en
Select language
enrolment
Information days and enrolment in 2018/19
Category:
Ambulanta
Published: 15. 12. 2016

Samodestruktivna vedenja

stolp in kamnov

»Ko se v našem življenju srečamo z resnično tragedijo, se lahko nanjo odzovemo na dva načina – ali izgubimo upanje in zapademo v samo-uničevalne navade ali pa ta izziv uporabimo, da najdemo našo notranjo moč.« Dalai Lama

 

Ob besedah samodestruktivno vedenje morda najprej pomislimo na samopoškodavanje ali celo na samomor. Samopoškodovanje in samomor vsekakor spadata med samodestruktivna vedenja, vendar pa še zdaleč nista edina. Med njimi je mnogo takih vedenj, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju in obstaja precejšnja verjetnost, da smo katerega kazali že sami. Samodestruktivna vedenja obstajajo v različnih oblikah, ki se med seboj močno razlikujejo v intenziteti. Prav verjetno se je skoraj vsak od nas že kdaj v življenju na nek način vedel samodestruktivno. Sigmund Freud je celo zagovarjal obstoj »gona  smrti«. To je gon po smrti in samodestrukciji, ki naj bi bil prisoten v vsakemu od nas in deluje v nasprotju z gonom po življenju.

Med samodestruktivna vedenja lahko spadajo zloraba substanc, prokrastinacija (odlašanje), tvegana spolna vedenja, samohendikepiranje (to, da si otežujemo situacijo z namenom, da ohranimo samopodobo, če nam željeni izid spodleti), prenajedanje ali namerno stradanje, zanemarjanje zdravja, prekomerna uporaba interneta in igranja videoiger in že prej omenjena samopoškodovanje in samomor. Kdaj se vedenje smatra kot samodestruktivno, je odvisno od tega,  s kakšnim razlogom se oseba tako vede, kako škodljivo je vedenje za življenje posameznika, ter kakšna je intenziteta vedenja.

Za pojav samodestruktivnega vedenja ni nujno, da oseba trpi za kakšno psihično (v nekaterih primerih tudi telesno) boleznijo, značilno pa je, da se za vedenjem skriva psihična bolečina. Posamezniki, ki trpijo za mejno osebnostno motnjo, post-travmatsko stresno motnjo, disociativnimi motnjami, ter depresivnimi motnjami in v ektremnejših oblikah posamezniki s raznimi psihozami, pogosto kažejo samodestruktivna vedenja, zato se predvideva, da so vzroki povezani s čustvenim stresom. Seveda, tudi vsak od nas kdaj v življenju doživi tak čustveni stres, zato se ta vedenja kažejo tudi pri duševno zdravih posameznikih.

Obstaja več okoljskih, psiholoških in psihiatričnih dejavnikov tveganja za pojav samodestruktivnih vedenj. Močan indikator, še posebej pri najstnikih in mladih odraslih,  je travma v otroštvu, saj ta lahko vodi do slabših sposobnosti spoprijemanja s težavami in škodljivih predstav o sebi,  drugih in svetu.  Drugi dejavniki tveganja so še socialna izključenost, težave s samoregulacijo, težave v družini, šoli in socialnem okolju, impulzivnost, perfekcionizem, depresija in anksiozne motnje ter avtizem in druge razvojne motnje.

 

Kako se lahko bolje soočamo s samodestruktivnimi vedenji?

Najenostavnejši način soočanja je, da smo bolj pozorni na naše misli, občutke in vedenja ter, da se naučimo prepoznati lastna samodestruktivna vedenja. S tem, ko se zavedamo občutkov in misli, ki vedenja spremljajo, se lahko ustavimo, premislimo, odločamo in se naučimo bolje odzivati. Dogodke si lahko zapisujemo, saj s tem občutke bolj ponotranjimo. V naslednjem koraku lahko poskusimo naše slabe navade in vedenja zamenjati s pozitivnimi, predvsem takrat, ko opazimo, da se nam pojavljajo misli in občutja povezani s samodestruktivnim vedenjem. Raziskave kažejo, da oblike sproščanja in izboljšanja pozornosti, kot so meditacija, avtogeni trening in športna aktivnost pomagajo pri soočanju s stresom in izboljšanju počutja. V primerih, kjer so samodestruktivna vedenja posledica močnih stanj čustvenega stresa in se posameznik z njimi težko sooča sam ali znotraj družinskega in socialnega okolja, pa se priporoča pomoč izkušenega psihoterapevta ali psihiatra.

 

Piše: Timotej Glavač