en
Select language

Analitična psihologija – Jungovska analiza

Analitična psihologija je izraz, ki ga je Carl Gustav Jung uporabil za njegovo psihoanalitično teorijo in psihoanalitično prakso. Ime je uporabil zato, da bi se razlikoval od Freudovega načina psihoterapije, imenovanega preprosto ‘psihoanaliza’.

Ker je Freudova psihoanaliza kasneje postala tudi osnova za različne druge psihoanalitične pristope, se za Analitično psihologijo pogosto uporablja tudi izraz Jungovska (psiho)analiza. Ne glede na to, kateri izraz uporabljamo je bila za Junga analiza poskus uravnoteženja zavednih in nezavednih elementov naše psihe.

To je posebna oblika psihoterapije, pri kateri analitik in stranka/pacient skupaj delata z nezavednimi in zavednimi vsebinami z namenom vzpostavljanja psihološkega, čustvenega in življenjskega ravnotežja nasploh. Namen je zmanjšati psihološko trpljenje in težave ter izboljšati povezavo med deli psihe. Gre za terapijo z odprtim koncem, kar pomeni, da se lahko začnemo ukvarjati z neko temo, sčasoma pa se lahko pokaže, da je bistvo drugje.

Proces sam je primeren za različne neprilike in stanja, prav tako je primeren za ljudi, ki želijo psihološko napredovati in se poznati. V srcu Jungovske analize je ideja, da povežemo zavedno in nezavedno na način, ki nam prinaša boljše poznavanje sebe ter omogoča občutenje novih vrednot in življenjskega smisla.

To občutenje ni nujno dramatično. Ravno zaradi globine procesa pa je občutek stika s sabo pogosto trajen. Analitična psihologija na človeka gleda dolgoročno in kot na celoto, ki se je sposobna sama regulirati, ko je sistem dobro vzpostavljen.

 

Piše: Tina Turk, specializantka analitične psihologije (Jungovske psihoanalize, članica IAAP).