enrolment
Information days and enrolment in 2020/21
Category:
Ambulanta
Published: 08. 04. 2020

Narcistična osebnost in narcistična osebnostna motnja

Narcise

Povzetek

V pričujočem članku sem se osredotočila na razliko med narcistično osebnostjo in narcistično osebnostno motnjo, ki jo poudarjajo mnogi avtorji ter izpostavila lastnosti narcistične osebnosti, ki so pri motnji precej potencirane, navedla obrambne mehanizme, ki jih uporabljajo narcistični posamezniki ter izpostavila nekaj teorij o vzrokih za razvoj narcistične osebnosti in osebnostne motnje.

Ključne besede: narcistična osebnost, narcistična osebnostna motnja, narcisizem, obrambni in prilagoditveni mehanizmi, razvoj narcisizma

Uvod

Beseda narcisizem izvira iz grškega mita o Narcisu, ki se je zaljubil v lastno podobo v tolmunu in nazadnje umrl od hrepenenja, ki ga njegova podoba ni  mogla potešiti (McWIlliams, 2017) zaradi česa ima beseda, negativen prizvok, saj porodi asociacije na vzvišenost, arogantnost, domišljavost,… je pa določena stopnja za neko starostno obdobje normalna, saj vključuje ljubezen do sebe, samozavest in spoštovanje, kar je odraz duševnega zdravja (Gottschalk, 1988).

V 19. stoletju se je pojem narcizem začel prepletati s pojmom kot sta seksualna perverzija in avtoerotizem, s katero je nadaljeval tudi Freud (1914), ki je koncept narcizma utemeljil ter prisvojil psihoanalitični teoriji (Padovan, 2017). Prvi analitični avtor, ki je opisal samoveličavno narcistično sebstvo, je bil morda Ernest Jones (1913, v McWilliams 2017) z besedami kot so ekshibicionizem, nadutost, čustvena nedostopnost, fantazije o vsemogočnosti, precenjevanje lastne ustvarjalnosti in nagnjenje h kritizerstvu. Reich (1933, v McWIlliams, 2017) je opisal »falično-narcisistični značaj« kot važiškega, arogantnega, energičnega, ki pogosto dela vtis s svojim nastopom in ki bo vsak grozeč napad prehitel s svojim protinapadom. Kohut in Wolf (1978) pa sta ugotovila, da je samoveličavna osebnost le ena od oblik »sebstvene motenosti«.

Lastnosti narcistične osebnosti in narcistične osebnostne motnje

Termin narcističen se nanaša na ljudi, katerih osebnosti so organizirane tako, da ohranjajo svoje samospoštovanje z iskanjem potrditve zunaj sebe (McWilliams, 2017). Cooper (1984, v McWilliams), pa pravi, da je vsem narcističnim ljudem skupno notranje občutje nezadostnosti, sramu, šibkosti in manjvrednosti, čemur se lahko pridružuje tudi groza pred vsem naštetim, ali pa ta groza nastopa samostojno.

Praper (1994) ugotavlja, da je potrebno ločevati med zdravim narcisizmom kot ljubeznijo do sebe, ki se kaže v dobrem samovrednotenju in samospoštovanju, in narcističnimi motnjami osebnosti. Zdrav narcisizem kot zdrava samozavest je rezultat dovolj dobrega starševstva, pretirane zahteve in netočne ali nekritične refleksije otrokovega vedenja in dosežkov pa lahko vodijo v problematične narcisistične poteze (Millon in Grossman, 2005). Pri narcistični motnji gre za pojav patološkega narcisizma, pri čemer človek s samoidealizacijo in grandioznimi fantazijami o sebi prekriva prizadet občutek lastne vrednosti, zaradi česa je tak človek še posebej ranljiv in ogrožen (Žvelc, 2011). Torej ne gre toliko za prepričanje, da so boljši od drugih, temveč bolj za to, da drugih skoraj ne opazijo – razen kadar od njih kaj potrebujejo (Bernstein, 2015). Tudi Twenge in Campbell (2009) poudarjata, da biti narcisističen ni enako kot imeti patološki nivo narcisizma oz. psihiatrično diagnozo narcisistične osebnostne motnje. Narcisistična osebnostna motnja je veliko bolj ekstremna in redka kot narcisistična osebnost, ki ni v tolikšni meri povezana s kliničnimi težavami.

Žvelc (2011) opisuje narcisizem kot dimenzijo objektnih odnosov, ki pa ne opiše narcistične motnje kot celote ampak samo grandiozno in omnipotentno doživljanje sebe. Za osebe s patološkim narcisizmom je značilna vzvišenost nad drugimi, imajo občutek lastne veličine (grandioznost) in vsemogočnosti (omnipotence). Imajo se za nekaj posebnega, za nekaj več od ostalih ljudi, ki jih zaznavajo kot podaljšek ali odsev sebe ter se radi družijo v okolici pomembnih ljudi z visokim družbenim statusom. Značilne so fantazije o lastnem uspehu, moči, lepoti, popolni ljubezni in nenehnem občudovanju, ki jih želijo v življenju doseči. Pretirano so občutljivi na kritiko, saj se narcistični self hitro zruši. Nagnjene so k razvrednotenju druge osebe. Če čutijo, da jih je nekdo prizadel, lahko hitro razvrednotijo drugega, saj s tem ponovno vzpostavijo superiorno pozicijo. Zaradi občutij notranje praznine je značilno iskanje vznemirjenja, ki se lahko kaže v iskanju nevarnosti, spolnih osvojitvah, intenzivno angažiranje v delu in drugih veličinskih projektih (Žvelc, 2011).

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj (DSM, 2013) je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja:

»Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne v obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:

  • mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
  • prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
  • prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
  • zahteva po pretiranem občudovanju,
  • nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
  • izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
  • nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
  • nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
  • ošabnost in nadutost.«

Poleg tega, da potrebuje stalno priznavanje s strani drugih, pa so glavne značilnosti tako patološkega kot tudi zdravega narcisa (pri katerem so te lastnosti nekoliko manj izrazite) še (Žižek, 1987):

  • Neizprosen preračunljiv um, dokler ima patološki narcis od soljudi neki dobiček, bo do njih prijazen, pred njimi bo blestel v vsej svoji »lepoti«, ko pa ne potrebuje več ljudi oziroma, ko postanejo nezanimivi, postane do njih popolnoma ravnodušen. Ljudi torej uporablja le zaradi tega, da z njimi zadovolji svojo potrebo.
  • Odvisen je od drugih, narcis je odvisen od tega, da je v očeh prijateljev, vrstnikov uspešen, odvisen je od njihovega priznanja, spoštovanja.
  • Do ljudi je nezaupljiv, težko se v odnosih odpre ali nanje naveže, saj noče biti odvisen od drugih, tako so njegovi medosebni odnosi kratkotrajni in hladni in ga tako čustveno ne obremenjujejo preveč.
  • Strah pred neuspehom, strah ga je vsakršnega neuspeha, tu je v ospredju zlasti strah pred smrtjo, starostjo in boleznijo. Ta strah skuša brzdati na ta način, da daje velik poudarek svoji zunanjosti, skrbi za svoje telo, saj hoče ostati večno mlad.
  • Stalno mora biti v središču pozornosti, za kar je pripravljen storiti vse, da ga drugi ne bi »spregledali«, saj sledi načelu, da obstajata samo dve vrsti ljudi, uspešni in drugi.
  • Nezmožen žalovanja, z izgubo se ne zna spoprijeti, saj je ni zmožen ponotranjiti.
  • Nezmožen uživanja, uživanje je pri patološkem narcisu odtujeno. Uživa le v ugledu in priznavanju s strani drugih (prijateljev, vrstnikov)

Kar se tiče glavnih emocij, povezanih z narcistično organiziranostjo osebnosti, klinična literatura poudarja sram in zavist. Subjektivno doživljanje narcističnih ljudi prežemajo občutja sramu in strahu pred sramoto (McWilliams, 2017).

Obrambni in prilagoditveni procesi pri narcističnosti

Prevladujoč obrambni mehanizem narcistične osebnostne motnje je razcep, vezan na ločevanje med dobrimi in slabimi predstavami o sebi in objektu. Dobre predstave in libido sta pri narcistični osebnostni motnji investirana v lažni self, da bi se na ta način prikril agresiviziran in razvrednoten pristni self (Praper, 1999). Kohut in Wolf (1978) menita, da nastane razcep zaradi potrebe po priznanju in občudovanju, ki je frustrirajoča. Posameznik z narcisistično strukturo osebnosti razcepi ekshibicionistične in grandiozne želje od osrednjega jaza, kar se kaže v alternacijah med stanji grandioznosti, ki zanikajo frustrirano potrebo po priznanju, ter stanji občutkov praznine in nizkega samospoštovanja. Razcepljeno je tudi doživljanje drugih, kar se kaže v idealizaciji in razvrednotenju drugih, ki ju kot najpomembnejša obrambna mehanizma na katera se zanašajo posamezniki z narcistično osebnostno motnjo, izpostavlja tudi McWilliams (2017). Procesa sta komplementarna v tem smislu, da gre dezidealizacija na račun drugih, kadar narcis sam sebe poveličuje, in obratno. Kohut (1971, v McWilliams, 2014) je prvi uporabil izraz »samoveličavno sebstvo«, da je z njim opisal občutje samoidealiziranja in večvrednosti, značilno za enega od dveh tečajev notranjega sveta narcisov. To samoveličje je mogoče čutiti znotraj ali projicirati navzven. Vsak problem, ki se jim zastavi rešujejo v procesu rangiranja pri čemer si postavljajo vprašanja kot so: Kateri zdravnik je najboljši? Kateri od vrtcev je najimenitnejši? Kje bi bil trening najbolj zahteven? Na ta način so realne prednosti ali pomanjkljivosti zanemarjene (McWilliams, 2017).

Sorodna obrambna pozicija, v katero se ujamejo narcistično motivirani ljudje se nanaša na perfekcionizem. Skušajo dosegati nerealne ideale in bodisi prepričajo sami sebe, da jim to tudi uspeva (izhod v samoveličje), ali pa se zaradi neuspešnosti počutij notranje prirojeno nesposobni in si ne morejo odpustiti z opravičilom, češ da se je motiti človeško (in to gre potem naprej v depresijo). Znotraj terapije lahko gojijo egosintonična pričakovanja, da je cilj zdravljenja v tem, da dosežejo v svojem sebstvu perfekcijo, ne pa da bi ga dojeli in poiskali načine primerne za zadovoljitev njegovih potreb. Zahteva po popolnosti se izraža v kroničnem kritiziranju sebe in drugih (odvisno od tega ali projicirajo razvrednoteno sebstvo) in v nezmožnosti, da bi si sredi dvoumnosti človeškega obstoja poiskali veselje (McWilliams, 2017).

Včasih narcistično grajeni ljudje problem samospoštovanja urejajo na ta način, da vidijo perfekcijo v kom drugem – ljubimcu, mentorju, junaku – tako, da se »napihujejo« od istenja s to osebo. Nekateri gredo skozi življenje po takšnem vzorcu: kujejo koga v nebo, ko pa se pri njem pokaže kakšna hiba, ga sklatijo z neba. Perfekcionistične rešitve narcističnih dilem same po sebi vodijo v poraze. Človek si ustvarja pretirane ideale, da bi z njimi kompenziral defekte v samoobčutju, ki jih doživlja kot tolikšnega prezira vredne, da jih ne more izravnati z ničimer, kar ni ena sama popolnost, a ker nihče ni popoln, je strategija obsojena na poraz, in tako se spet pojavi omaloževano sebstvo (McWilliams, 2017).

Vzroki in teorije za patološki narcisizem

Freud je narcisizem pojasnjeval z vidika svoje gonske teorije. V svojem glavnem delu o narcisizmu (1914) pojasnjuje nastanek in pomen psihoanalitičnega koncepta narcisizma. V svojem kliničnem delu je Freud kot tudi mnogi drugi psihoanalitiki opazil, da je zdravljenje nevrotičnih pacientov s klasično psihoanalitično metodo povzročalo težave in ni ponudilo želenih rezultatov. S svojimi ugotovitvami je prišel do zaključka, da težave povzroča enaka vrsta narcističnega odnosa. Na podlagi tega je Freud delil duševne motnje na tako imenovane transferne nevroze (histerija in obsesivna nevroza) in narcistične nevroze, za katere je menil, da nimajo sposobnosti razvoja transfera. Odpor pacientov, ki trpijo zaradi narcistične nevroze, je opisal kot »kamnito steno«, katere ni mogoče premagati (Rosenfeld, 1964). S svojimi opažanji je Freud (1914) zaključil, da v teh primerih na narcisizem, ne moremo gledati kot na perverzijo (kot se je do takrat gledalo na narcisizem) ampak kot na libidno komponento egoizma instinkta samozaščite, katero lahko najdemo pri vsakem človeku, kar Freud poimenuje primarni narcisizem.

Freud (1986, v Belle, 2014) je govoril o primarnem narcisizmu kot o prvotni ljubezni do samega sebe, ki naj bi predstavljal zdravo razvojno stopnjo in sicer za predobjektno razvojno fazo, ko otrok še ne diferencira med seboj in zunanjim svetom. O sekundarnem narcisizmu govorimo, ko se jaz diferencira od drugih, kjer gre za ponoven prenos libida iz zunanjega sveta na lastni jaz zaradi obrambe ter iluzije lastne pomembnosti in vrednosti (Bele, 2014). Človeški interes se umakne iz zunanjega sveta, kar privede do megalomanije. Ko se človeški libido umakne iz zunanjega sveta na lasten ego, nastane stanje, ki ga imenujemo narcisizem (Freud, 1914).

Kernberg (2004) vidi narcisistično patologijo selfa v smislu ego popačenosti, ki jo označuje:

  • patološka integracija pristnega in idealnega selfa ter objektnih struktur,
  • represija in/ali disociacija slabih self reprezentacij,
  • splošno razvrednotenje objektnih reprezentacij in
  • šibke meje med egom in superegom.

Kernberg izhaja iz Mahlerjeve in omenja, da patološki narcisizem izhaja iz hudih frustracij v fazi približevanja, kar povzroči regresijo na podfazo prakticiranja (Žvelc, 2011).

Kohut in Wolf (1978) podobno menita, da je oškodovanost selfa posledica motenj v njegovem normalnem razvoju. Dojenček je še brez selfa, njegov jedrni self se izkristalizira preko internalizacije v kontekstu selfobjektnega odnosa, kjer je ključno zrcaljenje, idealizacija in zlivanje. Če starši primerno reagirajo na otrokove zahteve po zrcaljenju njegove grandioznosti in omnipotence, se otrok nauči sprejeti svoje realistične omejitve in se odpove svojim grandioznim fantazijam, ki jih istočasno zamenjajo realistični cilji in realistično samospoštovanje (Žvelc, 2011). Skrbniki prek empatičnega odzivanja in zadovoljevanja otrokovih potreb spodbujajo razvoj kohezivnosti njegovega selfa in zdravega narcisizma. Če pride v tem procesu do motenj, pa se grandiozna in omnipotentna samozaznava arhaičnega narcisizma ne razvija v smeri bolj realističnega in zdravega narcisizma v odraslosti (Kohut in Wolf, 1978) in se lahko pojavijo fantazije o grandioznosti, omnipotence in vsevednosti (Žvelc, 2011).

Praper (1999) povzema mnenje psihoanalitikov, da je prišlo pri narcisistično motenih do zastojev v podfazi približevanja ali že prakticiranja. V družinskem kontekstu je bil takšen posameznik deležen veliko pozornosti in občudovanja, vendar je kmalu in prepogosto doživel zavrnitev, če ni zadovoljil potreb staršev, da bi imeli izjemnega in občudovanja vrednega otroka. Posledica je oblikovanje nekoherentnega selfa.

Nekateri postavljajo teorijo, da ljudje postanejo takšni, potem ko so bili uporabljeni kot narcistični podaljški ali zaradi ozračja nenehnega ocenjevanja v družini (McWilliams, 2017).

Millerjeva (1992) ugotavlja, da so matere otrok, ki razvijejo patološki narcisizem, same narcistično neizpolnjene. Taka narcistično neizpolnjena mati skuša z otrokovo pomočjo zadovoljiti svoje narcistične potrebe, ki niso bile zadovoljene v njenem zgodnjem otroštvu. Tako se zgodi, da mati otroka narcistično zasede in ga jemlje kot podaljšek sebe. Prek njega skuša zadovoljiti svoje potrebe po sprejetosti, razumevanju, upoštevanju in občudovanju.

Tudi Benjaminova (1996) omenja, da so bile osebe s patološkim narcisizmom v otroštvu zelo občudovane, ki je šlo prek normalnih mej. Zdravi starši naučijo otroka, da je vsak človek tudi ranljiv in ima svoje pomanjkljivosti kot tudi dobre lastnosti. Starši oseb, ki so razvili narcistično motnji, pa so bili izjemno razočarani ob otrokovi povprečnosti. To starševsko vedenje otrok ponotranji in tako ravna podobno do sebe, kot so starši ravnali z njim. Breme popolnosti je zelo težko, saj vsaka napaka prinese popolno razvrednotenje samega sebe (Žvelc, 2011). Ocenjujoča atmosfera nenehnega hvaljenja in aplavdiranja, je škodljiva pri razvoju realnega samospoštovanja, Otrok se vseskozi zaveda, da o njem sodijo, pa tudi če je sodba pozitivna. Nekje v sebi pač ve, da je v tej družini nenehnega občudovanja nekaj lažnivega, in čeprav utegne v takšnem okolju odrasti z zavestnim občutkom, da je upravičen do vsega mogočega, mu ne bo dal miru občutek, da je vseeno nekakšen slepar, ki si ne zasluži čaščenja (McWilliams, 2017).

Žvelc (2011) nadaljuje, da je v ozadju patološkega narcisizma največkrat izrazito pogojevanje ljubezni s strani starša. Če otrok dela tisto, kar želijo starši, je zelo negovan in občudovan, če ne pa je zavržen. Tak otrok je konstantno v dilemi, ali naj dela po svoje in s tem izgubi naklonjenost staršev, ali pa naj se pokori staršem in s tem izgubi svojo individualnost. Ta konflikt tudi onemogoča ustrezno separacijo od primarnega objekta. Biti svoj, namreč pomeni biti zavržen s strani pomembnega drugega. Taka oseba razvije lažni self, ki se prilagaja staršem, avtentični – pravi self pa je zanikan. Lažni sebe se pri narcističnih osebah kaže v grandioznosti in omnipotenci. Za obrambnim, lažnim selfom pa se nahaja ranjen otrok, Gre za bolečino, ki je povzročena ob neupoštevanju staršev. Ta bolečina in ranljivost je morala postati obrambno zanikana, saj je le na ta način otrok preživel. Za vitalnostjo, arogantnostjo in veličino narcistične osebe se tako skriva ranjen otrok, proti kateremu se oseba pogosto bori.

Čeprav se omenjeni modeli razumevanja selfa in narcisizma razlikujejo, Praper (1994) meni, da imajo skupno naslednje:

  • self se razvija v interpersonalnem kontekstu objektnih odnosov s pomembnimi drugimi,
  • za zdrav self in zdrav narcisizem je značilna kohezivnost, ki omogoča samospoštovanje brez popačenja realnosti in
  • narcisistična patologija se pojavi, ko self izgubi kohezivnost in pride do fragmentacije ali razcepa (med dobrimi in slabimi reprezentacijami, lažnim in pravim selfom).

Zaključek

Motnje, ki jih opažamo pri narcisizmu, so motnje na področju doživljanja lastne vrednosti, identitete in objektnih odnosov (Kernberg, 1975), izpraznjeni subjektivni svet ter kompenzacijska vedenja s katerimi želi taka oseba vzdrževati zanesljivo in cenjeno samoobčutje (McWilliams, 2017). Tipične narcisistične vrednote: denar, ugled, moč, mladost in lepota.  Bistvena značilnost narcisistične osebnosti je uporabljanje pretežno grandioznih obrambnih mehanizmov, idealizacija in razvrednotenje kot temeljno čustvo pa se pojavlja sram (Štuhec, 2009) in zavist (McWilliams, 2017). Narcisizem vsebuje tako zdrave kot patološke oblike doživljanja. Normalni del narcisizma je nujen za zdravo preživetje. Večinoma zdravi ljudje sebe nekoliko precenjujejo, sebe ocenjujejo kot bolj pametne in prijetne kot pa jih dojemajo drugi in radi si pripisujejo zasluge za uspeh. Tako rahlo pretirano vrednotenje sebe je ključno za doživljanje sreče in zadovoljstva (Auerbach. 1993). Cilj, ki bi si ga moral postaviti vsak posameznik z narcistično osebnostno motnjo pa je po mnenju McWilliams (2017) občutek povezanosti s preostalim človeštvom.

 

Avtorica: Miša Šarkanj

Mentorica: Marta Jenko

Viri in literatura

Vir foto: https://pixabay.com/photos/narcissus-flowers-bloom-flower-4941057/

Auerbach, J. S. (1993). The origins of narcissism and narcissistic personality disorder: A theoretical and empirical reformulation. V J. Masling in R. F. Bornstein, Psychoanalytic perspectives on psychopathology, Vol 4 (str. 43–100). Washington: American Psychological Association

Bele, S. (2014). Narcisizem in obrambni mehanizmi pri ženskah. Psihološka obzorja – Horizons of Psychology, 23, 11–20. DOI: 10.20419/2014.23.392

Benjamin, L.S. (1996). Interpersonal diagnosis and treatment of personality disorders. New York: Guildford Press

Bernstein, A. J. (2015). Čustveni vampirji. Ljubljana: Chiara

DSM-V (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders: Narcissistic peronality disorder (str. 669). Washington: American Psychiatric Association

Freud, S (1914). “On Narcissism: An Introduction”. The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud, 14 (str. 67–102). London: Hogarth Press.

Gottschalk, L. A. (1988). Narcissism: Its normal evolution and development and the treatment of disorders. American Journal of Psychotherapy, 42(1), 4–27.

Kernberg, O. F. (1975). Borderline conditions and pathological narcissism. New York: Jason Aronson.

Kernberg, O. (2004). Object-relations theory and clinical psychoanalysis. ZDA:  Rowman  and  Littlefield.

Kohut, H. in Wolf, E. S. (1978). The disorders of the self and their treatment: An outline.

The International Journal of Psycho-Analysis, 59, 413–425.

McWilliams, N. (2017). Psihotanalitična diagnostika. (Poglavje: Dimenzije in poddimenzije objektnih odnosov: Narcistične osebnosti (str. 297 – 326)). Ljubljana: UMco

Miller, A. (1992). Drama je biti otrok in iskanje resnice o sebi. Ljubljana: Tangram

Millon, T. in Grossman, S. D. (2005). Psychotherapy for the narcissistic personality disorder. V G. O. Gabbard, J. S. Beck in J. Holmes (ur.), Oxford Textbook of Psychotherapy (1st ed.). Oxford, Velika Britanija: Oxford University Press.

Padovan, C. (2017). The medical-psychiatric origins of the psychoanalytical concept of narcissism. Ágora: Estudos Em Teoria Psicanalítica, 20(3), 634–644. doi:10.1590/1809-44142017003004

Praper, P. (1994). Narcisistične in borderline motnje osebnosti. Psihološka obzorja, 3(1), str. 81–91

Praper, P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana, Slovenija: Inštitut za klinično psihologijo

Štuhec, P. M. (2009). Razvojno analitični pogled na narcisizem. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 18, 2, 51-65

Žižek, S. (1987). Jezik, ideologija, Slovenci. (Poglavje: Patološki narcisizem). Ljubljana: Delavska enotnost

Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji – Dimenzije in poddimenzije objektnih odnosov, Narcisizem (str. 231 – 235). Ljubljana: IPSA