en
Select language
enrolment
Information days and enrolment in 2018/19
Category:
Ambulanta
Published: 26. 06. 2019

Kakšen je kriterij sreče?

Smeško iz luči

Vprašanja in odgovori študentke SFU

 

Na predavanju z naslovom Duševne motnje v družbenem kontekstu, se mi je najbolj utrnilo vprašanje, ki me je spremljalo čez cel čas in je aktualno tudi v mojem osebnem življenju. Vprašanje, kaj pomeni biti srečen v današnjem svetu. Pogovarjali smo se o motnjah, ki so posebej v današnjem času in kontekstu zelo pogoste, o temu kaj na razvoj le teh vpliva in kaj se je spremenilo skozi čas, da je sedaj drugače in imamo drugačen pogled na motnje. Ko sem pomislila na depresijo, sem takoj pomislila, da je to kar se je spremenilo, kriterij in norma sreče, ki smo si jo kot družba ustvarili. Pomislim tudi nase, ko še zdaj, ko se zavedam svojega pritiska nase in željo po uspehu in občutka, da ni nikoli dovolj, velikokrat stopim v manjše pa tudi krajša depresivna stanja. Ko rečem depresija, se mi sliši kot nekaj zelo težkega, globokega, tudi kot nekaj kar je zelo narobe in nekaj v kar ne želim stopiti. To so stanja, ko me spremljajo misli, da je vse brez pomena, ko mi manjka energije, motivacije in volje. Hkrati pa me takrat spremlja tudi občutek, da nisem dovolj dobra in, da bi morala biti boljša. Ko to gledam iz pogleda oz. konteksta družbe, vidim, da bi lahko bil del moje miselnosti tudi v razvoju družbe in temu, kaj nam narekuje (mediji, šola, vzgoja, ritem…). Predvsem me na mojem primeru in na podobnih primerih zanima, kakšna je norma sreče, kaj za nas kot družbo pomeni biti srečen in kako to, da je vedno več depresivnih ljudi? Če nadaljujem svojo zgodbo, pa se pogosto vprašam, čemu bi se borila proti depresiji ali kot Miran Možina pravi tudi melanholiji, če je to očitno stanje v katerega mogoče v blagi obliki lahko hitro grem? Zakaj tako močno stremimo proti » sreči« in se borimo proti depresiji? Vem , da sem naštela že kar nekaj vprašanj in tez, pa vendar se mi zdi, da je vse tesno povezano in ne gre eno brez drugega, medtem ko pišem o depresiji in na drugi strani sreči v našem času.  

Scull (2014) piše o terminu depresije, ki je po navadi uporabljen za opisovanje razpoloženja oz. stanja biti nesrečen, konstantno žalosten, v pomankanju veselja ob aktivnostih, kjer normalno človek uživa in pomankanje energije. Omenja tudi depresijo in stare mislece kot je Hipokrat, ki je tudi že pisal o depresiji oz. stanju depresije, kjer je omenjal besedo melanholija ali žalostno stanje.

Čeprav ima DSM svoje kriterije, kaj naj bi depresija bila, ima motnja veliko bolj kompleksno ozadje, posebej kar se tiče različnosti v socialnem in kulturnem okolju  posameznika. Scull (2014) še poudarja, da je depresija patologija naše kulture, ki se razlikuje v izražanju in manifestaciji kot funkcija kulture in mora biti opazovana tudi s strani družbenih norm in prilagoditvene funkcije.

Posameznikovo socialno in kulturno okolje, se pravi družba, ustvarja norme, ki nam govorijo kako naj bi se obnašali. Če želimo kot strokovnjaki določiti ali posameznik doživlja žalost, trpljenje v svojem življenju, se moramo zavedati kaj kultura in družba dojema kot dobro ali slabo prilagojeno vedenje in socialno vedenje kot odziv na žalost, stres.

Prevladale so biološke razlage depresije (in drugih duševnih motenj) in biološko zdravljenje, ki je, najpogosteje z zdravili, usmerjeno na možgane. Tudi psihoterapija z ljudi z depresivnimi težavami si za cilj velikokrat postavlja njihovo socialno prilagoditev okolju in s tem prispeva k ohranjanju nezdravih družbenih razmer (Blazer, 2005: 4-5).

Tudi Možina, v svojem prispevku o depresiji poudarja pomen in posledice bioloških razlag depresije. Depresija brez družbenega konteksta in širše slike, tako lahko pomeni le bolezensko stanje ( v smislu, da je depresija nekaj patološkega, morda bolj kot dejansko je, ne glede na družbo in kontekst v katerem se je to pojavilo), razlaga depresije tako ni celostna in verjamem, da patologiziranje pojma in te motnje lahko pomeni tudi težje zdravljenje le te in občutek nenormalnosti in izoliranosti posameznika, ki je v depresivnem stanju. Možina (2016) tudi pravi, da nad psihiatričnim razumevanjem depresivne motnje njega ni navdušen, saj ima negativen prizvok. Pravi, da ravno ta patološki prizvok in tudi dekontekstualizacija prinašata v psihiatriji poudarek na zdravljenje z zdravili, namesto, da bi bilo zdravljenje celostno in skupnostno z psihoterapevtskimi in psihosocialnimi poudarki. To, da se depresijo izvzema iz konteksta družbe, naj bi prispevalo k njenemu poglabljanju in pandemičnemu širjenju (Možina, 2016).

Kontekst družbe pri razvoju motenj, posebej depresije, je zelo pomemben. Pravzaprav, ko berem različne prispevke o tej temi, se mi ta kontekst zdi ključnega pomena.

Schwartz ( 2012) piše o današnji družbi in nekem splošnem načinu življenja kot robotskem in avtomatiziranem.  Naša življenja lahko hitro postanejo brez pomena, brez strasti, saj živimo v močno tekmovalni kulturi, ki nagrajuje in hvali dosežke in uspeh. Naša identiteta, lastna podoba in samo spoštovanje kar naenkrat postane odsev zunanjih, družbenih označevalcev uspeha in sreče. Govori o temu, da naše sledenje »sreči« in dobremu počutju tako gre v napačno smer, v smer kjer nikoli ne bomo zares notranje srečni, zadovoljni.

Podobna miselnost je, da mora sodobni človek pod taktirko diktatov globalizirane, totalne družbe na delovnem mestu, kjer se stopnjuje količina dela, hitrost dejavnosti, pogojevanje dela in preživetja s sprejetjem nenaravnih delovnih ritmov galopirati kot gazela. Predvsem pa je absurdno, kaj se dogaja glede zahtevane oziroma pričakovane delovne angažiranosti: v službah naj bi se izčrpavali preko meja, ki jih zmoreta človekov duh in telo. Tako se postavljajo za zgled ljudje, ki delajo več stvari hkrati, namesto da bi prepoznali njihov rizični življenjski slog, ki vodi v preobremenjevanje in izgorevanje.

Zahteve in norme družbe tako vlečejo naše čustveno in psihološko stanje v neravnovesje. Posledica take kulturne paradigme nas kot del družbe kot posameznike pusti nepovezane, razočarane nad sabo in izolirane.

Ljudem ni namenjeno, da živijo izolirani en od drugega, nasprotno, ljudje so oblikovani z družbo in tudi oblikujejo družbo in socialno okolje. Socialno okolje vpliva na oboje, mentalno in fizično zdravje. Dober primer socialnih povezav so primeri dajanja in sprejemanja socialne podpore (Scull, 2014: 820). Ta citat samo potrjuje, kako pomembno je socialno okolje, vključenost namesto izoliranosti. Poudarja pomembnost družbe pri oblikovanju posameznika in obratno. Pod socialno podporo seveda spada kategorija prijateljev, družina; torej neka ožja socialna mreža posameznika. Vendar to razumem tudi širše, kot podporo ali ne podporo družbe, ki nas nagovarja kako naj se obnašamo in kako ni prav, da se obnašamo. V primeru današnje norme sreče, kako nas družba ne podpira v naših napakah, ne uspehih, počasnejšem življenju in lastnih podobah sreče, ki ni nujno vezana le na dosežke, dobre ocene in veliko denarja.

Možina (2017) v svojem eseju o depresiji in pomenu družbe navaja vidike neoliberalizma, ki naj bi večal enakost, vendar hkrati ta enakost prinese tudi negativne učinke. Ljudje nikakor nismo enaki in nimamo enake želje, enake zmožnosti, zato lahko mnenje, da je vsak svoje sreče krojač prinese veliko nelagodja in trpljenja pri tistih, ki se primerjajo s posamezniki, ki so »uspeli« v katerem koli smislu ( ljubezenskem, poslovnem..). Le pomislim lahko, kako lahko to prinese občutke krivde in poraza, ko svoj neuspeh posameznik pripiše le svoji »nedovoljnosti« in ničemur drugemu, npr. idealom družbe. Navaja avtorja Verhaeghea, ki pravi, da današnjo zdravo normo predstavlja uspeh, ki mora biti finančen in materialno otipljiv. Človekove lastnosti, ki so idealne za take vrste uspeh in srečo je fleksibilnost, hitrost, učinkovitost, ciljna usmerjenost in prepričljivost v smislu sposobnosti prodajanja samega sebe. Vse to nas nagovarja, da bi morali biti vedno in cel čas srečni, kar pomeni konstantno samo kritiziranje in samo izpopolnjevanje. Ta stavek in vse kar sem do sedaj napisala, mi odgovarja na to, kaj se med drugimi procesi tudi dogaja z menoj, ko sama sebi nisem dovolj, ko nikoli ne naredim nič dovolj dobro in, ko je vsak dosežek le eden izmed mnogih, do sreče, ki je do sedaj v tem pomenu in pogledu družbe, še nisem dosegla.

Če je uspeh kriterij normalne identitete, je neuspeh simptom motnje.« (Možina po Verhaeghe, 2016: 212)

Pascal Bruckner, filozof, uporabi besedo prisilna sreča, pod katero ima v mislih sodobno ideologijo, ki nas obvezuje, da vse ovrednotimo iz zornega kota užitka kar pa pomeni posledično izogibanje neugodju, trpljenju. Pod tem vidim izogibanje občutkom in izogibanje pomembnim občutkom. Naše doživljanj je tako enostransko. Glede na to, da imamo ljudje celo paleto občutkov (seveda eni več eni manj), tako v sebi lahko zadržujemo pomembne pokazatelje, da nam nekaj ne ustreza, posledično najbrž tudi težje prepoznamo svoje potrebe in ugotovimo kaj nam ustreza in kaj ne. Ko pa se pojavi žalost, trpljenje ali kakšno negativno občutje pa se tega želimo čimprej znebiti. Na žalost, to ni način predelave le teh in iz lastnih izkušenj vem, da pridejo nazaj, v obliki čustev, telesnih znakov, ali kako drugače. Razmišljam, kako nas konstantno stremeti proti užitku pripelje do zadrževanja pomembnih vsebin in seveda, da se potem lahko tudi izoliramo od družbe, vsaj takrat, ko nismo veseli in »srečni«. Depresija se mi zdi kot logična posledica takšnega načina doživljanja in tudi miselnosti, da je glavni cilj življenja biti srečen, brez vsakega negativnega občutka. Z odrivanjem občutkov se kot individualna bitja nikoli ne spoznamo zares, ne izkusimo sebe v različnih stanjih, pogledih in vidikih in naš svet ostane zelo ozek. Pri pisanju diplomske naloge na temo čustvene inteligence, vidim povezavo tudi tu. Kako bomo prepoznavali svoje občutke in občutke drugih, se zavedali sebe in okolice ter se odzivali na dražljaje, če se kot družba tako močno branimo celostnemu in raznovrstnemu doživljanju in biti žalosten ni okej?

Spomnim se, na eni izmed delavnice s Cristine Stevens ( geštalt psihoterapevtko), ko je v kontekstu učenja bodočih psihoterapevtov na temo pomoči klientom rekla: »We dont help the clients to feel better, we help them to feel more«.

 

Morda v tem vidim, kako depresija dobi najbolj negativni prizvok v očeh družbe, ki si želi biti le srečna, ne pa doživljati več in bolj, tudi, če to pomeni včasih kaj neprijetnega. Včasih morda to pomeni tudi iti v kakšno depresivno stanje. Nikomur ne privoščim in mu ne želim biti v hudem močnem duševnem stanju depresije, želim le povedati, da bi bilo za družbo morda blagodejno, če ji ne bi dajali le negativnega prizvoka in, da občutiti depresijo, pa tudi če v zelo blagi obliki, ni nekaj, česar bi se morali ustrašiti in takoj iskati hitro rešitev ven.

Upam, da bo kmalu dozorel čas, ko se bomo depresirajoči, njihovi bližnji in pomagajoči vseh dežel, tako laiki kot strokovnjaki, povezali in šli na cesto s ponosno dvignjeno glavo in transparenti, na katerih bo pisalo, da je depresija normalen odziv na toksično družbo ( Možina, 2017).

To, da je depresija normalen odziv na družbo v kateri živimo, mi da vedeti, da je okej biti depresiven v tem času. Morda je to pot do večjega zavedanja vsakega posameznika in del tega, da posameznik pride do večje palete občutkov, ki je morda brez najprej toksične družbe in potem depresije, ne bi doživel.

Možina (2016) govori tudi o svoji osebni izkušnji, ko pravi, da je svoja sicer melanholična ( v eseju o melanholiji razloži, da depresija=nov izraz za melanholijo) stanja velikokrat imel za svojo osebno rast in ustvarjalnost. Znano je namreč tudi, da so razni veliki misleci, umetniki in pisci bili melanholični ali depresivni. Kjer svoj doživljanje pravi, lahko vnese v terapevtsko delo, kjer se lahko lažje poveže in deli s klienti tudi svoja ranljiva stanja in izkušnje, ki jih je imel. S strani dialoga, je tak del samo razkrivanja izjemnega pomena in tudi sama mislim, da je tudi ta na nek način pozitiven vidik depresije vsaj zame, kot bodočo terapevtko, zelo pomemben in lahko ime terapevtsko vrednost.

V zaključku bi pogledala vprašanja in teze, ki sem si jih zastavila na začetku. Vidim, da ima norma sreče in kriteriji le te velik vpliv na večje število depresivnih ljudi, ko jih je bilo včasih. Razmišljam, da je depresija celo res bolezen 21. stoletja in posledica našega načina življenja kot družbe. Norme sreče so tako zahteve, da mi sploh ni čudno, da jih ni lahko oz. skoraj nemogoče izpolniti- gre se za cikel, ki nikoli ni zaključen. Nesrečni smo zato, ker nismo ves čas srečni. Vidim tudi, da je družba faktor, ki močno pripomore k negativnem vidiku depresije, vendar to sploh ne vidim kot rešitev. Rešitev ali pa svetlo točko vidim v zavedanju družbe o procesih, ki jih ustvarjamo, o pogledih, ki postanejo smernice in o produktih ali pa motnjah, ki jih s tem lahko ustvarimo. Pozitiven pogled na depresivna stanja se mi zdi stvar raziskovanja, kjer seveda ne smemo pozabiti, da mora veljati celostni pogled, se pravi tudi na ravnovesje v telesu, ne le depresija kot konstrukt toksične družbe- tako bi namreč spet zožili besedo depresijo le na druženi kontekst, kar ni nič boljše, kot imeli samo medicinskega. Vesela sem, da sem vsaj malo to raziskala, saj si z prebiranjem tudi družbenega vidika, ustvarim širšo sliko ne le o motnji sami vendar tudi o današnji in pretekli družbi in seveda, o sami sebi.

 

 

 

 

VIRI:

Blazer, D. G. (2005). The Age of Melancholy: "Major Depression" and its Social Origin. New York: Routledge.

Možina, M.(2017). Esej o Depresiji. Kairos 11/1-2

Možina, M. ( 2016). Esej o Melanholiji. Kairos 10/3-4

Schwartz. M. ( 2012). Ali naša družba proizvaja depresivne ljudi? [Is Our Society manufacturing Depressed People?]. Psychology Today.

Scull, A. T. ( 2014). Cultural Sociology of Mental Illness; An A-Z Guide. SAGE Publications, Inc.

 

 

Ana Pekolj