoljena --> živijo dvojne vloge.
  • Histerična osebnost se lahko razvije kot kontra efekt v kompulzivni okolici, kjer je preveč reda in avtoritarnosti. à reaktivna histeričnost.

 

Pomanjkanje identitete in pomanjkanje zadovoljstva v svojih sposobnostih, kar je vzrok potrebi po potrditvi s strani drugega --> Rešitev: Pridobivanje novega znanja in spretnosti ter treniranje avtentičnosti (imeti pogum za to in biti pripravljen se odreči bežanju pred realnostjo à spoznavati sebe in razvijati zrelost.

 

Primer histerične osebnosti in anksioznosti:

Moški srednjih 30.let doživlja specifične fobije. Strah v kinu, vlakih, dvigalu, ne more peljati čez most, strah, da se mu bo zrušil strop nad glavo, da se mu bo zmešalo kot bratu, ki je končal v umobolnici in tam umrl. Ozadje: Oče strog in kompulziven, ki je delo prinašal domov ter bil veliko odsoten, mati ga je razvajala, mu kupovala oblačila in mu skušala olajšati vse težave npr. v šoli ter prikrivala očetu vse, kar je sin počel vključno s trgovanjem na črnem trgu, kar mu je v pozni mladosti prinašalo dobiček. Sin je zato vodil dvojno življenje. Velikokrat je občutil vrtoglavice, ki so bile telesni izraz, da je življenje zgrajeno na lažeh. Identifikacija z očetom mu je bila neprivlačna in težka zaradi pomanjkanja kontakta. Mati mu ni mogla nuditi pravega vodenja in podpore kot vzornik, saj mu je dajala le lažno zaščito pred krutostmi realnega sveta. Ta moški ni našel prave orientacije, imel je konstanten strah pred katastrofo, kjer se lahko vse podre (strop nad glavo) in nič ga ne more podpreti (strah pred mostovi).

 

Zaključek

Za vsemi štirimi oblikami anksioznostmi se skrivajo splošne človeške težave, s katerimi se soočamo vsi; vsak bo doživel strah pred zavezanostjo; kot grožnjo naši osebnosti, saj, ko se z zaupanjem odpremo drugi osebi, smo ranljivi in nezaščiteni in tvegamo en del sebe. Vsak bo kdaj doživel strah pred individualizacijo in diferenciacijo, saj v procesu zajema tudi osamljenost in umik od skupnosti, da bi našli sebe. Vsak se bo srečal tudi s strahom prehodnosti, minljivosti, vsaka stvar ima tudi svoj konec, ki prinaša spremembo. In vsak se sreča tudi s strahom pred nujnostjo in brezizhodno končnostjo torej omejitvami realnosti. Te nevrotične strahove projiciramo na razna področja, ki se lahko razblinijo šele, ko najdemo pravi vzrok zanje in se z njim soočimo. Pomembno je, da jih vidimo kot alarmne signale, ki nam želijo nekaj sporočiti, pokazati. Srečanje z anksioznostjo je nujni del našega zrelostnega razvoja, saj jo doživljamo ob pomembnih življenjskih izzivih. Ob soočanju in spopadanju z njo razvijamo nove spretnosti, ki nas delajo še močnejše. Kot otroci nismo imeli orodij, ki jih imamo sedaj, to so: zaupanje, upanje, sposobnost razločevanja in pogum. Teoretično imamo vedno 4 možnosti odzivanja:

 

  • Lahko opazujemo in upoštevamo strah/situacijo a se od nje oddaljimo (shizoidni)
  • Lahko se ljubeče identificiramo s tem (depresivni)
  • Lahko to sprejmemo, kot bi nek naravni zakon (kompulzivni)
  • Lahko to skušamo spremeniti v smeri naših želj (histerični).

Te štiri oblike anksioznosti in odnosov so v veliko pomoč pri partnerskih in medosebnih razmerjih/odnosih. Vse te oblike niso vedno v čisti obliki, so pogosto pomešane. Če pa se pretirano izrazi en strah, se poruši ravnovesje in preide v patologijo.

 

Viri:

Riemann, F. (2009). Anxiety. Munchen: Ernst Reinhardt Verlag.

Fotografija: Pixabay

 

Avtorica: Megan Zajec, specializantka geštalt psihoterapije