en
Select language
Category:
Ambulanta
Published: 25. 08. 2020

Uglašeno starševstvo

Družina - Uglašeno starševstvo

Pri svojem delu sem nazadnje doživela pripombo ene mame, da ne ve več koga naj glede vzgojnih nasvetov posluša. Ne ve več komu naj zaupa. Opazila sem, da se enkrat odzove tako, drugič drugače. Zaradi zmedenosti je nekonsistentna. Mami sem odvrnila, naj se uglasi na otroka in njegove potrebe. Naj izbere pot, ki ji verjame in le-tej, z zaupanjem vase, konsistentno sledi.

Mediji so danes preplavljeni z vzgojnimi nasveti. Trendi »uspešnega« starševstva se ves čas spreminjajo. Od permisivne vzgoje in njenih neugodnih učinkov, smo se zopet vrnili na avtoritativno vzgojo, pomembnost pravil in omejitev. Različni strokovnjaki ponujajo recepte za vzgojo srečnih in uspešnih otrok. Res je, vsi si želimo samozavestnega, prijaznega in uspešnega otroka. Pa resnično obstaja unikaten recept s katerim oblikujemo prav takega otroka?

Bodočim staršem v okviru psihološke priprave na porod in starševstvo, poudarjam pomen ravnovesja. V želji, da naša vloga starša ni premalo aktivna, namreč postajamo preveč stimulirajoči. Z velikimi pričakovanji do otrok, z željo po uspešnosti in optimalnem razvoju, ustvarjamo hiper-protektivno okolje, s podrobno načrtovanim urnikom aktivnosti in pretirano vključenostjo staršev (po Lythcott-Haims, 2015). Vso pozornost polagamo na ocene in izvenšolske aktivnosti. Danes otroci, mladostniki in mladi odrasli, svojo vrednost enačijo s svojimi rezultati. K meni prihaja 20-letna, zelo prijetna študentka, z visoko mero perfekcionizma. Ob prvem neuspehu – ni opravila pomembnega izpita, je doživela blažjo depresivno epizodo. Kdo sploh je ona, če ni »dovolj« uspešna? Hkrati pa razmišljava o tem kdaj je zanjo sploh dovolj. Ob vsem tem pozabimo otroku omogočiti izkušnje, da je za nas pomemben kot človek, ne glede na svoje ocene, rezultate na tekmah ali druge uspehe.

Ljudje me sprašujejo, ali gre resnično za porast duševnih motenj med otroci in mladostniki, ali gre preprosto za večjo mero prepoznavanja le-teh. Menim, da gre za kombinacijo obeh. Večja občutljivost za znake duševnih ali prilagoditvenih težav, nam daje možnost za hitrejše interveniranje (že pri otrocih), kar omogoča boljšo prognozo (učinkovitost). Družba s svojo storilnostno naravnanostjo (čim več, v čim krajšem času, čim bolj zgodaj), ustvarja sicer visoko učinkovite ljudi. Vendar hkrati dosega duševno zdravje otrok, ki si ne znajo (ali ne smejo) več vzeti časa za igro in sprostitev. Breme "vsega preveč", otrokom krade dragoceni čas (npr. za igro v naravi). Ne daje jim priložnosti doživljanja dolgčasa, ki spodbuja ustvarjalnost in samostojno učenje.

Svetu digitalizacije smo se primorani prilagoditi. Dejstvo je, da nam olajša veliko zadev. Moderna tržna niša svetovanja glede vzgoje, je tako postala uporaba elektronskih naprav pri otrocih. Ne bom vas prepričevala zakaj pretirana raba elektronskih naprav za otroke ni ugodna. Ne bom vam povedala kako točno otroku omejiti čas, ki ga porabi za socialna omrežja, TikTok ali igre. Želim vam predati informacije o novejših raziskavah, ki izpostavljajo ogromen pomen narave in igre. Med prosto igro se v možganih otroka aktivira neokorteks. Vzpostavljajo se nove nevronske povezave v prefrontalnem korteksu. Prefrontalni korteks je možganski izvršilni nadzorni center, ki ima kritično vlogo pri regulaciji čustev, oblikovanju načrtov in reševanju težav (Hamilton, 2014). Druga študija je pokazala, da otroci, ki živijo v naravi izkazujejo boljše kognitivno procesiranje (prostorski delovni spomin, reševanje težav) (po Jacobs, 2018).[1] Igra v naravi lahko dokazano zmanjša tudi simptome motenj pozornosti in/ali hiperaktivnosti (Faber Taylor in Ming Kuo, 2011).

Seveda pa je povsem razumljivo in spodbudno, da v vlogi starša iščemo podporo, odgovore na vprašanja ali preprosto potrditev, da delamo prav. Ne želim vam dajati vzgojne recepte, ker v njih ne verjamem. Verjamem pa v nekatere preproste principe vzgoje, ki jim lahko sledimo pri svojem unikatnem uglaševanju na vsakega otroka posebej. Klass in Damour (2017) poudarjata konsistentnost (vedno na enak način), doslednost (kar rečemo naredimo) in ljubeznivost (sprejemanje). Lee (2020) in Wong (2020) pišeta o jasnih pravilih, mejah in rutini, ki dajejo otroku občutek varnosti. Vsi trije verjamejo v pomen spodbujanja otrokove samostojnosti, omogočanje odločanja in izbire.

Uglaševanje je del varne navezanosti. Varno navezanost lahko enostavno predstavimo kot sistem vedenj, ki otrokom služi kot varno zavetje, zaščita in hkrati kot osnova za raziskovanje sveta. Sistemi navezovalnega vedenja tako služijo biološkim funkcijam, zagotavljanju zaščite v nevarnem okolju in spodbujanju raziskovanja ter učenja (Bowlby, 1988, po Stewart, Whelan in Pendleton, 2014). Siegel (2007, po Malchiodi, 2014) poudarja pomen uglaševanja staršev na otrokov notranji svet. Uglašeno starševstvo pomeni empatično razumevanje otroka (»postaviti se v otrokove čevlje«) in nato zadovoljevanje njegovih potreb z modrostjo starša. To zahteva dobro prepoznavanje otrokovih vedenjskih in čustvenih signalov, ki kažejo na njegove potrebe. Potrebno je, da se dve osebi »začutita«, kar okrepi nevronsko pot za uglaševanje v možganih. Shore (2003) je izpostavil diado mama-otrok, ki temelji na komunikaciji med njunimi desnimi možganskimi hemisferami. Nezavedna in avtomatična interakcija preko gest, obraznih izrazov, tona glasu, spodbudi razvoj otrokovih možganov (desne hemisfere). Tovrstna komunikacija oblikuje osnovo otrokovega procesiranja socialno-čustvenih informacij in soočanja s stresom ter izzivi.[2]

Kaj pomeni uglaševanje v praksi? Na primer: dvo-letnemu otroku uspe rešiti enostavno nalogo (npr. sestavljanko). Ob tem se nasmeji, zaploska, dvigne glavo in pogleda mamo. Mama se neverbalno uglasi (zrcali veselje) in reče »bravo«. S tem spodbuja otrokovo samoiniciativnost in samopodobo. Uglaševanje mame v primeru vedenjskega izbruha 6-letnega sina, bi pomenilo: mama v trenutku dečkovega izbruha, izrazi njegova čustva (npr. »Vidim, da si razburjen, jezen in zmeden. V telesu to verjetno občutiš kot hitro bitje srca, toploto, cmok v grlu ali te boli trebuh. Tudi meni je hudo.«). Ob njem ostane mirna in poskrbi za varnost. Modelira načine pomiritve (čuječnost – dihanje, preusmerjanje pozornosti) in vztraja. Dečku s tem omogoči varno bazo in podporo pri regulaciji čustev.

Pri delu z odraslimi, z anksiozno ali depresivno simptomatiko, večkrat naletim na mamice, ki potožijo, da ne želijo, da jih njihovi otroci vidijo »takšne«. Zato se pred njimi skrivajo kadar jih preplavijo najtežji trenutki. Meni pa se ravno to zdi odlična priložnost, da otrokom modeliramo spretnosti soočanja, ki jih sicer v izobraževalnem kurikulumu ne pridobijo. Empatija, čustvena inteligenca, še posebno regulacija čustev, so pomembne komponente uspeha v življenju (Lee, 2020). Ob tem pa smo kot starši težko model učinkovitega soočanja, če sami še nismo usvojili teh spretnosti. Mame se pomirijo z idejo o tem, da lahko otrokom s svojo izkušnjo omogočijo kompetence razumevanja, regulacije, samo-kontrole čustev in so zato še bolj motivirane za osebno rast.

V kolikor na vlogo starša pogledamo kot na vseživljenjsko učenje, skupaj z otrokom (otroki), smo do sebe bolj prizanesljivi. Z vsako izkušnjo starševstva, pridobimo novo kompetenco v tej čudoviti in zelo pomembni vlogi. Daniel Siegel, psihiater in avtor mnogih publikacij o otrocih, mladostnikih in starševstvu, poudarja pomen samorazumevanja, ki vpliva na starševski pristop. Razumevanje sebe na globlji ravni, pomaga izgraditi bolj učinkovit odnos s svojimi otroki. Z rastjo in razumevanjem sebe, lahko ponudimo temelje čustvene varnosti, ki našim otrokom omogoča uspeh. Raziskave so pokazale da je otrokova varna navezanost na starše, zelo močna povezana s starševim razumevanjem lastnih zgodnjih izkušenj (Siegel in Hartzell, 2004).

Vsak starš se verjetno kdaj znajde v situaciji, ko odreagira na način za katerega mu je kasneje žal. Takrat je pomemben vpogled vase. Sem bil/a morda preveč utrujen/a? Kako učinkovito sem se sam/a uspel/a uravnati? Kaj se trenutno dogaja v meni? Kaj potrebujem? Wong (2020) pravi, da smo v vlogi starša lahko bolj učinkoviti, če sami postanemo pozitivna, vesela oseba. To pomeni, če zmoremo učinkovito poskrbeti zase in svoje celostno blagostanje. Poleg tega ni nič narobe, celo odlično, če zmoremo otroku priznati svojo šibkost (»napako«). Otrok se tako uči, da ni bistveno iskanje popolnosti (ki je tako nikoli ne moremo doseči). Ob naši podpori, hkrati pa ob svojih izkušnjah napak in padcev, se uči, da je bistvena osebna rast s točno te izkušnje. Da sta pomembna pot in iskanje pozitivnega pogleda nanjo.

V Harvardski 80-let trajajoči študiji so dokazali, da so odnosi in socialna opora najboljši napovedovalci zdravega in zadovoljnega življenja. Raziskovalci so bili presenečeni nad tem, kako močno socialni odnosi napovedujejo ne le duševno počutje, temveč tudi fizično zdravje (po Mineo, 2017). Torej »ključi« do sreče niso uspešnost, nadpovprečen razvoj ali denar. Naša vloga je, da se osredotočimo na odnos z otrokom in oblikujemo varno navezanost, ki napoveduje kakovost kasnejših odnosov. Čas je, da postanemo sooblikovalci otrokovega zdravega in zadovoljnega življenja. Bodimo starši, ki se skupaj z otrokom učijo, rastejo in raziskujejo. S konsistentnostjo, zdravo mero omejitev, pravil, rutin, s spodbujanjem samostojnosti, igre v naravi in z zaupanjem vase, prepoznavajmo otrokove potrebe (ne le fizične). Potrebe, ki jih lahko prepoznavamo le v pristnem odnosu z otrokom. Bodimo na otroka uglašeni starši.


Avtorica: Anamarija Romih

 

VIRI

Faber Taylor, A. in Ming Kuo, F. E. (2011). Could Exposure to Everyday Green Spaces Help Treat ADHD? Evidence from Children's Play Settings. Applied Psychology: Health and Well-Being, 3(3), 281 - 303. doi: 10.1111/j.1758-0854.2011.01052.x

Hamilton, J. (2014, 6. avgust). Scientists Say Child's Play Helps Build A Better Brain. Pridobljeno s: https://www.npr.org/sections/ed/2014/08/06/336361277/scientists-say-childs-play-helps-build-a-better-brain?t=1597053256128&t=1597663926654

Jacobs, T. (2018, 7. september). More evidence that green space helps develop young brains. Pridobljeno s: https://psmag.com/education/more-evidence-that-green-space-helps-develop-young-brains

Klass, P. in Damour, L. (2017, 6. september). How to Be a Modern Parent. Pridobljeno s: https://www.nytimes.com/guides/well/guide-to-modern-parenting

Lee, K. (2020, 5. marec). How Parents Can Raise a Good Child. Pridobljeno s: https://www.verywellfamily.com/how-to-raise-a-good-child-620110

Lythcott-Haims, J. (november, 2015). How to raise successful kids — without over-parenting [Video]. Pridobljeno s: https://www.ted.com/talks/julie_lythcott_haims_how_to_raise_successful_kids_without_over_parenting

Malchiodi, C. A. (2014). Art Therapy, Attachment, and Parent–Child Dyads. V C. A. Malchiodi in D. A. Crenshaw (ur.), Creative arts and play therapy for attachment problems (str. 52–67). New York: Guilford Press.

Mineo, L. (2017, 11. april). Good genes are nice, but joy is better. Pridobljeno s: https://news.harvard.edu/gazette/story/2017/04/over-nearly-80-years-harvard-study-has-been-showing-how-to-live-a-healthy-and-happy-life/

Schore, A. N. (2003). Affect Dysregulation and Disorders of the Self. New York: W. W. Norton & Co.

Siegel, D. J. in Hartzell, M. (2004). Parenting from the inside out: how a deeper self-understanding can help you raise children who thrive. 1st trade pbk. ed. New York: J. P. Tarcher/Penguin.

Stewart, A., Whelan, W. F. in Pendleton C. (2014). Attachment Theory as a Road Map for Play Therapists. V C. A. Malchiodi in D. A. Crenshaw (ur.), Creative arts and play therapy for attachment problems (str. 35–52). New York: Guilford Press.

Wong, D. (2020, 8. julij). How to Raise a Happy, Successful Child: 25 Tips Backed by Science. Pridobljeno s: https://www.daniel-wong.com/2015/10/19/raise-happy-successful-child/

[1]Več o učinkih narave, igre in učenja zunaj, za otroke, si lahko preberete v: Ryan, R., Weinstein, N., Bernstein, J., Brown, K., Mistretta, L. & Gagne, M. (2010). Vitalizing effects of being outdoors and in nature. Journal of Environmental Psychology, 30(2), 159-168. Pridobljeno s: https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2009.10.009

[2]Več o učinkih čustveno uglašenega starševstva na izboljšanje duševnega zdravja otrok, si lahko preberete v: Flory, V. (2004).  Flory, V. (2004). A Novel Clinical Intervention for Severe Childhood Depression and Anxiety. Clinical Child Psychology and Psychiatry, 9(1), 9–23. https://doi.org/10.1177/1359104504039167

Vir slike: August de Richelieu from Pexels