en
Select language
Category:
Ambulanta
Published: 11. 11. 2020

Kdo se boji raziskovanja

Raziskovanje

Nekateri se bojijo črnega moža, eni pajkov, drugi virusov, tretji zaprtih prostorov, se pa najdemo tudi takšni, ki se bojimo raziskovanja. Nič kaj redek pojav ni, da se študentje družboslovnih smeri bojijo statistike. V angleščini za to obstaja celo izraz “statistics anxiety”. Kljub temu, da tako kot veliko drugih strahov, tudi ta stoji na trhlih nogah in subjektivnih predstavah, ga vsi tisti, ki nam niti matematika, niti logika nista prav blizu, in se raje gibljemo v iracionalnih svetovih, lahko razumemo. Težje pa je morda razumeti pojav, ki ga bom opisala v tem članku, ki niti ni tako redek. To je strah pred raziskovanjem, natančneje, pred kvalitativnim raziskovanjem.

Na Univerzi Sigmunda Freuda Dunaj – podružnici v Ljubljani, kjer poučujejo psihoterapijo, velja teoretično znanje za enega izmed stebrov izobraževanja. Enako pomemben kot praktično delo z drugimi in kot odkrivanje lastnih psihičnih globin in razsežnosti. Iz tega lahko poenostavljeno sklepamo, da je možnost “pasti” izpit enako velika, kot možnost, da ne opravimo dovolj ur prakse ali osebne izkušnje. Gre predvsem za vprašanje notranje volje in odporov. Drugače rečeno, če smo motivirani in nimamo prevelikih odporov, bomo izpite opravili brez večjih težav. Žal pa je tako, da se v višjih letnikih ravno pri odporih in strahovih včasih zatakne. Tudi meni se je, in sicer pri kvalitativnem raziskovanju. Zaradi tega in še enega »strah vzbujajočega« predmeta, sem morala ponavljati prvi letnik magisterija. In še letos sem si ga pustila za zadnji možni izpitni rok. Ostali, veliko bolj obsežni, kot na primer psihiatrija, nevroznanost ali psihofarmakologija, mi niso delali težav, zato lahko splošne učne težave ovržemo. Kaj je bilo torej pri kvalitativnem raziskovanju tako strašnega?

Na zadnjem ustnem izpitnem roku sva bili dve študentki. Sošolki sem prepustila prvo mesto za predstavitev kratke kvalitativne raziskave na področju psihoterapije, ki smo jo morali opraviti. Svojo predstavitev je zaključila s tem, da je zelo hvaležna, da je bila primorana v opravljanje takšne raziskave, saj se je doslej raziskovanju izogibala na vse pretege. Razmišljala je celo, da bi za magistrsko nalogo raziskovala le kvantitativno, ker ji misel na kodiranje besedil predstavlja veliko nelagodje. Ko sem ugotovila, da nisem edina, ki se sooča s takim strahom, mi je odleglo. Predavatelj, ki si močno želi, da bi kvalitativno raziskovanje približal študentom in širši psihoterapevtski stroki, nama je med diskusijo pojasnil, da nikakor nisva edini, ki se izogibava takšnim raziskovalnim metodam. Že tako ali tako naj bi bilo v psihoterapiji raziskovanje možno v dokaj omejenem obsegu, kvalitativno pa še toliko bolj.

Predvidevam, da gre tako kot pri nekaterih drugih strahovih, za strah pred neznanim. Kvantitativno raziskovanje nam je vseeno nekoliko bližje, saj smo mu vsi, ki smo zaključili osnovno ali srednjo šolo, že bili priča. To je na primer tak tip raziskav, pri katerem nekaj merimo, štejemo eno besedne odgovore, uporabljamo lestvice od ena do deset in podobno. Kvalitativno pa vsaj v mojih časih še ni bilo del šolskega kurikuluma. Ko sem na predavanju slišala za kode, kategorije, teme, kodiranje in podobnem, sem preprosto izgubila pozornost, saj niti malo nisem razumela, za kaj gre. Pred izpitom sem se nekoliko poglobila v predavateljeve prosojnice in pregledala izpitne naloge sošolcev. Ko sem se lotila kodiranja besedil, sem ugotovila, da proces sploh ni tako zelo zapleten. Je le časovno potraten. In ne samo, da ni zapleten, še celo precej svoboden in zabaven je. Gre za to, da iz besedila razbiramo kode in kategorije. Koda je lahko na primer specifična beseda, uporabljena v besedilu, ali pa z besedo povzet del besedila. Označevanje na tak način pomeni kodiranje. Nato kode hierarhično združujemo v podteme, podteme pa v teme. Na tak način lahko raziščemo, katere teme se pojavljajo v obravnavanih besedilih. Če, na primer, kvantitativno raziskujemo občutke študentov glede trenutnih zdravstvenih ukrepov, lahko izpeljemo več intervjujev z odprtimi vprašanji, potem pa v besedilu iščemo, kateri občutki ali teme se pojavljajo. To so lahko strah, jeza, razočaranje in podobno. Obstaja kopica računalniških programov, ki nam lahko pri kodiranju na različne načine pomaga.

Nikar se torej ne bojte kvalitativnega raziskovanja! Ne le, da se je na mnogih znanstvenih področjih izkazal za zelo koristnega, celo zabavno je lahko. V psihoterapiji je kakovostno raziskovanje zelo pomembno, saj je eno izmed tistih področij, ki se še vedno bori za priznanje stroke in širše javnosti. Zato le pogumno na raziskovalno pot!

 

Avtorica: Saga Lucija Škerlep, študentka magistrskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

Vir slike: https://pixabay.com - Pesxels